Ponedeljkovo jutro konec maja v Marseillu običajno pomeni začetek novega, s soncem in poletnimi temperaturami obsijanega tedna. Na povsem enak način se je pod vzpetino z znamenito baziliko Notre-Dame-de-la-Garde pričel teden, v katerem je težko pričakovana
novica vsaj delno pomirila zaradi nerazumnih potez vodstva kluba še toliko bolj vznemirjeno navijaško vojsko najpriljubljenejše francoske nogometne institucije.
André Villas-Boas je v pogovoru za L’Équipe in RMC potrdil, da bo navzlic drugačnim napovedim marljivo oddelal drugo polovico dveletne pogodbe na klopi Olympiqua iz Marseilla. Po Portugalčevih besedah je odločilno vlogo odigrala podpora članov prvega moštva, vsaj delno jo je okrepil večinski lastnik Franck McCourt s trditvijo, da bo 42-letnik nove zmage iskal »z dovolj utrjenim in konkurenčnim igralskim kadrom«. Ključnega pomena
za uspešno rešitev enačbe bo trenerjev odnos s predsednikom kluba Jacquesom-Henrijem Eyraudom, ki je Villasa-Boasa v napornih pogajanjih uspel pridobiti na svojo stran in si s tem v očeh klubskega mecena prislužil nemalo pozitivnih točk, a ni veliko manjkalo, da bi tok zgodbe zavil v povsem obratno smer. Ključna spremenljivka bi lahko hitro postala Damoklejev meč nad prihajajočo sezono Fokajcev.
Ste se v zadnjih tednih seznanili ali vsaj hlastno prebrali zgodbo para, ki ne uživa idiličnega ljubezenskega razmerja, a je zaradi zunanjega in nepredvidljivega sovražnika moral preložiti slovo in po sili razmer ostati pod isto streho? Če je vaš odgovor pritrdilen, potem bi vas dogajanje v nogometnem Marseillu znalo pritegniti. André Villas-Boas in Jacques-Henri Eyraud sta po kopici izstreljenih ne ravno Amorjevih puščic sklenila podaljšati veselje. Komu bo pripadla hiša, ni več vprašanje. Od junijskega začetka priprav na novo tekmovalno obdobje bosta prisiljena živeti skupaj. Niti najbolj petični opazovalci dogajanja se ne morejo izogniti pomisleku o vsiljenem sobivanju v majavi hišici iz kart, ki bi ob prvem majhnem trenju vsaj korenito pretresla, če ne celo preprečila izpolnitev visokih sezonskih ambicij.
Začnimo z dejstvom: da, Portugalčeva odločitev za nadaljevanje zgodbe v modro-belem je imenitna vest. Villas-Boas se je v zadnjem, prisiljeno skrajšanem prvenstvu izkazal za temeljni kamen prebuje OM, ki je zaostal le za PSG in bo jeseni prvič po sedmih letih zaigral v Ligi prvakov. Trenerju, ki je svoji karieri osvojil šest velikih moštvenih lovorik, je veliki met uspel brez prispevka večidel sezone poškodovanega Floriana Thauvina, v minulih letih prvega in najbolj stanovitnega posameznika institucije iz največjega francoskega pristaniškega mesta. Nekdanjemu strategu Porta, Chelseaja, Tottenhama in Zenita je uspelo ekipo, ki je vidno na koncu cikla, dvigniti na zmagovalni oder in iz nje izvleči več, kot so bili zmožni na papirju močnejši in bogatejši tekmeci (v prvi vrsti Lyon in Monaco).
V tem smislu je »podpora slačilnice« zgolj potrdila, da s športnim delom uprave nogometnega ponosa francoskega juga ta hip upravlja le ena glava in en par rok: André Villas-Boas, edini, ki še pooseblja športni vidik povratnika v ligo vseh lig. Razen seveda, če poletje v klubskem središču La Canebière ne bo prežeto s tekmovalnim duhom. Na pomanjkanje soka bo nedvomno vplivalo dejstvo, da bo Marseille moral pokriti finančno izgubo in prodati nekaj igralcev. Že bežen vpogled v igralski kader nam pove, da bodo presenetljivo donosne kupčije, kot je bila avgusta 2018 prodaja Andréja-Franka Zamboja-Anguissaja (angleški Fulham je zanj plačal več kot 30 milijonov evrov), v nepredvidljivem prestopnem roku najbrž sila redke, če ne celo nemogoče.
Kako je z zagotovili?
Če si pridržujemo pravico še vedno verjeti v tudi za Marseille še kako značilno nogometno romantiko, se nam v misli prikrade ključno vprašanje: je Villas-Boas spremenil mnenje ob pogledu na mnoštvo upajočih oči iz garderobe? Morda. Da bi se znova preizkusil v Ligi prvakov, si tako dvignil ceno in ugled med evropskimi velikani? Zagotovo. Pa vendar: s kakšnimi garancijami? Prav tu tiči najbolj nazobčan kamen spotike. Če se je Portugalec o svoji usodi pogovarjal in dogovoril tako z večinskim lastnikom McCourtom kot s svojim nadrejenim, predsednikom kluba Eyraudom, si je težko predstavljati, da so se delovne razmere korenito spremenile.
