Avtor: Nejc Mravlja
29. 10. 2020, 12.13
»Želeli bi si ga spremljati dlje«. Naslov, ki so ga novinarski kolegi iz milanskega časnika Corriere della Sera dan po remiju Italije s Poljsko v Gdansku (0-0) posvetili Moisu Keanu. Nov član devetkratnega francoskega prvaka je bil za svojo predstavo nagrajen z oceno 6 in je po vstopu v igro v zadnjih 20 minutah pridno zapeljeval presežkov željno gledalstvo pred malimi zasloni. »Njegov prispevek je prepričal.« Ista plat zvona je zadonela v elitnem italijanskem športnem dnevniku, pri katerem so Keana označili za »… igralca, zmožnega ustvariti presežek pred tekmečevimi vrati« s pripisom, da sicer »… že lep čas deluje nekoliko bolj okorno in počasneje kot v preteklosti«. Pravkar ste prebrali bolj ali manj natančen povzetek in bistvo paradoksa Kean: nesporen potencial, jasno izražene odlike …, a tudi pogosti zadržki in nestanovitnost. Ob tem je potrebno dodati, da ima zgolj 20 let. Pri tej starosti nikakor ni imun na prebliske, še manj odporen je na zdrse.
Še preden je skočil v pogosto kalen in za novinca vsekakor neizprosen bazen profesionalizma, se je dokazal v mlajših kategorijah Juventusa, s katerim je kot enajstletnik sklenil prvo pogodbo. Za ekipo U17 je na 36 tekmah med novembrom 2014 in aprilom 2016 zablestel z 29 goli. Sledila je kratka, a sladka romanca v belo-črni Primaveri, od koder ga je tedanji članski trener Massimiliano Allegri vse pogosteje vabil na vadbene seanse prvega moštva in mu v njem predčasno, a odmevno ponudil krstne članske igralne minute. Pričel se je niz podiranja mladostniških rekordov. Novembra 2016 je postal najmlajši igralec Juventusa in absolutno prvi nogometaš, rojen po januarju 2000, z nastopom v domači prvi ligi in prvi adut generacije Z z odigrano tekmo v Ligi prvakov. Domače medije so takoj preplavile špekulacije o širini Moisovega potenciala. 27. maja 2017 ob koncu iste sezone je na stadionu Renato Dall’Ara v Bologni s prvencem med prvoligaško smetano Juventusu zagotovil zmago (2-1) in s novim strumnim korakom tlakoval pot v zgodovino Calcia. Med igralci, ki so luč sveta ugledali na prelomu tisočletja, je kot prvi dosegel prvenstveni gol.
Glava dela razliko
V vročici prihajajoče poletne prestopne vročice se je Juventusova uprava odločila Keana poslati na enoletno kaljenje v Verono. Pri Hellasu je novopečena devetka nizala bolj in manj prepričljive predstave, prvi dvojec pa dosegla januarja 2018. V začetku marca mu je neugodna poškodba aduktorja predčasno skrajšala sezono ravno v trenutku, ko je nanizal tri tekme v udarni enajsterici Dog. Po okrevanju in vrnitvi v Torino je padel v vrtinec Allegrijevega kolobarjenja med napadalci, z drugimi besedami: na voljo je imel odmerjen igralni čas. »Ne smemo ga zasuti s previsokimi pričakovanji. Pogosto pozabljamo, da imamo opravka z najstnikom. Je nadarjen fant, ki mora ostati miren. Na meni je, da ga ustrezno zaščitim,« je na eni od novinarskih konferenc zatrdil danes 53-letni Max, ki 18-letnega golobradca na vsak način ni želel pretirano izpostavljati.
V prvi polovici sezone si je Kean izboril le drobtinice, proti koncu pomladi pa postopoma pridobival vse več minut za dokazovanje. Med 27. in 32. krogom se je izkazal s pol ducata golov, najlepši in hkrati odločilen mu je uspel 6. aprila proti Milanu, ko je dočakal prvi odmevnejši karierni vrhunec. »Je ambiciozen in nepopustljiv. Tega mu nočem odvzeti, a odločilen vpliv bo imela glava. Še bolj se bo moral razdajati za soigralce. Nekateri, ki so podobno kot Moise ogromno obetali, so se na tej poti povsem izgubili, zato je trezna glava ključnega pomena. Ker je še mlad, bo moral izboljšati in izpopolniti nemalo vidikov igre. Morda se sliši, da delujem preveč retorično in leporečim, a prejšnja trditev velja za vse. Veliko njih se tega ni zavedalo in so zato pričakovano izgubili karierni kompas,« je po za Keana prelomni tekmi pripomnil Allegri.
