Avtor: Žiga Ikič
10. 2. 2020, 10.25
AC MILAN
AC Milan je na mestnem derbiju jasno nakazal, da v svojem kadru poseduje veliko nogometnega potenciala. Nogometaši, ki so bili v klubu in tisti, ki so se v rdeče-črno odeli nedolgo tega, so vsekakor igralci svetovnega kova. Rebić, Čalhanoglu, Hernandez, Ibrahimović in ostali bi morali biti garancija za mesta, ki vodijo v Evropo. A glavno besedo imajo na koncu dejanja na terenu.
Rossoneri se že nekaj let bojujejo s kaosom v klubskih pisarnah. Menjavanje lastniške strukture in ljudi, zadolženih za strokovna vprašanja, nedvomno pušča posledice in prav takšno stanje se praviloma prenese na teren. Dolgotrajno oporekanje se je tokrat preneslo v drugi del derbija z Interjem, kjer je v ospredje priplavala boljša organizacija, treznost in hierarhija.
Milan bi vsekakor lahko gradil na prikazanem v prvem delu, a poraja se vprašanje, če bo v tej sezoni še igral kakšno tekmo s takšnim momentumom, pozitivno telesno govorico in zanosom. Milanski derbi je le specifična tekma, kjer se da na pogon navdiha storiti marsikaj. Pravo vrednost Milana bodo ponudile preostale tekme, ko zanos sam po sebi ne bo na takšni ravni, čustva ne bodo tako izdatna, dvoboji pa bodo potrebovali večjo mero ekipnega duha in gole nogometne kakovosti.
Zlatan Ibrahimović je znova dokazal, da je igralec za največjo sceno. V prvem delu je bil eden najvidnejših na terenu, ob tem pa je prispeval tudi zadetek. Vse lepo in prav, a vendarle gre za igralca, ki že nekaj let ni igral na takšni ravni, ob tem pa mu je že častitljivih 38 let. Od njega težko pričakujemo, da bo več kot uro igral na takšnih obratih, z roko v roki z njegovim fizičnim kolapsom, pa je šel tudi vsesplošni kolaps Milana.
FC INTER
Inter je v srečanje vstopil brez nosilca obrambe in najboljšega vratarja Serie A Samirja Handanovića, ob tem pa ni smel računati še na vselej agilnega, tekaško sposobnega, za pokrivanje neugodnega in učinkovitega Lautara Martineza. Inter je odigral najslabši prvi polčas v zadnjih nekaj letih, zato zaostanek z 0:2 ni bil presenečenje. V nadaljevanju pa so Neroazzuri dokazali, zakaj veljajo za enega od resnih favoritov za scudetto.
Inter žanje sadove poletne torture, ki jo je nad svojimi varovanci izvajal Antonio Conte. Ekstremni napori so vidni pri odlični fizični pripravi, ki je podlaga za jasno glavo in trezne reakcije na terenu. Ob tem je strateg uspel nogometaše karakterno izoblikovati v zmagovalce, kakovost nikoli ni bila sporna, tudi samozavest in samopodoba pa sta na nadvse zavidljivi ravni. Dokaz, da so črno-modri storili velik korak naprej, je dejstvo, da v preteklosti Inter praviloma ni izkoriščal spodrsljajev tekmeca ali tekmecev, tokrat pa je poraz Juventusa s pridom vnovčil.
Inter ima veliko slabosti. Če se igralski kader počasi, a zanesljivo širi, so nekateri posamezniki v prvem polčasu razgalili svoje pomanjkljivosti. Conteja lahko skrbi toga in počasna igra ob odsotnosti Martineza. Skrbi ga lahko neprepričljiv nastop Candreve, Vecina in do neke mere tudi Barelle. Veteran, a zelenec v milanskem derbiju, vratar Padelli je s skromnimi reakcijami potrdil tezo, da se v nogometu uspeh vselej začne pri vratarju. Zavoljo tega naj bi Inter že danes skušal realizirati prestop Emiliana Viviana.
PREGOVORNO VZDUŠJE
To je bila poslastica in referenčna točka za marsikaj, kar ni neposredno povezano z dogajanjem na zelenici. Milanski derbi je postal tradicionalni poligon za epske koreografije z obeh strani, ki počasi postajajo prave navijaške ikonografije. Prepolna Scala italijanskega calcia je vnovič delovala dah jemajoče, skoraj 100 minut glasnega navijanja, skakanja in na trenutke medsebojnega obračunavanja pa je nov dokaz, da govorimo o verjetno najbolj vročem evropskem mestnem derbiju. Nenazadnje bo Inter na račun gostiteljstva tega srečanja v blagajno pospravil celih šest milijonov evrov.
SODNIŠKA EKIPA
Fabio Maresca z ekipo je opravil dober posel. Seveda je imel nadvse zahtevno delo, saj ni sodil običajne tekme. V dobri komunikaciji z VAR je potrdil sumljiv zadetek Interja za 2:2, tudi sicer pa se med tekmo ni zdelo, da bi mu stvari uhajale iz rok. Sam bi si morda želel le, da sodniške ekipe na takšnih tekmah (ali pa nasploh) delujejo bolj odločno, avtoritativno in predvsem samozavestno. Tokrat so nekateri posamezniki (Hernandez, Castillejo, Barella…) začutili, da se da s hitrim padanjem izsiliti prekrške, kar je posledično vnašalo nervozo med protagoniste na terenu in tiste izven. Na ta način sodnik tvega, da se srečanje izrodi, kar pa se v tem primeru ni zgodilo.
Foto: Šport TV
