Avtor: Nejc Mravlja
15. 1. 2019, 09.43
Nezamenljiva vloga »La Pulge« vse pogosteje postaja spregledana. Lep primer so (sicer redke) tekme, na katerih se Barcelona nahaja »z glavo pod vodo«. Ernesto Valverde je po zasluženem četrtkovem porazu proti Levanteju v osmini finala Cope del Rey (1-2) pred predstavniki sedme sile hitel razlagati, da »… uvrstitev neizkušenih mladcev v udarno enajsterico vselej pomeni visoko stopnjo tveganja in je zanj potrebno prevzeti odgovornost. Zahteven preizkus je del visoke ravni. Presežek Denisa (Suáreza) pušča odprte možnosti na povratnem dvoboju. Naš cilj je preboj v naslednji krog.« Povprečna predstava Barcelone je sprožila osnovno dilemo: je neigranje Messija postalo praktičen izgovor in poglaviten vzrok za neuspeh?
Stadion Levanteja, kraj zadnjega vrhunca
Da bi podkrepili zgornjo hipotezo, zadošča vrnitev v bližnjo preteklost in vpogled v prejšnji dvoboj istih tekmecev. »Barça« je pred slabim mesecem (16. decembra) Levantejev stadion Ciutat de València obiskala z mislijo na odmeven poraz, ki so ji ga »Granotes« tu prizadejali v minulem prvenstvu (4-5). Valverde je za to priložnost izbral močno postavo s Piquéjem, Messijem in Luisom Suárezom v glavnih vlogah. Rezultat? Bleščeči ples Argentinca, ki je s čvrstim korakom in lahkotnimi gibi zasenčil vse (hat-trick in asistenci za gola Piquéja in Suáreza), »manito« (5-0) pred obličjem sveta pa začinil s preštevilnimi preigravanji, podajami in vragolijami. Zgolj dva tedna po razglasitvi dobitnika zlate žoge za iztekajoče se leto je mnoge opomnil, da je praktično edini, ki mu na najvišji ravni lahko uspe tako dominantna predstava. Odziv nanjo je bil pričakovano medel, kot bi šlo za nekaj povsem vsakdanjega.
Camp Nou, hram rekordov
Če še nekoliko bolj dregnemo »in medias res«, Messija od konkurence poleg estetskega učinka delijo še izjemne številke. Lanskega februarja mu je uspelo postati najboljši asistent španske prve lige (148, do danes je izkupiček narasel na 162), predvčerajšnjim na domačem srečanju z baskovskim Eibarjem (3-0) pa je v 53. minuti po sijajni akciji s Coutinhom in Suárezom dokončno zapustil galaksijo »300 zadetkov« (kjer poslej s 311 goli na 277 tekmah ostaja le Cristiano Ronaldo) in je kot prvi v zgodovini dosegel težko pričakovano štiristotico (na 435. tekmi) v elitni Primeri División. Rekord mu je uspel dobrih pet let po vzponu na vrh lestvice španskih prvoligaških strelcev (22. novembra 2014 je z 251., 252. in 253. zadetkom, tj. s hat-trickom proti Sevilli, nasledil dotedanjega kralja, legendarnega Telma Zarro, ki se je zaustavil pri 251 golih na 277 tekmah). Naš namen ni Messiju pridati naziva najboljšega strelca vseh časov, popolnoma jasno je, da je portugalski stroj za gole v svojem obdobju pri Realu iz Madrida bistveno bolj natančno povezoval doseganje zadetkov in igralni čas. Zanima nas, ali nogometni svet še ceni Messijevo dejansko vrednost.
Ko se zdi, da pada v formi, nas vedno znova preseneti
50 golov v ligaški sezoni 2011/12 in vrtoglavih 91 v koledarskem letu 2012, štiri zaporedne zlate žoge (2009-2012), strelec proti vsem prvenstvenih nasprotnikom v sezoni 2012/13 in pet zlatih kopačk (2010, 2012, 2013, 2017 in 2018). To je le izbor iz mnoštva prestižnih Messijevih posamičnih nagrad. Leto za letom vtiska vse močnejši pečat modernemu žogobrcu, osrečuje stroko, upravo in navijače Barcelone, a se obenem zaman trudi svojo reprezentanco približati svetovnemu vrhu. Gre pri slednjem res za neuspeh? Argentinska nogometna zveza se v zadnjih letih vtaplja v škandalih, zato bi bilo naprtiti krivdo zgolj Messiju nepošteno in neumestno. Ne, navzlic izvenserijskim dosežkom ni »vsemogočni zdravilec«.
Čeprav je 31-letnik že bliže koncu kot začetku članske športne poti, se zdi pojemanje njegove učinkovitosti kar težko predstavljivo. Govorice o zatonu hitro sprevrača v presenečenja, s katerimi ne neha bogatiti sodobne nogometne krajine. Kot bi ga zli jeziki dodatno motivirali, da bi javnosti dokazal novo plat svojega neizmernega talenta.
Uživajmo, dokler lahko
Koliko let na najvišji ravni nam lahko še ponudi? Pravi odgovor še ni mogoč in ga bomo spoznali skozi čas. Da bi v največji možni meri užili preostanek Messijeve karierne pustolovščine, bo najbolje, če se udobno namestimo v naslanjač, ali še bolje, da si katero od predstav nespornega fenomena modernega časa ogledamo v živo. Nekoč bo napočil dan, ko bo izvedel zadnjo »gambetto« (hitro menjavo smeri), zadnjič vehementno pospešil mimo tekmečevega branilca, poslednjič z milimetrsko natančno globinsko podajo zaposlil soigralca ali z nesluteno lahkoto ukanil tekmečevega vratarja. Do tedaj bo obveljala ustaljena resnica: čarobnost Messijevega sloga ohranja čudežno privlačnost, ki ji ni para. Še sporočilo najbolj petičnim privrženkam in častilcem nogometne žoge: nikoli ni prepozno priznati Messijeve genialnosti.
Foto: Šport TV