Vsebina na igrišču za samopotrditev ni vedno dovolj. Danes brezposelni toskanski strateg je razvoj nekdanjega varovanca spremljal z najvišjim odmerkom potrpežljivosti, a ne zato, ker vanj ne bi verjel. Ravno nasprotno. »Da sem danes na tej ravni, se moram v prvi vrsti zahvaliti prav njemu,« je dve leti zatem izpostavil napadalec sam. Dejanski razlog Allegrijevega realizma v primeru Kean tiči v igralčevem prepogostem spanju na lovorikah. Pomanjkanje borbenega pristopa, redno zamujanje na vadbene seanse, celo na skupno obedovanje s soigralci je pogosto prihajal šele, ko so najbolj lačni sotrpini že zaključevali s prvim delom obroka … »Moise je bil v mlajših kategorijah Juventusa redno kaznovan. Pozabljal je nastaviti budilko in zamujal na treninge, a to so lastnosti, ki jih posameznik lahko hipoma spremeni. Med profesionalci je bil vesten in spoštljiv,« je v svoji avtobiografiji o nekdanjem soigralcu pristavil dolgoletni kapetan Zeber Giorgio Chiellini. Vse širši krogi zahtevne strokovne javnosti so začeli govoriti o novem Balotelliju, a jih je »Chiello« z izjavo, da gre za »povsem različni osebnosti«, pridno utišal.
Pod Mancinijevim plaščem
Vzporedno s klubsko kariero, ki jo je poleti 2019 popestril s selitvijo na Otok k Evertonu, ki je Juventusu plačal 30-milijonsko odškodnino, je mladi napadalec pridno premagoval reprezentančne stopnice. Preizkusil se je v vseh kategorijah (od U15 do U21) in po izvrstni vlogi na evropskem mladinskem prvenstvu 2018 (štirje goli na petih tekmah) 20. novembra istega leta na tekmi z ZDA debitiral v članski izbrani vrsti. Pri 19 letih in 23 dneh je 23. marca 2019 proti Finski postal za ikoničnim Giannijem Rivero drugi najmlajši strelec Modrih. Nezanemarljivega presežka pa nikakor ni uspel oplemenititi na klubski ravni, a mu zanj očitno prezahtevno prilagajanje na povsem novo okolje v Premier League ni zaprlo vrat Mancinijeve taktične geometrije. Po namige in nasvete, kako še bolje brusiti obetaven diamant, se je k italijanskemu selektorju redno obračal Keanov klubski trener Carlo Ancelotti.
Odnos Mancini-Kean je vzbudil nemalo pozornosti v domači javnosti. Moise je postal protežiranec selektorja, ki je pred tem (v skupnih poglavjih pri Interju in Manchester Cityju) na podoben način pogosto v prazno poskušal umirjati vihrav značaj Super Maria Balotellija. »V primerjavi s preteklostjo je zrelejši in upam, da bo nadaljeval v podobni smeri,« je v začetku septembra poudaril Mancini, ki nedvomno podrobno spremlja prve Keanove korake v Parizu. Razloga za selektorjevo neomahljivo vztrajanje na primeru Kean sta dva. Prvi se dotika igralčeve večplastnosti (po Mancinijevo: atipičnosti). Gre za telesno močnega napadalca z bogatim tehničnim znanjem, s katerim lahko na enostaven način iz igre vrže nasprotnika. Sposoben je kakovostno obvladovati žogo z obema nogama, nekateri gibi (sprinti, preigravanja, iskanje praznega prostora) spominjajo na bodočega vrhunskega napadalca. Zavoljo omenjenega šopka odlik ga je na reprezentančnem gostovanju na Poljskem v začetku meseca Mancini zato znova uporabil na desnem krilu. Drugi razlog je Keanova starost. 20-letnik ima pred sabo še dovolj časa, a ne za zamujanje. Dozoreti mora na prenekateri ravni in odpraviti šopek pomanjkljivosti: v značaju, delovanju za ekipo, obrambni dejavnosti in igri z glavo.
Težko se znebimo občutka, da ga je angleški medklic upočasnil v razvoju, a Kean na epizodo pri Evertonu lahko gleda tudi iz druge perspektive. Marsikdaj nezbran napadalec bi iz prve tuje pustolovščine za nadaljnjo rast in ponoven dvig razvojne krivulje lahko povlekel pozitivno plat. V luči reprezentančnega evropskega vrha prihodnje leto to zagotovo pričakuje vodstvena struktura štirikratnih svetovnih prvakov, nič manj Paris Saint-Germain. »Zadovoljen sem s selitvijo v Pariz. Upam, da se bom tu veliko naučil. Sem mlad, obdaja me nemalo vrhunskih napadalcev in njihova družba me lahko bogato napoji z izkušnjami,« je sin ločenih staršev iz Slonokoščene obale po sklenitvi sodelovanja s Parižani povedal za italijansko nacionalno televizijo.
