Avtor: Nejc Mravlja
13. 7. 2020, 09.14
V bistvu gre za nadaljevanje zgodbe o človeku, ki nogometno moštvo rad primerja z ubranim orkestrom. »Če ima član orkestra v soboto zvečer koncert, mora v tednu pred gala dogodkom vaditi v enakem ritmu z enako intenzivnostjo, kot bo igral med nastopom na velikem odru.« Kako to storiti? Po mnenju Rangnicka zadostuje »vstop v igralčevo dušo«: veselje, ki ga z varovanci deli že dobri dve desetletji, je le del ponotranjene palete vrlin, s pomočjo katerih je postal znan kot mož, ki spremeni v zlato, česarkoli se dotakne. Do zavidljivega ugleda ga je vodila trnova pot. V začetku so se njegovim idejam mnogi javno posmehovali in jih celo odkrito zaničevali. Pozimi leta 1998 je kot gost uveljavljenega nogometnega omizja na nemški nacionalni televiziji zapet do vratu kot duhovnik v talarju ponazoril razloge za uspeh drugoligaša Ulma, s katerim je tedaj kot trener pometal s tekmeci. Zbogom, libero, prehod na obrambno različico s štirimi branilci v liniji in pokrivanje prostora (adijo, individualno markiranje), pomešano z intenzivnim in sinhronim pritiskom na nasprotnika je le del osnovnih sestavin. »Naš cilj je igralcu z žogo – našemu nasprotniku – odvzeti čas in prostor.« Osnovno vodilo Rangnickove filozofije je hipoma pikro ovrgel častni gost istega omizja – nihče drug kot veliki Franz Beckenbauer: »Tovrstni pogovori nimajo nobenega smisla.« Rangnick je nenadoma postal klovn in nebodigatreba. Dvajset let pozneje mu ista domača žogobrcarska srenja poje hvalospeve in se mu ponižno klanja. Brez njegove televizijske razlage protipritiska bi Jürgen Klopp z Liverpoolom precej težje posegel na evropski vrh ter prekinil tridesetletni post brez naslova angleškega prvaka. »Preprosto: bili smo pred časom,« se danes smeji Rangnicku, ki ga je
domača strokovna javnost iz ničvrednega nakladača povzdignila v profesorja. Kot je v nedavnem pogovoru za vodilni nemški nogometni časnik iskreno in jedrnato v nekoliko ironičnem tonu izpostavil Alexander Zorniger, trener, ki je Leipzig pred leti dvignil v drugo ligo: »Ralf je ubijalec.«
Sacchijev nočni klic in življenjska priložnost
Pozor: »ubijalec« je na poti v prestolnico mode, kjer bo (če ne bo nepričakovanih zasukov) svojo vizijo na ogled postavil v zanj novem okolju, v klubu z bogato preteklostjo in nič manj visokimi pričakovanji. Z upravo AC Milana je Rangnick že podpisal triletno pogodbo, po kateri bo trenersko funkcijo združil z vlogo športnega direktorja. Razpolagal bo z zajetno kuverto s 120-160 milijoni evrov za okrepitve. Nemec si je podobno kot v predhodnih zaposlitvah izpogajal polna pooblastila v novem laboratoriju, kar je glavni operativec Milanove uprave Ivan Gazidis le stežka pogoltnil in se moral sprijazniti z odhodom legend: generalni direktor Zvonimir Boban je klub zapustil marca, tehnični direktor Paolo Maldini bo k izhodnim vratom potisnjen po koncu sezone, ker bo njegovo delo poslej opravljal Rangnick. Nemec je dočakal življenjsko priložnost. V začetku 90. let je v družbi svojega duhovnega očeta Helmuta Grossa, nekdanjega gradbenega inženirja in pionirja teorije protipritiska, preždel neštete ure pred televizijskim sprejemnikom ob gledanju in analiziranju tekem Sacchijevega Milana.
