Avtor: Nejc Mravlja
15. 10. 2020, 11.12
Slovaška izbrana vrsta je v včerajšnjo preizkušnjo Lige narodov z izbranci avstrijskega selektorja Willija Ruttensteinerja krenila v vlogi papirnatega favorita in jo z goloma Hamšíka ter Maka v prvem polčasu spretno potrdila. Potem pa je na sceno stopil on. V 68. minuti je izkoristil podajo Manorja Solomona za znižanje domače prednosti. Opozorilni znak za varovance Pavla Hapala očitno ni zalegel. Osem minut zatem je Zahavi po asistenci Eyala Golase poravnal izid in gostom tik pred koncem rednega dela s še tretjo večerno bravuro po novem darilu Golase rutinirano priigral zmago, prvo za igralce z Davidovo zvezdo v tej izvedbi najnovejšega reprezentančnega tekmovanja.
Športni razpleti še zdaleč niso vselej zmagoviti, kar uspe le redkim. Nenagrajena večina (vključno z reprezentanco Izraela) najpogosteje naleti na previsoko oviro, semtertja gre za igro usode, spet tretjič za na papirju sicer ugoden ples kroglic, ki dotičnemu namenijo premostljivo oviro in ga navzlic obetavnemu vtisu in občutku, da je dospel pred vrata raja, neusmiljeno hitro postavijo na trdna tla, kar je s soigralci pred tednom spoznal tudi Zahavi. Nepozaben večer na stadionu Hampden Park v Glasgowu je osrečil pogumne Škote, ki so za odtenek bolje izvajali enajstmetrovke in se prav prek Izraela po maratonski bitki prebili v novembrski zaključni obračun s Srbijo za preboj na prihodnji evropski vrh. Za nadaljevanje sanj se lahko zahvalijo prav Zahaviju, ki je kot edini izvajalec zapravil strel z bele pike. Sicer dokazani lisjak tekmečevih kazenskih prostorov in vajen zadevanja iz tovrstnih položajev (od vseh izvedenih enajstmetrovk jih je v članski karieri zastreljal šestino) je tokrat zatajil. Uspešnejši je bil igralec tekme škotski vratar David Marshall, ki je z junaško obrambo Škotski zagotovil sploh prvo zgodovinsko zmago na tekmah, ki so se zavlekle v odločitev po strelih z bele pike. »Neuspeh njihovega prvega izvajalca jim je pristrigel krila in nam vlil pomemben odmerek samozavesti,« je po tekmi pristavila nedavna okrepitev angleškega drugoligaša Derby Countyja. Ponesrečen manever pa prvega izraelskega zvezdnika ni prizadel. Še več. Že na naslednjih dveh preizkušnjah je s kar štirimi prebliski dokazal svojo vrednost in si povrnil sijaj.
Breme kapetana
Prejšnji mesec je prav proti Škotski v Ligi narodov po sijajni zračni izmenjavi z Munasom Dabburjem ukanil istega Davida Marshalla. Zadetek, ki nikakor ni presenetil modro-bele navijaške vojske, vajene Zahavijevih mojstrovin. Občudovalke in privrženci žogobrcarskih čarovnij so si vsekakor zapomnili 15. november 2018, ko je Izrael na prijateljskem srečanju s 7-0 potopil skromno Gvatemalo. Datum se je vtisnil tudi v Zahavijev spomin. Napadalec iz četrtega največjega izraelskega mesta Rishon LeZion je z golom prekinil dveletni reprezentančni post in nakazal osupljiv dvig strelske forme. Na zadnjih 17 preizkušnjah je dosegel vrtoglavih 18 zadetkov. V za Izrael pred kratkim sklenjenem kvalifikacijskem ciklusu za evropsko prvenstvo je prispeval toliko golov kot za Portugalsko Cristiano Ronaldo in le enega manj kot absolutni prvi strelec Anglež Harry Kane. Bleščeče obdobje, ki ga je ovenčal s televizijsko bravuro: po hat-tricku na srečanju z Avstrijo je novinarje obvestil, naj počakajo v mešani coni, da sprejme klic predsednika vlade Benjamina Netanjahuja. Oprostite, prosim, za trenutek …