Prišel kot menjava za Icardija
Da bo našel izgubljene občutke in pričel redno zadevati, bi si težko izbral ugodnejše delovno okolje. V mestu luči ga je stroka pod taktirko Thomasa Tuchla sprva videla v vlogi zlatega rezervista in sparing partnerja Mauru Icardiju. Sobotni par golov proti Dijonu (4-0) in včerajšnja odločilna vloga na zahtevnem gostovanju pri turškem prvaku Istanbul Başakşehirju (2-0) sta trenerski štab rdeče-modrih prepričala v nasprotno. Kean je dokazal, da v Parizu noče vloge rezervista in da ima vsaj podoben nos za gol kot Icardi.
Kar mu je pri Evertonu uspelo v dobrem letu, mu je v francoski prestolnici že po štirih tekmah. Po tihih vlogah opazovalca dogajanja na prvih dveh preizkušnjah v Nîmesu in doma proti Manchester Unitedu, se je na naslednjih dveh izzivih izkazal z dvojcema golov in znatno pripomogel k pomembnima zmagama. Še posebej to velja za sinočnji dvoboj v Istanbulu, kjer se je PSG pretežno s pomočjo Keanovega navdiha naposled uspel izogniti premišljeno nastavljeni pasti.
»In potem je Mojzes razprl Istanbul na dva dela …«
Lagali bi, če bi trdili, da je »pariški Mojzes« sinoči blestel. Ko je uspel pobegniti iz žepa tekmečevega branilca Martina Škrtla, je (kot večina soigralcev) nizal tehnične napake, a pozor: vse od prihoda v klub igra na položaju klasične devetke in njegov prispevek ocenjuje učinkovitost pred nasprotnikovimi vrati, kar je po tekmi nazorno poudaril z izjavo: »Najljubše igralno mesto? Doseganje zadetkov!« Tu mu vidne vloge ne gre oporekati. Najsibo topovski strel z glavo po Mbappéjevi asistenci iz kota ali vzoren polvolej, s katerim je kirurško natančno dotolkel poslednje domače upe na presenečenje. Še ena tekma v nizu tistih, na katerih PSG ni blestel z vsebino. Ob Keanu velja osvetliti še vse bolj čvrstega branilca Kimpembéja in znova umirjenega vratarja Navasa, a so bistveno več pozornosti poželi: poškodba Neymarja, kapric polna trenerjeva odločitev, da obrambnega poveljnika in kapetana Marquinhosa znova postavi v zvezno vrsto, na položaj branilca pa umesti v novi vlogi sicer dokaj suverenega vezista Danila ter nadaljevanje Mbappéjevega evropskega strelskega posta (brez gola od sredine lanskega decembra, ko je PSG s 5-0 doma ugnal Galatasaray).
In kje v tej zgodbi tiči Icardi?
Če ni spremljal nagovora francoskega predsednika Macrona ob sprejetju novih omejevalnih ukrepov v luči preprečevanja širjenja korona krize, si je Mauro Icardi včerajšnji dvoboj ogledal iz udobnega pariškega naslanjača in videl par konkurentovih zadetkov. Argentinski reprezentant od začetka meseca prisilno počiva po poškodbi kolena, a se bo na igrišče predvidoma vrnil že na naslednji evropski preizkušnji proti RB Leipzigu. V kateri vlogi? Kot član udarne enajsterice, kar bi si zaslužil po strelsko ognjeviti prvi polovici minule prisiljeno skrajšane sezone? Ali v vlogi dragocene menjave, ki bi mu na trenutno formo (dva gola od konca poletja) morda bolj ustrezala? Trener Tuchel je v avgustovski končnici minule Lige prvakov, ko je pred Argentincem prednost dobil celo za mnoge odpisani Éric Maxim Choupo-Moting, že dokazal, da ga hierarhija na papirju ne zanima preveč. Uvrstitev Keana pred Icardija v začetno postavo ne bi bila nikakršno presenečenje, čeprav je bavarski strokovnjak po zmagi proti Dijonu nakazal obraten tok dogodkov. »Za nami je zahtevna tekma z Unitedom. Gre za ekipo z dodano vrednostjo, a Moise je dokazal, da nam lahko pomaga. Ob tem poudarjam, da od njega ne gre pričakovati preveč.« Tuchel, ki v zadnjih tednih vse bolj odkrito javno polemizira s klubskim športnim direktorjem Léonardom o nedavni kadrovski politiki kluba, bo v primeru Kean morda kmalu spet zamenjal stran. Italijanski reprezentant mu je sinoči vidno dokazal, da zmore redno zadevati tudi proti bistveno trpežnejšim obrambam, kot jo premore zadnjeuvrščena ekipa francoske prve lige.
Foto: Šport TV