OM bo za zadostitev finančnim kriterijem moral nadoknaditi vsaj 60 milijonov evrov. Kje jih najti? Si bo klub lahko privoščil zavrnitev mamljivih ponudb konkurentov za svoje najmočnejše igralske adute? Kaj bi se zgodilo, če bi bil kateri od finančno bogato podprtih ne nujno evropskih interesentov za npr. Dimitrija Payeta pripravljen odšteti 30-35 milijonov? Bo Villasu-Boasu omogočen veto na potencialno predsednikovo privolitev? Gre za vprašanja brez odgovorov, a so del neusmiljene realnosti. OM sploh še ni začel nove sezone, a se je njen tok že profiliral.
Trener je s svojo odločitvijo kratkoročno zadržal prihodnost ekipe v svojih rokah. Neizmerno priljubljen, karizmatičen in izrazito spreten mornar v pogosto razburkanih medijskih vodah je postal še kralj fraze »ne bodi kot drugi«. Marsejski klub je zgolj zahvaljujoč Portugalčevi izbiri olajšano zadihal. In če bo vnema stroke skozi sezono pričela ugašati? In če bo prihajajoča evropska zgodba na las podobna tisti z nadvse klavrnim zaključkom iz jeseni 2013, ko OM v sicer zahtevni skupini najelitnejšega klubskega plesa na stari celini v družbi Napolija, Arsenala in Borussie iz Dortmunda ni zmogel napraviti niti poštenega obrata (ostal je celo brez točk)? Res je, imate prav, orisali smo najbolj črn scenarij, a če nas je nogometni Marseille v zadnjih letih kaj naučil, je to, da odgovorni v klubu precej bolj zavzeto stremijo k lečenju posledic, kot bi nanje aktivno opozarjali in se nanje pripravljali.
Medijska mačja godba o koncu pogodbe
Predstavljamo si še najboljši možen razplet dogodkov. Uspešna sezona, ovenčana z novo uvrstitvijo na zmagovalni oder, entuziastično vzdušje v vadbenem procesu pod mentorstvom s svetniškim sijem trenerske nadarjenosti ornamentiranega Villasa-Boasa. In nadaljevanje? Nova neznanka. Portugalec je z odločitvijo, da pogodbe ne bo podaljšal, v roke pridobil vse pomembne karte. Marsejska mačja muzika (»Bo podaljšal sodelovanje?« »Klub pri načrtovanju prihodnosti misli nanj.« »Bo po slovesu Zubizarrete sledila noga AVB?«), ki so jo in jo bodo v njegovo čast prihodnjo pomlad še bolj intenzivno priredili mediji, bo adute na novo razdelila. Bo uprava sledila zgledu Bordeauxa, ki je s trenerjem Laurentom Blancom spomladi 2010 strumno korakal proti naslovu prvaka, a se je po tem, ko je dogajanje na igrišču zasenčila prihodnost vodje stroke, večkrat usodno ustrelil v koleno in bil boj za lovoriko v zaključnem sprintu prisiljen spremljati z varne razdalje, z nehvaležnim šestim mestom ostal celo brez evropske uvrstitve, prvak pa je postal prav Marseille? Tveganje bi težko bilo večje.
Kam v vsej zgodbi umestiti prispevek predsednika Jacquesa-Henrija Eyrauda? Nedvomno mu je uspel pomemben met. Villasa-Boasa je prisilil, da po odhodu športnega direktorja Andonija Zubizarrete pomete prah in si posledično okrepi priljubljenost med nogometaši. Paradoksalno pa je Eyraud iz lekcije očitno izšel izkušenejši. V nedeljski obsežni objavi na najbolj poslovno usmerjenemu socialnem omrežju je definiral dve poglavitni delovni mesti, na katerih si »v najkrajšem času želi videti kompetentni osebi, ki bi na športnem in poslovnem področju pripomogli k dvigu ugleda OM«. Pozabil je dodati, da bi mesto na vrhu upravne piramide tako postalo manj izpostavljeno vselej nabrušenim novinarskim peresom in za OM tako zelo značilnim medijskim tornadom.
Eyraud ne bo pogosto prisostvoval dogajanju v slačilnici, niti ne bo pobliže spremljal vadbenega procesa. Obe pristojnosti bo prepustil novemu športnemu direktorju, ki bo imel na voljo razširjena pooblastila, a bo podvržen kratkotrajni poskusni dobi. Predsednik bo po njegovih besedah tudi v bodoče prvenstveno bdel nad poslovnim vidikom. 52-letni diplomant Harvarda simbolizira naraščajoči in zdaj tudi uradno dokumentirani razkol med obema sestavnima deloma (športnim in poslovnim), ki v najuspešnejših sredinah nujno delujeta v čvrstem sožitju. V Olympiquu iz Marseilla bosta v novi sezoni združena le pogojno. Le pihanje v isti rog bo izhodišče, nikakor pa še ne zagotovilo za uspeh. Dramaturgija, ki se je ne bi sramoval pisec spodletele ljubezenske zgodbe. Kako že gre tista o paru, ki je tik pred ločitvijo in je prisiljen spati v isti postelji, jesti za isto mizo in bivati pod eno streho? Prav takšno je trenutno stanje v OM.
Foto: Šport TV