Avtor: Nejc Mravlja
2. 11. 2020, 12.44
Kratek poletni premor med prejšnjo neusmiljeno podaljšano in novo negotovo sezono je med sodelujočimi, predvsem na njihovih telesih, pustil posledice. To sta dodobra občutili tradicionalni lokomotivi španskega nogometnega sveta: madridski Real in Barcelona, katerih igralci z iztegnjenimi jeziki sopihajo v končnicah tekem maratonskega jesenskega urnika. Kar nekatere muči, drugim koristi. Med slednje zagotovo spada Real Sociedad in z njim njegov prvi adut Mikel Merino, ki mu je stroka po bogati kilometrini včeraj namenila zaslužen počitek. Karizmatični osrednji vezist je s četrtkovo evropsko preizkušnjo proti Napoliju (0-1) presegel mejo 1000 odigranih minut v novi tekmovalni zgodbi. Vse od septembrskega debitantskega nastopa za špansko člansko reprezentanco v Ligi narodov proti Nemčiji (1-1) je 24-letnik v razmiku zgolj 52 dni zaokrožil niz kar 13 tekem, od katerih samo dveh ni pričel v udarni enajsterici. Če ob tem omenimo, da ima za sabo dobrih 3600 minut iz minule sezone, bo ob nadaljevanju podobnega ritma v novem tekmovalnem obdobju zlahka presegel 4000 minut. Kje tičijo razlogi za njegovo vzdržljvost in nepopustljivost?
Najprej je potrebno poudariti, da mu je bil nogomet položen v zibko. Oče Ángel Miguel Merino je nekdanji profesionalec Osasune (med 1988 in 1994), kjer je pustil odmeven pečat. Že kot igralec je sanjal o sinu, ki bo sledil očetovim stopinjam. Nekdanji vodja Osasunine akademije Enrique Martín se je v nedavnem intervjuju za lokalni Diario de Navarra spomnil na fanta, »ki ga je španska nogometna zveza več let budno spremljala«. Ko je Merino mlajši dopolnil 17 let, se je Osasuna nahajala v nedavidljivem finančnem položaju in je eno svojih mladih deviz skušala prodati neimenovanemu francoskemu klubu za slaba dva milijona evrov, a do dogovora in selitve v tujino naposled ni prišlo. Merino je ostal v Navari. »Že tedaj je kazal obetavne znake bodočega uspešnega nogometaša. Pregled nad dogajanjem, vrhunska delovna etika in postopen napredek na kondicijski ravni so me prepričali v to, da ga premestim na položaj tik za napadalca. Krasil ga je močan strel, ki smo ga skušali izkoristiti kot močno ekipno orožje. Edino, kar me je skrbelo, je bila odsotnost pravega borca na sredini, ki bi Merinu ščitil hrbet in opravljal umazano delo,« dodaja Martín, ki je v sezoni 2015/16 postal trener Osasunine članske ekipe.
V zimskem prestopnem roku je uprava storila vse, da bi v pamplonski klub zvabila danes člana Reala iz Ávile Manuela Sáncheza Lópeza in s tem svojemu diamantu Merinu ponudila idealno okolje za razcvet, čeprav ji s tem ključa do uspeha še ni uspelo najti. »Mikel je sezono oddelal brez pretiranih nihanj, a me je z brezvoljnimi predstavami včasih znal ujeziti. Vprašal me je, kaj naj stori, da bo še boljši. Seveda sem mu pomagal. Najprej sem ga opozoril na obnašanja na družabnih omrežjih, ki danes predstavljajo veliko težavo. Neprimerna uporaba lahko posamezniku znatno zbije moralo, vodi v odvisnost ali celo obsedenost. O tem sva se veliko pogovarjala in polagoma sva vso pozornost namenila trem osnovam: vsebini na igrišču, psihološki pripravi in človeški plati življenja nogometaša. Od tedaj je pričel blesteti.« Quique Martín je pri igralcu dosegel, da je pametni telefon pustil ob strani. V trenutku, ko se je lomila sezona, je postal neusmiljeni odločevalec. S tremi goli in asistencama (proti Nàsticu iz Tarragone in Gironi) je ovenčal zmagovite kvalifikacije za preboj med elito. Merino je bil pripravljen na nov izziv, a ga je prehitel klic tujine. Že decembra se je uprava Osasune z dortmundsko Borussio dogovorila za trimilijonski (vključeni dodatki) posel.
»Ponudba evropskega velikana nas ni pustila ravnodušnih. Predsednika Luisa Sabalzo sem opozoril, naj počaka pol leta, ker se bo v tem času Merinova cena vsaj podvojila, a me ni poslušal. Tako športno kot finančno bi kupčijo lahko bolje izkoristili.« Martínovega prispevka v igralčevem razvoju ni nadaljeval Thomas Tuchel. V Porurju se je nadobudni vezist soočil z očitno prevelikim kulturnim šokom in se v pretežno germanofonski zasedbi nikakor ni uspel znajti, k čemur so izdatno pripomogle sila redke igralne minute. Naskok na tuji trg je postal umik v slepo ulico. »Ohranila sva stike. V Dortmundu se ni počutil dobro, bil je žalosten, ker ni igral. Svetoval sem mu, naj se trudi na treningih, kar je pri tej starosti ključnega pomena. Tudi, če ne igraš, se med vsakodnevno vadbo soočaš vsaj s soigralci.« Sledil je kratek medklic v Newcastlu, ki je na veliko željo tedanjega managerja Rafe Beníteza januarja 2018 celo odkupil Merinovo pogodbo. Počasno okrevanje po mučni nemški epizodi pa je poleti 2018 prekinil klic Real Sociedada. Vrnitev v ligo, ki je v vmesnem času ni izpustil izpred oči, se je zdela popolna izbira.
»V splošnem ga je izkušnja v tujini utrdila in pričel se je zavedati, kaj ima doma. San Sebastián je zgolj 45 minut vožnje oddaljen od domače Pamplone, kjer ga čakajo družina in prijatelji. Našel je dobitno kombinacijo. Ko ga spremljam v belo-modrem dresu, se spominjam začetkov in ugotavljam, da je izkoristil vse moje nasvete. Ogromno je napredoval v obrambnih in napadalnih nalogah. Postal je motor Realove igre.« Lani poleti je s špansko mlado izbrano vrsto osvojil evropski vrh, a v razvojni krivulji po Martínovem mnenju še ni dočakal vrhunca. »Ko ga je selektor Luis Enrique prvič vpoklical v člansko reprezentanco, sem ga poklical, a se ni odzval. Poslal sem mu sporočilo, v katerem sem mu čestital za karierno prelomnico in izrazil prepričanje v to, da bo z marljivim vlaganjem vase postal stalnica v Furii Roji. Dejansko menim, da je pokazal le del svojega razkošnega znanja. Če bo šlo vse po sreči, ga kmalu vidim v dresu Barcelone ali madridskega Reala.« Tedaj bo najbrž rade volje sprejel klic.
Foto: Šport TV
