Nova sezona italijanske Serie A je pred vrati. Konec tedna se bo na Apeninskem polotoku začelo že 119. državno prvenstvo, ki bo prav gotovo ponudilo nemalo nogometnih užitkov. Glavnega favorita za končno zmago večji del javnosti še vedno vidi v Juventusu.
Serijski italijanski prvak Juventus se je v kratkem premoru med sezonama odločil za zanj precej nenavadno potezo. Dan po izpadu iz Lige prvakov je službo izgubil trener Maurizio Sarri, ki je na klopi zdržal zgolj eno sezono, čeprav je imel pogodbo podpisano še za naslednji dve. Za Juventus je vsaj malo čudno, da je tako hitro zamenjal trenerja, a dejansko ne gre za nepričakovano potezo. Igra je bila nadvse neprepričljiva in rezultat je bil preveč odvisen od posameznikov, kar je v popolnem nasprotju z genskim zapisom kluba. Po mojem je bil med igralci in vodstvom kluba že precej pred koncem prejšnje sezone sklenjen dogovor.
V tihem sporazumu je predsednik kluba Andrea Agnelli, ki si želi na vsak način osvojiti deset zaporednih scudettov, od igralcev zahteval osvojitev devetega zaporednega naslova za ohranitev upanja v dosego zastavljenega cilja. V zameno je moštvu obljubil spremembo na mestu glavnega trenerja. Ogromno stvari je med preteklo sezono namreč zelo očitno kazalo na to, da Maurizio Sarri nima zaupanja svojih varovancev. Praktično brez lovorik in z nogometom, ki je bolj kot ne obsojen na umiranje v lepoti, je prišel med igralce, ki so bili osemkrat zapored prvaki. Eden med njimi ima celo pet Zlatih žog in pet naslovov v elitni Ligi prvakov.
Črno-bela slačilnica ima čedalje večje število vplivnih posameznikov, ki jih trener lahko prepriča izključno in samo z znanjem. Sarri se v določenih trenutkih, ko so šle stvari v nasprotju s pričakovanji, preprosto ni znašel, kar je samo okrepilo dvom igralcev v njegove sposobnosti. Pustimo to, kar nogometaši o trenerju govorijo v javnosti. V primerjavi s tistim, kar si v resnici mislijo in kar zaupajo vodstvu kluba, je pogosto kar precejšnja razlika. Ko igralski ansambel izgubi zaupanje v svojega dirigenta, je vsega konec. Usoda, ki jo je v Münchnu pri Bayernu doživel Niko Kovač, je pri torinskem velikanu doletela tudi Maurizia Sarrija.
Poskus s Sarrijem se Juventusu torej ni obnesel. Morda se bo z Andreo Pirlom, ki je postal novi trener. Podpisal je dveletno pogodbo. Na leto naj bi zaslužil 1.8 milijona evrov, kar je več kot trikrat manj od Sarrija in kar 17-krat manj od Cristiana Ronalda. V bistvu bo večina igralcev zaslužila več od trenerja. Pirlo je začetnik v trenerskem poklicu, v naslednji sezoni bi moral voditi ekipo Juventus U23 v Serie C. Namesto tega bo v trenerski vlogi debitiral na najvišji ravni, kar je na prvi pogled precejšnje presenečenje. Ampak samo na prvi pogled, saj je Pirlo v finančno zahtevnem obdobju koronavirusa prav gotovo najbolj ugodna rešitev za klub.
Juventus bo namreč moral vsaj delno izplačati Maurizia Sarrija, za najem bolj priznanega stratega pa bi obenem moral seči globoko v denarnico. Poleg tega je bil Pirlo pri predsedniku Andrei Agnelliju od nekdaj predviden za trenerja v prihodnosti. 41-letni Andrea Pirlo ima bogate izkušnje iz časov igranja. Sodeloval je z izjemnimi trenerji (Carlo Ancelotti, Marcello Lippi, Antonio Conte, Massimiliano Allegri), osvojil je številne lovorike doma in na mednarodni ravni. Z Italijo je leta 2006 postal svetovni prvak, zelo dobro pa je v zadnjih letih igralske kariere spoznal tudi ustroj Juventusa, s katerim je med drugim osvojil štiri naslove prvaka.
Videli smo že vrhunske igralce, ki se v trenerskih vlogah niso znašli. Ključna bo podpora igralcev. Z nekaterimi je Pirlo dolgo igral, tako da bi morda lahko računal na njihovo pomoč. Zaupanje ostalih si bo moral pridobiti z znanjem. Sarriju to očitno ni uspelo, a vseeno odpoved zanj ne bi smela biti prehud udarec. Tako kot lani pri Chelseaju bo najbrž dobil zajetno odpravnino, v življenjepisu pa bo imel zabeležen osvojen naslov prvaka Serie A. Pri 61 letih bo lahko mirno užival na domačem vrtu in čakal na primerno ponudbo. Pri Juventusu se njegov slog ni obnesel, najbrž je bolj primeren za okolja kakršna so Neapelj, Firence ali Rim.
Gianluigi Buffon, Giorgio Chiellini, Leonardo Bonucci in v zadnjih letih tudi Cristiano Ronaldo so poglavarji Juventusove ekipe, vezisti med slačilnico in klubskimi pisarnami. Če so sodelovali ali vsaj soglašali z zaposlitvijo Andree Pirla, bo slednjemu precej lažje kot Sarriju. Imel bo njihovo podporo in zaupanje. Pri kakovosti, ki jo zasedba Bianconerov nedvomno še vedno premore, je že to lahko dovolj za nadaljevanje prevlade v Italiji. Za Ligo prvakov bo zelo verjetno potrebnega nekaj več, na domačem prizorišču pa glavnega konkurenta vidim v milanskem Interju. Želel bi si tudi, da bi se še kakšen klub vključil v dirko za naslov.
V mislih imam predvsem AC Milan, ki je letos spodbudno kadroval. Konkurenca treh velikanov s severa je v preteklosti Serie A že spremenila v najmočnejšo ligo na svetu. Troboj Juventusa, Interja in Milana za naslov najboljšega v Italiji bi pomenil epsko sezono 2020/21. Seveda ne želim odpisati niti predstavnikov prestolnice Lazia in Rome. Blizu vrhu bi lahko bil še pokalni zmagovalec iz pretekle sezone Napoli, ki se je dodobra nelezel neusahljivega entuziazma Gennara Gattusa. Nisem pozabil niti na čudežno Atalanto, za katero pa z vsem dolžnim spoštovanjem in občudovanjem menim, da nima realnih možnosti v boju za scudetto.
Foto: juventus.com, Guliver/Getty Images