Avtor: Nejc Mravlja
13. 8. 2020, 16.10
Atalanta se je včeraj želela dokazati v zanjo zgodovinskem četrtfinalu, v katerem je na zavidljiv način zastopala eno od pandemičnih žarišč koronavirusnega vrtinca, ki ni prizanesel niti najpopularnejši športni panogi. PSG je v luči prekinitve vse bolj čvrsto na kožo prilepljenega polfinalnega posta v najelitnejšem evropskem nogometnem plesu motiv iskal in našel v slavnostni sezoni ob jubileju 50-letnice obstoja kluba. Čeprav so mu mnogi strokovni opazovalci vlogo papirnatega favorita jasno dodelili že pred tekmo, pa so se po zgolj nekaj minutah od začetnega sodnikovega piska morali ugrizniti v jezik. Že površnemu opazovalcu dogajanja na največjem portugalskem stadionu je hitro postalo jasno, da bo PSG le stežka suvereno slavil. Pariški nogometni zbor je deloval povsem neubrano, Neymar si je prisvojil vlogo solista, ki ga je devet pomožnih vokalistov (izvzemši vratarja Keylorja Navasa, ki je svojo nalogo opravil brezhibno) zgolj boječe opazovalo. Brez izdatne podpore, morda tudi zaradi bremena odgovornosti na lastnih plečih, je Brazilec združeval spektakularne, a jalove čarovnije in neučinkovito drezal v tekmečevo obrambo.
Šele težko pričakovan vstop povratnika po poškodbi Kyliana Mbappéja je prižgal iskro upornosti v pariškem napadu, kjer je zadnjo in odločilno besedo v izdihljajih dvoboja s svojim prvim evropskim golom v letu 2020 izrekel Éric-Maxim Choupo-Moting. »Nepovabljen gost«, »še včeraj odvečni člen je postal junak«, »tihi ubijalec« je le nekaj oznak, s katerimi so v francoskih medijih ovenčali rezervista (pred natanko letom je bil tik pred selitvijo v italijanski Lecce!), ki je s katarskimi milijoni izdatno podprto institucijo v zgolj minuti dvignil iz devetega kroga pekla v sedma nebesa. Če je Mbappéjev gleženj prestal vzdržljivostni test, bi bilo za Parižane v najkrajšem možnem času nadvse koristno, da bi ga še njihova prevzetnost.
V nogometu so premiki vse hitrejši
Drži, PSG je pred včerajšnjim triumfom zadnjič vstopil skozi elitna polfinalna vrata pred natančno 25 leti. V sezoni 1994/95 so za klub v barvah francoske trobojnice nastopali Bernard Lama, David Ginola, Paul Le Guen, Valdo, Raí, George Weah in drugi, v četrtfinalu pa sta se za isti cilj bojevala tudi švedski IFK iz Göteborga in splitski Hajduk, dokaz več, da govorimo o povsem drugih časih. Na tem mestu nikakor ne želimo Parižanom okrniti veselja po ponovitvi častitljivega dosežka, pa vendar: še pred včerajšnjim vstopom igralcev na travno rušo Benficinega stadiona je bilo jasno, da se bo PSG pomeril z najslabšo obrambno ekipo na zaključnem turnirju osmerice (16 prejetih zadetkov na osmih tekmah – v povprečju dva na izziv, torej ritem, ki so ga varovanci Gian Piera Gasperinija zadržali tudi na njihovi sklepni evropski preizkušnji). Številne povečini Neymarjeve priložnosti so v ospredje znova potisnile Atalantino obrambno krhkost, ki je ob koncu logično presodila v nasprotnikovo korist, a jo je slednji ob kronični nezbranosti v zaključkih akcij komaj uspel izkoristiti. Boginja se je na drugi strani borila s svojimi prepoznavnimi orožji: zanos, neustrašnost, popolna zavzetost in brezkompromisnost v dvobojih, a je navzlic neizmernemu trudu in solidarnosti ostala brez nadzora nad vsebino.
V obračun ji je uspelo vnesti dovolj sestavin za vodstvo, ki ji ga je z mojstrskim prebliskom zagotovil Mario Pašalić. Proti pričakovanjem je prav občasni hrvaški reprezentant poskrbel za nenaden dvig pokrova moderne hladilne skrinje, na kateri je s plastenko energijske pijače pred tem sede spremljal dogajanje na igrišču poškodovani trener PSG Thomas Tuchel. Ne potrebujete doktorata iz filozofije eksistencializma, da ob tem ne bi pomislili na Bavarčevo slovo z mesta vodje stroke v primeru še sedmega zaporednega neuspešnega pariškega naskoka na polfinale lige vseh lig.
Na svojo srečo je Tuchel še pravočasno spoznal, da bo za prekinitev uroka potrebno igrati Atalantino igro, tisto, ki jo zaznamuje hladnokrvno in smrtonosno napadanje, prežeto z nenehnim izzivanjem sreče. Docela prežvečeno in oguljeno sintagmo ‘ekipni duh’ smo namenoma izpustili. Če bi dejansko obstajala, bi PSG včeraj rutinirano opravil s tekmecem in bi zavoljo dovolj razkošnega kadra najbrž slavil celo s teniškim izidom. Ne glede na ime polfinalnega nasprotnika se bo predzadnjega izziva pred velikim finalom moral lotiti z visoko dvignjeno glavo, a z izdatno mero skromnosti. Iz zmage nad Atalanto se je ob valu naravno izraženih pozitivnih čustev dalo izluščiti poglaviten sklep, da sinočnja predstava nikakor ni predstavljala odčitane lekcije gospodovanja nad tekmecem. Prej obratno. Razkrila je, da je evropska travma v očeh pariškega kluba prisotna bolj kot kdajkoli prej in da razvojna pot, ki bi PSG trajno umestila med nogometne velikane na stari celini, še zdaleč ni jasno začrtana.
Foto: Šport TV
