single
[2759]
132182
sport_tv_logo_navigation_mini.png

Anglija prvič ali Italija drugič?

Avtor: Nejc Mravlja
9. 7. 2021, 13.10

Prispeli smo do konca evropskega prvenstva in čaka nas le še tekma, ki bo odločala o zmagovalcu. Soočili se bosta Anglija, za katero bo to nasploh prvo finale velikega tekmovanja po letu 1966 in Italija, ki bo po letih 2000 in 2012 iskala prvo zmago v finalu EP po letu 1968. Ali bo nogomet res prišel domov ali bo Italija končala angleške sanje in pokal odnesla na apeninski polotok?

Roberto Mancini z igralci nima razloga za nelagodje. S polfinalnim uspehom nad žilavo Španijo (1-1 po rednem delu in podaljšku, 4-2 po enajstmetrovkah) je podaljšal rekordni niz italijanske neporaženosti na osupljivih 33 tekem in ostaja v igri za glavno nagrado na letošnjem Euru. »Že pred dvobojem s Španci smo vedeli, da nam bodo oteževali delo, a smo se jim uprli, ko je bilo to najbolj potrebno. Srečni smo, ker smo z zmago ponovno uspeli mobilizirati vso Italijo.« Selektorju Modrih ne manjka motivov za optimizem. Nekdanji strateg Manchester Cityja je od nastopa funkcije spomladi 2018 prerodil reprezentanco, že v osmini finala letošnjega evropskega prvenstva pa podrl več kot 80 let star rekordni niz nepremaganosti iz časa velikega Vittoria Pozza (1935-39).

Po mukotrpni gradnji novih temeljev in spremljanju zadnjega mundiala pred TV zasloni, se je nogometna Italija dvignila kot feniks iz pepela. »V zadnjih treh letih so si nogometaši pridobili zaupanje. Hočejo drugačen nogomet, ki bo zanimiv za gledalce in so pri tem uspešni. Na začetku zgodbe je v njen srečni konec verjel le malokdo, zdaj smo pred zadnjo oviro dolge, a vznemirljive pustolovščine.« Navzlic napornemu polfinalu ima navdihnjena modrina v glavi le eno misel: zgledno dokončati delo.

Mancinijevi varovanci nikakor nočejo prekiniti bleščečega vzpona tik pred zaključno letvico. »Pred nami je še ena tekma, na kateri bo potrebno ponoviti že prikazano na tem turnirju,« meni njihov nadrejeni. »Manjka nam še zadnji korak za izpolnitev sanj,« je previden Gianluigi Donnarumma. »Za nami je posebno poglavje, a se z dosedanjim delom ne smemo in ne moremo zadovoljiti,« je dodal Leonardo Bonucci. »Čaka nas finale, v katerem bo potrebno dokazati enako bojevitost in se žrtvovati za uspeh, da bi končno dosegli tisto, kar Italiji manjka že pol stoletja.« Z drugimi besedami: seči po drugem celinskem naslovu in ponoviti uspeh Zoffa, Rive, Facchettija, Anastasija, De Sistija in druščine iz davnega leta 1968.

Če si bo Bonucci s sotrpini prizadeval izbrisati razočaranje po finalnih črnih pikah iz let 2000 in 2012, pa bo njihov tekmec soočen s še odmevnejšim izganjanjem nogometnih demonov. Angleška odiseja je mnogo več, kot le togo pomikanje za žogo. Gre za potovanje nacije, ponosne na to, kar bi rada dosegla, in nacije, ki se ne zaveda, kaj je postala, čeprav je preveč časa slepo verjela v svoj večen sijaj. Trije levi so sprva snobovsko zavračali sodelovanje na svetovnih (pred 2. svetovno vojno) in evropskem prvenstvu (1960), potem pa 30. julija 1966 na domačih tleh čvrsto zgrabili pokal Julesa Rimeta. Tedaj si niti v najhujši nočni mori niso predstavljali, da del svetovnih šampionov sploh ne bo doživel nove priložnosti za opijanje z leskom in večno slavo na začetku čarobnega poletja 2021.

Vmesno obdobje so zaznamovala nešteta razočaranja, v prvi vrsti dve zaporedni katastrofični neuvrstitvi na oba mundiala v 70. letih, ko so si angleški klubi tako suvereno prisvojili elitno evropsko lovoriko, da bi na pokal z velikimi ušesi brez sramu vtisnili križ Svetega Jurija, in nesrečna devetdeseta, ko sta jim dva izpada po enajstmetrovkah preprečila finalna nastopa na svetovnem prvenstvu v Italiji 1990 in na domačem Euru 1996. Slednji se jim je nasmihal celo na Wembleyju. Očitno četrt stoletja prezgodaj. V tem grenkem obdobju je Anglija bridko spoznala, da se je včasih bolje smejati lastni nesreči, kot hladnokrvno sprejemati udarec za udarcem. V prvi vrsti Gary Lineker s slovito oguljeno izjavo o nogometu kot preprostemu športu, v katerem spremljamo bitko 11 na 11 in ob koncu katere vselej zmagajo Nemci…Ali izgubijo Angleži. V zadnjih 25 letih so na svojo žalost neuspešno bežali pred omenjeno mislijo po vsem svetu in Evropi. Začenši s pretvezo ‘Football’s Coming Home’, refrenom, ki je, prežet z ironijo in z željo po izganjanju zlih duhov, prepredel nogometno Anglijo. Ta se je vztrajno napajala z megalomanskimi napovedmi, neiskrenimi upi, velikanskimi tabloidnimi naslovi, a vselej (pogosto po slabem izvajanju enajstmetrovk) padla na trdna tla.

Nato je po spletu srečnih okoliščin leta 2016 prišel Gareth Southgate. Ker njegov nesojeni predhodnik Sam Allardyce v lonec z marmelado ni pomočil le prsta, temveč vso roko. Rekonstrukcija reprezentance nikakor ni bila linearna, a štiriletno delo je pustilo bogate sledi. Uravnotežena selekcija, ki ni zgolj zbirka samooklicanih zvezdnikov, je odvrgla težko psihološko breme, na velikem turnirju (na mundialu v Rusiji) končno zmagala tekmo z odločitvijo po enajstmetrovkah in dospela do prvega polfinala po dolgem postu in letos…uspela streti odpor tradicionalno neugodnih Nemcev. Četi poveljnika Southgata je po srečni polfinalni zmagi nad trdoživimi Danci (2-1 po podaljšku) uspelo priti pred vrata dvorane slavnih. Nekaj, na kar je Anglija zelo dolgo čakala. A bradati strateg se s tem noče zadovoljiti. Bo v nedeljo postal še italijanski ‘party pooper’?

Foto: Šport TV

Zadnje video vsebine

1

Mladi Zmaj se ne namerava zaustaviti: Želim si še več uspehov (VIDEO)...Več

2

VIDEO: Kopitar in Kralji zapravili možnost za vrh skupine...Več

3

Murić: “Rekord v nastopih za slovensko reprezentanco bo velika nagrada in čast” (VIDEO)...Več

Najbolj brano ta mesec

1

Do konca jesenskega dela PLT še trije krogi: Na Šport TV derbi Mure in Olimpije, Maribor proti Kopru in Nafti...Več

2

Popoln zet...Več

3

Pazite, orli letijo!...Več