Nejc Mravlja: “Zavesa, dol!” (blog)

Po neuspehu v finalu pokala francoske nogometne zveze proti Rennesu (2-2, 5-6 po enajstmetrovkah) bo PSG letošnjo pomlad, tako kot 2013, sklenil z zgolj eno veliko lovoriko in prežet s kalečimi semeni ničevosti.

Ozračje v prestolnici kliče po spremembah. Vedno znova. Kot bi plezalcu na polovici ali dveh tretjinah stene vedno zdrsnilo, a se iz novih poskusov vzpona ni naučil … ničesar. Katarsko obdobje kluba spominja na sosledje nenehnih padcev in vztrajanja na novih neuspešnih vzpenjanjih.

V treh mesecih so Parižani premagali sami sebe v četrtfinalu ligaškega pokala proti zadnje uvrščeni ekipi v prvoligaški konkurenci, izpadli v osmini finala Lige prvakov proti »C« moštvu Manchester Uniteda, za nameček pa so v soboto Rennesu omogočili nesluteno vrnitev in poljub »gospe pokal«, ki je Bretoncem (zaradi nenehnih neuspehov in zapravljenih priložnosti se jih je oprijel vzdevek »večni poraženci«) pomežiknila prvič po letu 1971. V vseh treh primerih na domačem dvorišču (na širšem območju Pariza) po navidez težko verjetnih scenarijih, iz katerih bolšči psihološka nestabilnost moštva, sestavljenega iz neštetih milijonov evrov.

Dandanes je težko govoriti o nezgodah, slabih dneh, srečnih naključjih. Na tnalu je šofer avtobusa. Na tem mestu se približamo sržu težave PSG. Kdo z njim upravlja? Kazalec nam uhaja k Thomasu Tuchlu, a je preveč priročna žrtev. Številne trenerske menjave od decembra 2012 so potrdile, da je se kamen spotike nahaja drugje. Po Carlu Ancelottiju, Laurentu Blancu in Unaiju Emeryu se je tudi Tuchel znašel na nasprotnem bregu, soočen z ekipo, ali še bolje, z vrhuško kluba, prepojeno s krhkostjo in nesposobnostjo kljubovanja kakršnemu koli notranjemu ali zunanjemu pritisku.

Brez trohice strahospoštovanja, a še manj zasmehovanja

PSG ni več niti nepremostljiva ovira niti klovn v cirkusu domače in evropske nogometne krajine. Pariška sezona se je sklenila 27. aprila z zapravljeno enajstmetrovko Christopherja Nkunkuja, ki je žogo poslal v nebo nad Saint-Denisom. Manchestrova »remuntada« je v osnovi spodobno zamišljeno utrdbo pretresla do temeljev. Odprla se je Pandorina skrinjica. Klub na tako nizki točki v katarskem obdobju še ni bil. Brezkončno sestavljanje igralskega mozaika, prežeto s pompoznostjo, navideznim bliščem in bianco čeki ne vodi prav daleč. Še posebej ne v smer, ki si jo je Nasser Al-Khelaifi s sodelavci začrtal poleti 2011. PSG kot kredibilen kandidat za evropski klubski prestol? Kot bi na vratih prodajalne iz dneva v dan brali isti napis: »Pridite jutri.«

Za prikaz vsebin z družabnih omrežij morate omogočiti piškotke družabnih omrežij (Twitter, Facebook, Youtube, …). S potrditvijo se strinjate z uporabo piškotkov za družabna omrežja.
Potrdi Več o nastavitvah piškotkov.

Kdo bo odslej še zaupal trenutnemu moštvu? Igralci se vestno poslužujejo leporečja pred tekmami, a se vsaka ključna preizkušnja razvije v groteskno prigodo s kvarnimi posledicami za prihodnost. Trenutna vodstvena garnitura ne premore najmanjše ciljno naravnane avtoritete, ki bi vlivala optimizem, najsibo v akademiji ali prvem moštvu. V zaključku pomladi se bo znova oprijela z zaigranimi nasmeški prežetih nastopov pred javnostjo, ki bo spet poslušala negodovanje nad zapravljenimi priložnostmi in jadikovanja v smislu, da se to ne bo več ponovilo. Kaj nam bo ostalo v spominu iz pariške nogometne pomladi 2019? Nič. Vseprisotna jeza, ki ni ne plod razočaranja ne nejevolje, je zgolj jeza sama po sebi. Jeza, da ima igralce nekdo za norca. Jeza, da so v to verjeli. Jeza, da so sprejeli pretvezo, da jih trenutna logika upravljanja vodi v boljšo prihodnost. Jeza, da se v Parizu konec koncev nič ni spremenilo. Kaj konkretno bo torej potrebno spremeniti?

Alarm Buffon

PSG 2018/19 si bomo zapomnili po strahu. Še mož po imenu Gianluigi Buffon, ki je že pred časom globoko zakorakal v peto desetletje življenja, se zdi okužen s preplašenostjo. Ta je osnovana z načinom, kako je klub voden na vsakodnevni ravni. 20. aprila, ko je PSG pred domačim občinstvom premagal Monaco (3-1) in predčasno potrdil osmo prvoligaško zvezdico (svojo edino lovoriko pričujoče pomladi), je slavje minilo brez prisotnosti predsednika Al-Khelaifija. Znamenje, ki nazorno dokazuje, da v klubu marsikaj ni tako, kot bi moralo biti. Vodstvena struktura si želi povabila za elitno omizje zrele evropske vrhuške, a pri tem pozablja, da se njegovi »družinski člani« še vedno igrajo v otroški sobi. Na mestu, ki jim trenutno pripada. Da, PSG še ni odrastel. Predvsem ne na igrišču. Vse lepo in prav, da je klub docela zagnal marketinški stroj, ki odlično prodaja klubske izdelke, a je skrb vzbujajoče, da temu ne sledi vsebina na travnih rušah. O kakovosti ekipne moči ni več potrebno izgubljati besed. Gre za skupek precenjenih, v marsikaterem primeru preplačanih igralcev, ki ne zmorejo trohice upornosti, bojevite miselnosti in so podvrženi nenehnim spodrsljajem. V sobotnem finalu Coupe de France je bil denimo najboljši med branilci 20-letni produkt klubske akademije, Colin Dagba …

Težko govorimo o nezgodi z manjšo materialno škodo, če vemo, da se Thomas Tuchel in športni direktor Antero Henrique ne prenašata (več) in da ljudje na čelu institucije še niso našli prijemov, da bi ju pobotali in na zdravem temelju pričeli graditi prihajajočo sezono. Zakaj sploh spreminjati, če naveza ne deluje? Nekateri menijo, da bi bilo hišo potrebno podreti vključno s temelji in začeti na novo. Da bi izginili vsi prividi, visokoleteče iluzije in da bi se znebili grenkega priokusa preteklih tavanj. V kolikšni meri bi se skupek z dvomom in nizom neuspehov trenutno dotolčenih igralcev, nenehno ujčkanih s strani k tolažbi in božanju nagnjene uprave, sploh zmogel dvigniti? V Feniksov polet iz objema pepela, pošteno povedano, verjame le malokdo. A najslabše šele prihaja. Ob izgubljeni samozavesti klub izgublja svojo jedrno bit: ponos in ljubezen vojske privrženk in podpornikov. Uresničevanje osnovnega vodila »Dream Bigger« (fr. Rêver plus grand, sl. sanjati vedno več in višje) je trenutno zelo oddaljeno, tako zelo, da je občinstvo celo prenehalo sanjati.

Foto: Šport TV