Gregor Gajšek: X in 2 obožujeta tišino

Obstajajo določeni stadioni oziroma določena prizorišča, kjer moštvu, ki gostuje, nikoli ni lahko. Ne glede na to, kako (ne)kakovosten je gostitelj. Težavne razmere, ki jih gostje (pa tudi sodniki) marsikdaj doživljajo kot sovražne, največkrat ustvarijo domači navijači. In tako mnogokrat svoji zasedbi s kreacijo atmosfere pomagajo do pozitivnega rezultata. Epidemija novega virusa bo, kot kaže, spremenila tudi to. Vsaj dokler bodo tekme igrali brez publike na tribunah.

Nemčija je prva evropska država, kjer je po izbruhu pandemije COVID-19 znova zaživel prvoligaški nogomet. V preteklih dveh vikendih so bile odigrane tekme 26. in 27. kola. Skupaj torej 18 tekem. In na njih so le trikrat zmagali gostitelji. V zadnjem kolu Bayern in Hertha, v predzadnjem pa Borussia D. Gostje so zmagali na desetih tekmah, pet pa se jih je končalo z remiji. Če to prevedemo v odstotke, dobimo naslednje podatke: 55,6% zmag gostov, 27,8% remijev in le 16,6% zmag gostiteljev. Gostje so na kar 15 od 18 tekem (kar je 83% tekem) prišli do pozitivnega rezultata.

Te številke moramo postaviti v ustrezen kontekst. V prvih 25 kolih aktualne bundeslige so gostujoča moštva dosegla 34,6% zmag, remijev je bilo 21,7%, zmag gostiteljev pa je bilo 43,6%. Gostje so do pozitivnega rezultata prišli na 56% vseh tekem te sezone do izbruha pandemije.

Vzorec zadnjih 18 tekem je sicer za neke trdnejše zaključke premajhen, nakazuje pa zametek oziroma slutnjo izredno zanimivega trenda. Brez prisotnosti občinstva na tribunah se je izrazito, in sicer za 62 odstotkov, zmanjšalo število zmag gostiteljev. Za kar 61 odstotkov se je v zadnjih dveh kolih v primerjavi s prejšnjimi 25-imi povečalo število zmag gostov. Število remijev se je po vnovičnem zagonu nemškega prvenstva povečalo za 28 odstotkov.

Ti podatki se bodo do konca prvenstva nekoliko spremenili in razlike iz prejšnjega odstavka med prvimi 25-imi ter zadnjimi devetimi koli se bodo zelo verjetno nekoliko zmanjšale. A prepričan sem, da bo zmag gostov na stadionih brez publike še vedno bistveno več, kot jih je bilo na nabito polnih nogometnih prizoriščih.
Če se pri tem fenomenu pomudimo še nekaj časa in ga poskušamo razumeti, potem lahko pridemo do predvidevanja, da na tekmah, kjer na stadionu ni publike, pride do izraza zgolj in samo kakovost posameznikov in moštva. Pokazalo se je torej, da navijačem ne pravimo zaman 12. igralec. Gostitelji torej v tej novi nogometni realnosti ostajajo brez izredno pomembne pomoči, ki so jim jo doslej nudili domači navijači. S svojim navijanjem, spodbujanjem, svojo energijo, svojimi provokacijami in žaljivkami nasprotnikov in nemalokrat tudi sodnikov. Ti slednji so marsikdaj zavoljo hudega pritiska s tribun piskali kaj v korist domačih oziroma niso dosodili česa, kar bi morali, za goste.

Kaj bi se zaradi odsotnosti gledalcev na tribunah lahko spremenilo v italijanski Serie A? Kdo bi lahko zaradi tega imel težave in kdo bi lahko to unovčil?

Med najbolj neprijetna prizorišča predvsem zaradi ognjevitih navijačev in največkrat polnih tribun tradicionalno veljajo Genova, Cagliari, Ferrara, Neapelj, Bergamo, Milano, Torino (Juventus). Odsotnost domačih navijačev bi tako lahko imela precejšnje negativne posledice za Genoo, Sampdorio, Cagliari, SPAL in Milan, medtem ko zaradi svoje kakovosti Napoli, Atalanta, Inter in Juventus zavoljo praznih tribun svojih stadionov ne bi smeli imeti večjih težav.

Kje sta v tem razmišljanju Lazio in Roma? Njun Olimpico je bil redko poln, zato bosta oba verjetno praznih 65.000 sedežev občutila manj negativno, kot bi jih sicer. Za nameček oba v zadnjih nekaj sezonah na domačem igrišču nista osvojila bistveno več (če sploh) točk kot v gosteh. Med tiste, ki verjetno na svojem stadionu ne bodo utrpeli večjih rezultatskih minusov, sodi tudi Sassuolo, čigar navijači na stadionu MAPEI pravzaprav nikoli niso uspeli ustvariti kakšnega posebej peklenskega vzdušja.

Na drugi strani pa seveda velja, da bo marsikatero “zloglasno” prizorišče v teh novih razmerah postalo prava “oaza miru”. In v vzdušju, ko se sliši, kako žoga drsi po travnati ruši, v zraku nad igriščem pa prhutanje golobov, bo gostom – še posebej kakovostnim – precej lažje prihajati do popolnega plena oziroma pozitivnega rezultata.
To pa seveda pomeni, da so kakršne koli napovedi pred morebitnim zelo verjetnim nadaljevanjem italijanskega kampionata še bolj nehvaležne, kot bi bile v primeru, da bi navijači kot doslej smeli na stadione.

Ugibanjem o tem, v kakšni formi so posamezniki, v kakšni formi so moštva, kakšna je po dolgi pavzi motivacija, kako se bodo telesa nogometašev odzvala na pospešen ritem tekem, lahko torej mirno dodamo še eno neznanko: kako se bodo posamezniki in moštva odzvali na dejstvo, da na stadionih ne bo navijačev in drugih ljubiteljev nogometa.

Foto: Šport TV