Tistega Arriga Sacchija, s katerim se je srečal spomladi 2011 na predvečer zgodovinske zmage Schalkeja v milanski nogometni scali proti Interju (5-2). »Tedaj izvršni predsednik Milana Adriano Galliani nas je prišel obiskat v hotel. Seveda smo se spustili v zanimiv pogovor o nogometu. Italijanski časniki so pred tekmo objavili serijo člankov o meni. Zatrdil mi je, da ohranja redne stike s Sacchijem, ga poklical in mi podal telefon. V naslednje dobre pol ure sva diskutirala o vsem: o 80. letih, njegovem vplivu name, mojih neskončnih urah ob spremljanju njegovega Milana … Bilo je simpatično. Ni mogel skriti začudenja, da se je nek nemški trener tako navdušil nad njegovim razvojnim prispevkom najlepšega športa.«
»Pripravljen, da vsem zleze pod kožo«
Kot pričakovano velik oboževalec Zdeněka Zemana, ob katerem je preživel navdihujoča eruditska poletna tedna leta 1991, je Rangnick pripravljen zagristi v nov izziv v z nogometom prepredeni deželi, kjer tujcem nikakor ni lahko doseči samouresničitve, še posebej, ker gre tokrat za institucijo z več kot 120-letno zgodovino. Torej nekaj povsem drugega kot v primeru Hoffenheima in Leipziga. Ob tem se pojavi ključno vprašanje: mu bo vodstvena garnitura dopustila samovoljno vcepljanje idej v moštvo in mu omogočila povsem proste roke pri gradnji novega Milana? Na dokončen razvoj dogodkov bomo čakali še nekaj časa, a pritrdilen odgovor se v izogib neuspehu, Rangnickovemu potencialnemu nezadovoljstvu in morebitnemu nepričakovano hitremu umiku milo rečeno avtoritarnega Nemca preprosto zdi nujen. Slikovit opis nekdanjega nadrejenega je podal Zorniger: »Ne glede na okoliščine in posledice je pripravljen vsakomur zlesti pod kožo. Na tej podlagi je najprej zgradil svoj ugled in ob tem pomagal dozoreti novi trenerski generaciji, katere večina je hitro ponotranjila poglavitne poteze njegove nogometne miselnosti.« Rangnick ima v svojih rokah nemalo močnih kart: zmožnost, da ekipi vcepi jasno izraženo identiteto, sposobnost, da okrog sebe zasnuje sistem novačenja okrepitev, pri izbiri katerih praviloma obvelja »njegova volja«, kar je z besedami, da ga v prvi vrsti zanimajo »desni bočni branilec, osrednji branilec, obrambni in napadalni vezist ter strelec«, jasno in jedrnato nakazal. Prav s slednjo lastnostjo je v preteklosti delal razliko v primerjavi s predhodniki in si z njo krepil naraščajoč ugled.
Misija se na papirju zdi vznemirljiva in obetavna, a bo vse prej kot lahko izvedljiva. Rangnick je v sodelovanje z Milanom privolil, da uresniči dve želji. Prva: prebuditi dremajočega Hudiča, ki vse od pomladi 2011 ni osvojil scudetta in se vse od pomladi 2013 ni uvrstil na zmagovalni oder. Druga: potisniti meje razvoja najpopularnejše športne panoge še nekoliko dlje. »V današnjem nogometu se vse premika z neizmerno hitrostjo. To velja tudi za obnogometno dogajanje. Vse pomembnejše postaja spremljevalno osebje, širijo se strokovni štabi. Analitika še nikdar ni igrala tako ključne vloge. Nogomet še nikdar ni bil tako razčlenjen, kar mi daje slutiti, da se vsebina in igra nikoli ne bosta nehali razvijati. Menim, da smo še daleč od točke, ko bomo poznali odgovore na vsa vprašanja. Pri tem ciljam predvsem na miselno komponento igralcev, na kar bomo v bližnji prihodnosti morali biti še bolj pozorni. Tekme se bodo odločale v še manjših prostorskih in časovnih intervalih. Vsebina bo dobila še večji pospešek, kar bo od igralcev zahtevalo še boljšo in temeljitejšo kondicijsko pripravljenost. Ne nazadnje podobno velja za naša življenja in njihov smisel.« Izjava, s katero je Rangnick spomladi znova osupnil domačo javnost, odkriva cilj revolucije, ki se pripravlja v rdeče-črni polovici Milana. Hudičeva forma je v nenadejanem poletnem sezonskem podaljšku v vzponu, na kar se bo nova vizija lahko naslonila pri snovanju lepšega jutri. Prva imena z Rangnickovega spiska so že pricurljala v javnost: Dominik Szoboszlai, Dayot Upamecano, Sandro Tonali. Nestrpno čakamo nadaljevanje.