Še pred občutki sreče in nenadno rastjo samozavesti se je dotaknil dna. 2. septembra 2017 na tekmi s tedaj še (ne Severno) Makedonijo. Večer za pozabo in novi dve uri, ki sta dotolkli izraelske navijače. Za trpek poraz je bil najzaslužnejši Goran Pandev, ki je z edinim zadetkom na tekmi v Haifi pokopal zadnje domače upe po uvrstitvi na mundial v Rusiji. Sleherni Zahavijev dotik žoge je občinstvo pospremilo z glasnimi žvižgi. Kapetan je po tekmi ihtavo v zalučal kapetanski trak v zrak in v afektiranem sporočilu naznanil konec reprezentančne poti. »Preprosto ne zmorem več. Smo v državi, kjer oblast ne zna ceniti in spoštovati vrhunskih športnikov, zato sem prisiljen oditi. Ne morem verjeti, da navijači žvižgajo domačemu moštvu. To se ne dogaja nikjer v svetu. Nisem se hotel odzvati na tak način, a sem preprosto eksplodiral.« Domača nogometna zveza ga je suspendirala za nedoločen čas. Ministrica za šport Miri Regev je ob tem drakonsko pristavil, da je Zahavi s tem obnašanjem »… očrnil vrednote, ki jih želimo vcepiti prihajajočim generacijam …« in povzročil državni škandal, ki pa ni trajal več kot leto. Spor je prekinil nekdanji selektor Andi Herzog, ki je Zahavija vrnil v reprezentanco. Nadaljevanje poznamo. Še več. Pozna ga ves svet ne glede na dejstvo, da se Zahavi po incidentu svetega kapetanskega traka ni več dotaknil.
Škarjice v Lyonu, mrk na Siciliji
Ko ga je Francoz Luis Fernandez pred desetletjem ognjeno krstil v članski izbrani vrsti proti Malti, je 23-letni Zahavi dobil priložnost na podlagi ujemanja z enim od največjih izraelskih nogometašev vseh časov Yossijem Benayounom. »V napadu sta tvorila spodobno navezo: Yossi je podajal, Eran zgledno izkoriščal prazen prostor.« Zahavi je bil tedaj še daleč od današnjega slovesa priznanega strelca. Prvi reprezentančni gol je prispeval šele po treh letih nastopanja v dresu z Davidovo zvezdo. Kot je v nedavnem pogovoru za eno od francoskih športnih televizij izpostavil Fernandez, je šlo zgolj za vprašanje časa, kdaj bo zablestel. »Tehnične veščine in kakovost sprejema žoge sta me takoj očarali. Podobno velja za odzivnost, nadzor žoge in hitrost izvedbe. Ima nos za gol, povedano preprosto: čuti gol. Pri tem me spominja na Davida Trezegueta in Yourija Djorkaeffa, ki sta slovela po smrtonosnosti v tekmečevih kazenskih prostorih.«
Kot član Hapoela iz Tel-Aviva je evropsko pozornost požel s prekrasnim zadetkom v Ligi prvakov na gostovanju v Lyonu, doma pa pridno loščil zavidljiv pedigre, ki ga ni zamajal niti medel medklic v Palermu, kjer se lokalni nogometni zanesenjaki še danes pretirano samozavestne klubske okrepitve pospremijo s parafraziranjem celinske šale (bolnik obišče zdravnika in mu potoži: »Počutim se kot otok na južni italijanski obali.« Zdravnik mu odvrne: »Samo, da ne misliš Sicilije.«): »Samo, da nisi novi Zahavi.« Po dveh zahtevnih sezonah v Italiji je s selitvijo v vrste za Hapoel osovraženega mestnega tekmeca Maccabija razjezil pristaše delavskega kluba. Eden najbolj vnetih Hapoelovih navijačev je med pozneje prekinjenim derbijem leta 2014 celo vdrl na igrišče in mu od blizu naložil šopek kozjih molitvic. Srdit odziv vročekrvneža ni presenetljiv, če vemo, da je v rumeno-modrem navdušil s kar 122 goli na 157 tekmah, osvojil tri domače ligaške naslove, bil dvakrat izbran za najboljšega nogometaša izraelskega prvenstva in trikrat njegov najboljši strelec. S tem je pričakovano vzbudil širšo pozornost, a ne vedno pri tistih, od katerih bi to pričakovali …
Kralj na Kitajskem
