Avtor: Blaž Magdič
27. 6. 2020, 14.19
Smuči, s katerimi si je pritekla olimpijsko medaljo v Rusiji in na katerih je odtekla tudi zadnji krog, je podpisala ter podarila planiškemu muzeju. Ob tej priložnosti so jo imenovali tudi za ambasadorko Planice.
“Ostajam v športu, saj se bom vključila v program razvoja kadrov v športu in bom kot trenerka pomagala mlajšim tekmovalcem v smučarskih tekih ter jim prenašala svoje znanje,” je dejala 35-letna sedaj že nekdanja športnica v prvi izjavi, ko je še zadnjič prečkala ciljno črto v kleti objekta Nordijskega centra Planica, v katerem je za vadbo vse leto na voljo umeten sneg.
“V Planici so me presenetili, da sem postala ambasadorka tega nordijskega centra, ki je bil v zadnjih letih moj drugi dom in kjer sem se vedno zelo dobro počutila. Prav ganjena sem bila, ko so me s tem presenetili,” je pospremila prve trenutke po prihodu v cilj, ko je bila obkrožena z vodstvom Smučarske zveze Slovenije na čelu s predsednikom Enzom Smrekarjem in direktorjem Francijem Petkom, nekdanjim svetovnim prvakom v smučarskih skokih (1991).
“Po eni strani ni bilo težko odteči zadnjega kroga, po drugi strani pač … Zadnjič sem tekla s štartno številko na prsih … Nekaj lepega se je zaključilo in se bomo tega radi spominjali … To so bili zelo čustveni trenutki zame,” je nekajkrat med temi besedami premolknila Fabjanova.
“Hrvaška ekipa nam je med OI v Sočiju posodila kabino, kjer je bila masažna miza. Po četrtfinalu nisem bila najbolj prepričana v mažo na smučeh. Trener Marko Gracer mi je dejal, da je še 25 minut do starta in kako da tega ne vem. Bilo je nekaj povišanih tonov, tudi zajokala sem. Vstala sem z masažne mize, udarila in brcnila v kabino in jezna odšla na start. Marko je po radijski zvezi dejal: ‘Fantje, Vesni sem uničil tekmo.’ Nato so ugasnili radijsko zvezo ob meni, hvala. A bila sem jezna sama nase in sem to obrnila sebi v prid,” je nekaj utrinkov iz zanjo zgodovinskega tekmovanja v Sočiju, ki jih niso ujele kamere in mikrofoni, tokrat opisala Fabjanova.
V polfinalu se je zlomil del špice na njeni smučki in servisna ekipa je bila ponovno v precepu kaj storiti, ali pokrpati stare in tvegati ali pa prav tako tvegati s povsem novimi.
“Pred finalom sem dobila čisto drugi par smuči, na katerih tudi na prejšnjih tekmah nisem tekla. Dobila sem jih z besedami, da so to najhitrejše danes. Nisem podvomila v to niti za trenutek, vzela sem jih in odšla na start. Ko sem z dvignjenimi prišla v cilj, pa sta zajokala tako trener kot serviser.”
Na svetovnem prvenstvih ni nikoli stopila na zmagovalni oder, najvišje je bila na 4. mestu v Oslo leta 2011, kjer je bron pripadel Petri Majdič.
“V Oslu sem nastopila v finalu, v predzadnjem zavoju sem izgubila medaljo. Zanjo tedaj še nisem bila zrela. Napake v Sočiju nato nisem ponovila. Na take trenutke sem se pripravljala, temu sem se bistveno več posvečala, tudi s pomočjo psihologa Mateja Tušaka. En sam trenutek odloča, da ujameš zadnji vlak. Ni dovolj le dobra fizična pripravljenost.”
V svetovnem pokalu je zmagi dosegla v Ribinsku v Rusiji, prvič v sezoni 2009/10, v naslednji pa je prvo mesto ubranila. Obakrat je bila najboljša v sprintu v prosti tehniki, drugič je bila za enega največjih slovenskih uspehov v pokalu druga Katja Višnar, ki je tudi nedavno končala športno pot.
“V Rusiji smo tedaj dosegli prvo slovensko tekaško dvojno zmago. Res lep uspeh in upam, da jo bo sedanja generacija kdaj ponovila. Ob prvi zmagi sem bila na čelu od starta do cilja in to je bil tudi sicer moj značilni tek. ‘Ful gas’ od začetka naprej. Desetinke ali stotinke, s katerimi sem osvajala najvišja mesta, pa so se še večkrat obrnile tudi proti meni in ni bilo vedno tako uspešno kot v Rusiji,” je pripomnila Besničanka.
Skupaj je v pokalu šestkrat stopila na zmagovalni oder, zbrala je še drugo in tretji mesti, med prvo trojico pa je bila zadnjič v Szklarski Porebi v sezoni 2013/14, tudi v sprintu v prosti tehniki.
“Že prve stopničke, ki sem jih osvojila, so bile pomembne. Vedno moraš gledati proti zvezdam, da imaš v očeh tisti najvišji cilj. In ko dobiš priložnost, jo zgrabiš z obema rokama in je potem ne spustiš več.”
Z osmim mestom v Pyeongchangu, kjer je leta 2018 na odprtju iger nosila slovensko zastavo, je s štafeto 4×5 km zaključila olimpijske nastope.
“Lepo je bilo nositi zastavo na odprtju, tu pa se je vse lepo zame tudi končalo. Izidi niso bili taki, kot sem si želela, le v štafeti sem tekla. Zaradi vsega dogajanja, tudi izven tekmovališč, ker po poškodbah v prejšnji sezoni niso verjeli v moj uspeh, sem čutila med tisto tekmo zelo velik nahrbtnik.”
Deset let prej je zabeležila prvi večji posamični mednarodni uspeh, ko je osvojila naslov svetovne prvakinje do 23 let.
“Ves čas sem bila tekačica, od osmega leta naprej. Z nobenim športom se nisem prej aktivno ukvarjala, mikalo me je sicer tudi alpsko smučanje,” je začetke ob koncu pogovora strnila Fabjanova. Za odlične ocene med šolanjem je dobila tudi nagrado Roka Petroviča.
