Tanja Žakelj: Epidemija me je vrgla iz tira

Tanja Žakelj, najboljša slovenska gorska kolesarka je v letošnjo sezono vstopila motivirana, kot že dolgo ne. To ni nič čudnega, saj so jo čakale olimpijske igre, njene tretje v karieri, na katerih je želela pokazati, da še zdaleč ni za odpis. A njeno motivacijo je zaustavila epidemija novega koronavirusa, ki jo je povsem vrgla iz tira.

“V procesu treninga sem pozimi nekaj stvari spremenila, zima brez snega mi je šla na roke, tudi treningi v Rabcu so bili odlični. Po 13-dnevnih pripravah na Kanarskih otokih sem odšla še na Ciper, kjer sva bila z mojo češko kolesarsko partnerico na dirki dvojic četrti. Glede na konkurenco je bil to odličen rezultat in vse je kazalo, da bom v glavni del sezone vstopila zelo dobro pripravljena, bolje kot v prejšnjih sezonah. Bila sem velika optimistka,” se je 30-letna Ledinčanka vrnila v čas pred epidemijo novega koronavirusa.

In potem se je zgodil nesrečen izbruh epidemije. Preprečil ji je vrnitev na Kanarske otoke, tako da je bila prisiljena treninge pripraviti doma. Kot sama pravi, ji ni bilo hudo, na kolesu je bila vsak dan, a je morala pri treningu veliko stvari improvizirati, saj se je morala držati odlokov slovenske vlade.

“Veliko sem preverjala, kaj in kako, saj se nisem hotela obnašati neodgovorno. Treniram sama, iskati sem morala neobljudene poti, a sem se znašla. Za trening imam tri vrste koles, gorska kolesa, specialko in tudi kolo za ciklokros. Prav tega sem največ uporabljala, največ časa sem preživela na makadamu. Zdaj so se stvari normalizirale, je pa trenutno trening drugačen, kot bi moral biti, saj sem ga morala prilagoditi novemu koledarju. Pri tej epidemiji je bilo najhuje, da nismo vedeli, kdaj, oziroma ali sploh bodo tekme. Ker nisi ničesar vedel, je bila motivacija za vadbo na zelo nizki ravni, to je bilo najhuje. Zaradi tega lahko rečem, da me je epidemija vrgla iz tira,” je čas epidemiološke krize opisala nekdanja zmagovalka svetovnega pokala.

Zaradi pomanjkanja motivacije za zdaj ni pripravljena, kot bi lahko bila, a zaradi tega ne obupuje. Meni, da so v podobnem položaju tudi druge tekmovalke, nekatere so tudi na slabšem.

“Imela sem stike s tekmicami. Nekje je bilo bolje, nekje slabše. A do septembra, ko naj bi se začela tekmovanja, bomo nadoknadile zamujeno. Pomembno je, da zdaj vsaj vemo, zakaj treniramo. Upamo, da se položaj ne bo poslabšal, da ne bo novega vala covida-19,” se nadeja Primorka.

Njen glavni cilj sezone bi morale biti olimpijske igre v Tokiu, kjer je želela napadati deveto mesto, kar bi bil njen najboljši olimpijski dosežek. Zdaj so te prestavili, kar je ni razveselilo.

“Ko je športnik v pripravah za največji športni dogodek, ko je z glavo osredotočen na to, nato pa dobi informacijo, da tekmovanja ne bo, ni dober občutek. Jasno je, da večini ne ustreza, da so igre prestavili za eno leto, a ne moremo ničesar spremeniti. Lahko le upamo, da igre sploh bodo. Če sem iskrena, sem sama upala, da bi igre tako kot pri večini drugih tekmovanj prestavili za nekaj mesecev, da bi bile v času, ko sem jaz večinoma v boljši formi. Se pravi v pozno poletnem oziroma jesenskem obdobju,” je omenila Primorka.

Njen glavni cilj bo tako letos svetovno prvenstvo, namesto junija v nemškem Albstadtu ga bodo izvedli oktobra v avstrijskem Leogangu.

“Ne vem, ali mi to ustreza ali ne. V Leogangu sem sicer že tekmovala, a se proge ne spomnim, je tudi vprašanje, če bo ista. Za progo v Nemčiji pa lahko rečem, da mi ni všeč, a sem na njej vedno imela zelo solidne rezultate. Zato mi je mogoče malo žal, da prvenstva ne bo v Albstadtu,” je Žakljeva razmišljala ali ji prestavitev prvenstva ustreza ali ne.

Od najboljših rezultatov je 30-letnica že precej oddaljena. Njena realnost so zdaj mesta okoli desetega, čeprav še upa, da bi lahko še kdaj napadla tudi stopničke.

“Zato treniram, če ne bi imela upanja, da lahko ponovim vrhunske rezultate, bi odnehala. Za mano je vrhunska kariera, verjamem pa, da še ni končana. Kot mlada sem neverjetno napredovala, zdaj se je moj napredek zaustavil, rezultatsko se je krivulja celo obrnila navzdol. Poskušala sem analizirati, zakaj je tako, a pravih razlogov za to nisem našla. Enostavno so nekatere tekmovalke pozneje napredovale, vsako leto pa prihajajo nove, mlajše, katerim so tudi razgibane proge bolj pisane na kožo. Vse bolj je odvisno od sprinta, kar pred leti ni bilo. A predala se ne bom kar tako,” obljublja boj z mlajšimi tekmovalkami.

Žakljeva tudi pogreša prave partnerke za trening, v Sloveniji nima prave konkurence: “Letos sem se nameravala udeležiti dirke parov na Malem Lošinju, kjer bi tekmovala skupaj z Vito Mavrin, a so žal tudi to dirko odpovedali. S tem mi je propadla možnost, da Vito bolje spoznam in ocenim, saj pravijo, da je obetavna. Kakšne druge tekmovalke pa zadaj ne vidim, moram s strinjati z ugotovitvijo, da slovenskemu gorskemu kolesarstvu ne cvetijo rožice.”

Foto: Sportida.com
VIR: STA