Avtor: Marko Premrl
31. 3. 2019, 18.50
Za Norveško je to tretja zmaga na dirki, pred desetimi leti jo je dobil Edwald Boason Hagen, leta 2006 pa Thor Hushovd.
Še eno odlično predstavo je pokazal slovenski as Matej Mohorič. Ves čas dirke je vozil skupaj z najboljšimi, pokrival napade, lovil ubežnike, čeprav je bil brez pomoči svojih ekipnih kolegov iz ekipe Bahrain Merida, je tudi z najboljšimi vstopil v sprint, v katerem je zasedel deveto mesto.
Poleg prvih treh so bili pred njim še Nizozemca Mathieu Van der Poel in Danny Van Poppel, Francoz Adrien Petit, Italijan Matteo Trentin in Nemec Rüdiger Selig.
“Resnično sem lahko zadovoljen. Tako s predstavo kot rezultatom in dejstvom, da je napora konec. Iz dirke sem potegnil največ, kot sem lahko. Že zgodaj sem ostal sam, pomoč sem imel le do sredine etape, pa tudi v sprintu sem bil zaprt, tako da je bilo deveto mesto maksimum, kar sem lahko iztržil. Po moje je bila to najtežja dirka v zadnjih štirih letih, težje so bile le tiste na začetku profesionalne kariere, ko še nisem bil tako dobro pripravljen. Belgija je res nekaj posebnega, vedel sem sicer, da bo težko, da bo pa tako, pa si nisem predstavljal,” je po dolgi dirki dejal Mohorič, ki pa se ni pritoževal nad vetrom, ki je dirko še otežil: “Veter meni ustreza. Rad imam, da piha, saj sem v takih razmerah, ki dirko naredijo težjo, boljši. V petek ni pihalo, pa nisem mogel biti z najboljšimi, danes, ko je pihalo, pa sem bil lahko.”
Dirka Gent-Wevelgem z desetimi vzponi in tlakovanimi cestami je ena tistih klasik, na kateri imajo največ možnosti sprinterji in tudi tokrat jo je osvojil sprinterski specialist. Tokrat sicer ne slovaški zvezdnik Peter Sagan, tekmovalec, ki je tu že trikrat zmagal, bil enkrat drugi in dvakrat tretji, tudi tokrat pa ni bil daleč od uspeha.
Presenetljivo hitro se je znašel v ubežni skupini, ki se je predvsem zaradi vetra lahko oblikovala že po 50 kilometrih ravninske vožnje. V te skupini, ki je imela ves čas okoli minute prednosti, so bili nekateri favoriti, zato je bilo treba nanjo še kako paziti. Tega se je zavedal tudi Mohorič, ki naj bi bil v zaključku pomočnik Sonnyju Colbrelliju (Italijan je odstopil), bil je najaktivnejši med tistimi z željo, da ubežnike ujamejo.
Ko se je razlika začela zmanjševati, se je Sagan skupaj še s trojico kolesarjev, in sicer Trentinom, Belgijcem Dylanom Teunsom in Nizozemcem Mikom Teunissenom (pozneje se jim je pridružil še Luke Rowe) odločil za napad, njihov beg je trajal vse do 18 kilometrov pred ciljem, ko jih je zasledovalna skupina spet tudi po zaslugi aktivnega Mohoriča ujela. Do konca je bilo še nekaj napadov, do zadnjega kilometra je bila v prednosti četverica kolesarjev, v kateri favoritov ni bilo, a na koncu je vendarle odločil sprint.
“Sprint je bil kaotičen. Sam sem moral dvakrat prenehati poganjati, zavirati, a podobne težave so imeli tudi drugi. Za vse je bilo enako, izgovorov ne bom iskal, konec koncev menim, da je deveto mesto glede na vse okoliščine odličen rezultat,” je opisal sprint in ocenil svoj dosežek Gorenjec, ki je bil v drugi polovici dirke povsem sam: “Imeli smo veliko smole. Ivan Cortina je čutil posledice petkovega padca in poškodbe, Luka Pibernik je kmalu padel, Colbrelli pa je imel že na začetku mehanske težave, polomil je zadnji obročnik, nekaj časa je bil z mano le Marcel Sieberg, ki mi je veliko pomagal. Upam, da bo glede tega še bolje na naslednji teden na dirki po Flandriji, tudi tam bom za Sonnyjem drugi kapetan. Bomo videli, kdo bo v prvem planu. Ne mislim, da sem trenutno v boljši formi kot Sonny, v petek je šlo bolje njemu, danes, ko sem bil jaz razpoložen, pa je imel smolo.”
Mohorič je bil edini od štirih Slovencev, ki je prišel v cilj, odstopila sta njegova klubska kolega Jan Tratnik ter Pibernik in tudi kolesar ekipe Mitchelton Scott Luka Mezgec.
Foto: Šport TV
VIR: STA
