Avtor: Kenny Jan
10. 6. 2021, 14.41
Wales in Švica bosta uverturo v prvenstvo odigrala v najnižje ležeči prestolnici na svetu, azerbajdžanskem Bakuju. Po dolgem in napornem 57-letnem čakanju na uvrstitev na veliko tekmovanje bodo ’velški zmaji’ drugič zapored participirali na Euru. Morda se junaštva in sijajnega dosežka reprezentance, ki jo je selektor Chris Coleman presenetljivo popeljal v polfinale v Franciji ne bo dalo ponoviti, a je jedru ekipe z zadnjega prvenstva tokrat dodanih nekaj novih obrazov. Predvsem Ethan Ampadu, Neco Williams in Daniel James imajo potencial in so željni dokazovanja na velikem odru. Glavna zvezdnika Valižanov pa sta seveda Gareth Bale in Aaron Ramsey, ki še vedno premoreta dovolj kvalitete, da bosta odigrala ključno vlogo v najpomembnejših trenutkih.
Švicarji so lahko optimistični glede na pretekle dosežke pod taktirko Vladimirja Petkovića na velikih tekmovanjih, kajti pod njegovo taktirko od leta 2014 so se na dveh svetovnih prvenstvih in zadnjem evropskem vselej uvrstili v osmino finala. Švica v kvalifikacijah za Euro 2020 ni igrala dobro, je pa na koncu vseeno končala na 1.mestu svoje skupine zaradi neuspeha Danske nad Irsko. Precejšnja težava je bila odsotnost Xherdana Shaqirija, člana Liverpoola, ki zaradi poškodbe ni odigral niti minute kvalifikacij. Švicarskemu moštvu je primanjkovalo nekaj kreativnosti, a je vseeno imelo dovolj kakovosti za četrto zaporedno uvrstitev na veliko tekmovanje. Ekipa je nadarjena in ključni igralci, kot so Xhaka, Shaqiri, Yann Sommer, Ricardo Rodríguez, Fabian Schär in Haris Seferović, že dolgo igrajo skupaj. Po treh zaporednih izpadih v osmini finala na večjih turnirjih je tokrat tihi cilj uvrstitev v četrtfinale.
V tej na papirju zelo enakovredni skupini A, v kateri igrata še Italija in Turčija, bo vsaka točka še kako pomembna. Nihče v prvi vrsti ne bo želel doživeti poraza. Posledično lahko na Olimpijskem stadionu v Bakuju pričakujemo dokaj zaprto igro in predvsem previdno, saj gre v končni fazi za prvo tekmo na tako velikem turnirju. Ne gre zanemariti tudi dejstva, da je oboje v kvalifikacijah krasila odlična igra v obrambi in da sta reprezentanci prejemali malo zadetkov. Nazadnje sta se Švica in Wales srečala v kvalifikacijah za Euro 2012, takrat so oboji slavili na domači zelenici. Kdo bo uspešnejši v Azerbajdžanu?
“Del nečesa velikega,” piše na dresih Danske in v srcih reprezentantov. Letos je slogan dobil poseben pomen. Danska bo namreč prvič gostila veliko mednarodno tekmovanje. “Gre za nacionalni ponos,” pravi Thomas Delaney. ”Čutim veliko odgovornost, ko zastopam svojo domovino in vedno bom zanjo dal vse od sebe. Počutim se ponižno, ker sem med redkimi izbranci.”
Vse tekme skupinskega dela na domačih tleh dajejo upanje Dancem, da dosežejo višave nesmrtne generacije iz leta 1992, ko je Danska osvojila evropski naslov. Moštvo je na letošnje EP popeljal Age Hareide, toda njegovo delo bo na zaključnem turnirju nadaljeval Kasper Hjulmand. Selektorsko kariero je pričel na zelo soliden način, za uspeh proti prvemu nasprotniku Eura pa se nadeja predvsem zaradi podatka, da Danska proti Finski ni izgubila že več kot pet desetletij.
15. novembra leta 2019 je Finska dosegla največji uspeh. Zmaga proti Lihtenštajnu je zakoličila uvrstitev na Euro 2020, pomenila je prvi nastop na velikem tekmovanju v zgodovini finskega nogometa. V konkurenci Italije, Bosne in Hercegovine, Grčije, Armenije in Lihtenštajna so varovanci Markkuja Kanerve zasedli drugo mesto. Italijani so bili premočni s 30 doseženimi točkami, Finci pa so jih zbrali 18, štiri več od najbližjih zasledovalcev Grkov.
Eden ključnih členov finske ekipe je izkušeni napadalec Teemu Pukki, ki je v kvalifikacijah dosegel deset zadetkov. Več golov so dosegli samo Izraelec Eran Zahavi, Anglež Harry Kane in Portugalec Cristiano Ronaldo.
Rdeči vragi so na slehernem velikem tekmovanju ostali zvesti tradiciji: končali so v čokoladi, s katero so se posladkali njihovi nasprotniki. Leta 2021 je Belgija edina evropska velesila brez članske lovorike. Zvesti navijači se zato upravičeno sprašujejo: mar ni navdihnjena generacija najboljše priložnosti že zapravila na prejšnjem Euru ali na mundialu v Rusiji?
Belgija je z nadzvočno hitrostjo poletela čez kvalifikacije, zgledno formo pa potrdila v zadnji Ligi narodov in z brezhibnim marčevskim uvodom kvalifikacij za mundial v Katarju. Kar zadeva posameznike, ima Courtois za sabo imenitno sezono v madridskem Realu, prvi strelec reprezentance Lukaku igra v življenjski formi in je Inter lastnoročno popeljal do naslova italijanskega prvaka … In končno: De Bruyne! Telo in duša Cityjevega vzpona na vrh Premier League je vložil legitimno kandidaturo za prvega belgijskega dobitnika zlate žoge. Zaradi poškodbe v finalu Lige prvakov bo izpustil izziv z Rusijo. Hudič ima mlade … Belgijci bi dodali: ne zgolj in samo v peklu. Pa vendar: za nadarjeno izbrano vrsto z jasno identiteto in izpiljeno napadalno dinamiko bo Euro 2020 priložnost, da na drese vtisne prvo zvezdo. Zdaj ali nikoli.
Rusija ima z dediščino Sovjetske zveze na svoji strani le spoštovanja vredno preteklost: zmaga 1960, trije finali (1964, 1972 in 1988) in stalna prisotnost od leta 2004 (vključno s polfinalom 2008). Sedanjost in prihodnost sta povezani z drugim razredom Lige narodov (z
izstopajočim porazom 0-5 v Srbiji) in z dvema oddaljenima zmagama na zadnjih sedmih tekmah nihajočih, a uspešnih kvalifikacij, ki sta jih zaznamovala odmevna poraza prav z naslednjim nasprotnikom (1-3 in 1-4). Okostje ostarele Zbornaje še vedno sestavljajo Žirkov (37 let), Kudrijašov (34) in nepogrešljivi Dzjuba (32).
Čeprav orjaški napadalec sanktpeterburškega Zenita in marčevski slovenski krvnik ni več v igralskem zenitu, je zadnji kvalifikacijski cikel sklenil z osupljivim izkupičkom devetih golov in petih asistenc. Je steber tehnično in taktično omejene zasedbe, ki bo stavila še na dve karti: jadrati na valu četrtfinala zanjo srečnega domačega mundiala in vloga gostitelja na prvih dveh izzivih Eura: proti Belgiji in Finski.