Ko so odgovorni pri kitajskem klubu Guangzhou R&F Draganu Piksiju Stojkoviću izročili seznam potencialnih okrepitev, je list pometel z mize in zabrusil: »Pripeljite mi samo eno – Erana Zahavija.« Nasproti sedeči kitajski lastnik Žang Li ni razumel trenerjeve reakcije. »Nesporazum je nastal, ker Kitajci Zahavija niso poznali. Sam sem ga redno spremljal in bil seznanjen z igralčevimi presežki, a kljub temu me vodstvo kluba v prizadevanjih za njegov podpis sprva ni podprlo. Spominjam se, da sem na Lijevo privoljenje čakal do 3. ure zjutraj pred njegovim hotelom. Sprejel me je in končno potrdil. Odvrnil sem mu: “Zahavi je moja izbira in moja odgovornost. Ostali me ne zanimajo.”« Klub iz Kantona je junija 2016 za novo okrepitev porabil za igralca iz izraelskega prvenstva rekordnih dobrih 7 milijonov evrov. Za kitajske razmere povsem običajno vsoto je nekaj dni zatem zasenčil prihod Brazilca Hulka, ki je Rdeče Orle iz Šanghaja stal vrtoglavih 55 milijonov. Na igrišču je Zahavi takoj opozoril nase in upravičil zavidljiv znesek, čeprav se pred tem ni dokazoval v najmočnejših evropskih ligah in niti Modri Levi na Kitajskem ne spadajo v sam vrh. Igralčev neomahljiv pristop je za agencijo Reuters izpostavil tudi danes že bivši trener Stojković. »Eran Zahavi je 100% profesionalec. Odlikuje ga zame dotlej neviden trdoživ značaj. Ima izjemen občutek za gibanje v prostoru in ga spretno izkorišča. Že res, da ima nekoliko čuden strel, a zadevanje se zanj zdi preenostavno. Nekaj mesecev po prihodu v klub so ga želeli vsi najmočnejši kitajski klubi. Je stroj za zadetke.« Zahavi je laskavo mnenje nekdanjega trenerja podkrepil s številkami. Na 117 tekmah je prispeval 103 golov in jim dodal zavidljivih 31 zadnjih podaj za napadalne prebliske soigralcev.
Letos poleti je na njegov naslov priromala mamljiva ponudba nizozemskega PSV, ki je Zahavija v svoje vrste zvabil brez plačila odškodnine in očitno zadel v polno, kar je za časnik Brabants Dagblad priznal eden Izraelčevih najboljših prijateljev med novimi soigralci francoski branilec Olivier Boscagli. »Gre za nogometaša, ki ga mora nasprotnikov branilec hitro prebrati. V nasprotnem primeru se znajde v težavah. Na srečo sam to spoznavam zgolj med vadbo … Zelo hitro se odloči za strel iz kateregakoli položaja in pri tem ne okleva niti za trenutek. Proti takim napadalcem je težko igrati. Ni tako vpliven, da bi preigraval po dolgem in počez, zunaj igrišča pa dolgovezil na dolgo in široko. Zanimajo ga točno določene stvari in nenehno stremi k izboljšanju. Je bolj tihe narave, a če se z njim spustiš v pogovor o poljubni taktični posebnosti, se hitro razgovori. Na daljši rok bi lahko postal eden vodij v slačilnici. S temeljito skrbjo za pravilno prehrano in zdrav način življenja je lahko vzor vsem.«
Po teh besedah bi lahko sklepali, da bi bil uspešen tudi v bolj priznanih in uglednih okoljih, kjer bi njegova profesionalna plat prišla še bolj do izraza. Nekateri trdijo, da igranje v elitnih petih evropskih ligah le ni vse. »Kjerkoli se je predstavil, je delal razliko. Gre za nadpovprečno nadarjenega igralca, zato je njegove karierne izbire potrebno spoštovati. Ne nazadnje mu to ni preprečilo rasti strelske forme v reprezentanci,« meni Fernandez. Dokaz: nedeljski evrogol proti Češki in včerajšnji hat-trick za preobrat in slavje nad presenečenimi Slovaki. Še osem zadetkov ga ločuje od z 32 prebliski strelskega rekorderja v domači izbrani vrsti ikoničnega Motaleha Shpiglerja. Čeprav velik ljubitelj McCulleyjevega superjunaka Zorra za razliko od člana izraelske nogometne hiše slavnih najbrž nikdar ne bo zadel na mundialu, se bo dokazanemu predhodniku z nadaljevanjem napadalne učinkovitosti hitro približal in ga celo presegel. Kot osamljeni jezdec kadrovsko in vsebinsko podhranjene reprezentance najbrž ne bo zmogel popeljati na veliki turnir, a bi s slovesom njenega najbolj zavzetega topnika izdatno potešil svoj karierni apetit.
Foto: Šport TV
