Avtor: Nejc Mravlja
9. 11. 2020, 10.44
Na letošnji Vuelti je dobil štiri etape in še trikrat v cilj prikolesaril kot drugi. Skupaj je kar polovico (9 od 18) etap končal znotraj najboljše peterice. Osupljivi številki takoj pripišimo še dodatne tri uvrstitve med deseterico. Nobeno presenečenje ni, da je dirko (tako kot lani) sklenil z zeleno majico. Prvič v zgodovini Vuelte se je zgodilo, da bi posamezniku v dveh zaporednih izvedbah uspelo slaviti v skupni razvrstitvi in si za nameček privoziti še največ točk.
Ducat zmag v 2020
Čeprav Roglič pred začetkom preloženih velikih dirk (Tour, Giro, Vuelta) v letu 2020 ni nastopil na nobeni mednarodni preizkušnji, mu to ni preprečilo, da bi sezono sklenil z drugim najboljšim izkupičkom zmag (12) med profesionalci za Francozom Arnaudom Démarom (14), s katerim se na tekmovalni ravni sploh nista srečala. Z izjemo vožnje na čas na slovenskem državnem prvenstvu, kjer ga je za osem sekund ugnal Tadej Pogačar, je Zasavec dobil vsaj etapo na vseh dirkah, ki se jih je udeležil: prvo mesto na cestni preizkušnji za prvaka Slovenije, etapni zmagi in skupno prvo mesto na Tour de I’Ain, etapa na kriteriju Dauphiné, etapa na Tour de France, enodnevna klasika Liège-Bastogne-Liège ter kvartet etap in skupen uspeh na dirki po Španiji. Vrhunsko, udarno, presežno, nenadkriljivo, zavidljivo, poželjivo, smrtonosno.
Od 2018 orje ledino
Morda najbolj izstopajoč podatek v povezavi z Rogličem je ta, da si v zadnjih treh sezonah (2018-20) nihče v kolesarski karavani ni privozil toliko zmag kot prav slovenski šampion. V hrbet mu gledajo celo pregovorno pogostejši zmagovalci – sprinterji. Osem zmag v 2018, rekordnih 13 lani in ducat letos … skupaj 33, ena več od sotrpina pri nizozemski Jumbo-Vismi Dylana Groenewegena, štiri več od Elie Vivianija, pet od Démara, šest manj sta jih zbrala Sam Bennett in Julian Alaphilippe, pri dvajsetici se je zaustavil Caleb Ewan.
Po številu zmag prehitel Frooma
Po vstopu v neizprosni svet profesionalizma, ko je 2013 sklenil pogodbo z ekipo Adria Mobil, si je izbojeval 47 zmag. Simbolična številka za 31-letnika, ki je z včerajšnjim prvim mestom v skupni razvrstitvi Vuelte prehitel tako Chrisa Frooma (46 zmag) kot Caleba Ewana in Fernanda Gavirio. Navzlic kratki dobi sodelovanja v dirkah svetovne serije (World Tour) – letošnja sezona je zanj peta pri Jumbo-Vismi – je med aktivnimi kolesarji uspel priplezati že na 17. mesto. Če iz nje izvzamemo specialiste za sprint, pred Roglo ostajata zgolj veterana, ki se bližata koncu športne poti na najvišji ravni: Vincenzo Nibali (bodoči 36-letnik se ponaša z 52 uspehi) in 40-letni Alejandro Valverde (127 zmag).
Ni še sklenil velike dirke brez etapne zmage
Potem ko je iz sveta smučarskih skokov presedlal na kolo, se je prve velike dirke lotil star 26 let. Giro 2016 je vzel za poskus, a je že v krstnem nastopu presunil kolesarski svet z iznajdljivo zmago na vožnji na čas v Greve in Chianti, kjer je pričel osupljiv in do danes neprekinjen niz. Sledili so: po ena etapna zmaga na Tourih 2017 in 2018, uspeha na Giru 2019, osvojena etapa in skupna zmaga na lanski Vuelti, etapni uspeh in skupno drugo mesto na letošnjem Touru ter štiri etapne zmage in ubranjeno prvo mesto v končni razvrstitvi na včeraj končani španski pentlji. Sedem. Sedem dobitnih nastopov na največjih kolesarskih preizkušnjah. Niti eno sodelovanje ni minilo brez (vsaj enega) etapnega slavja.
V zadnjih štirih letih z naskokom najboljši
Če se na papirju zdi težko verjetno, da bi kateri od kolesarjev tako uspešno povezoval etapne zmage z uspehom v skupni razvrstitvi, se Roglič tradiciji pridno upira. Od premiernega nastopa na preizkušnjah svetovne serije (pred štirimi leti in pol) je prav nekdanji smučarski skakalec zbral največ zmag na tritedenskih dirkah. Z enajstimi etapnimi uspehi (pet jih je uresničil v 2020, sledita Filippo Ganna in Démare s po štirimi, ki sta si jih privozila na Giru) je edini, ki se v tem obdobju ponaša z dvomestno številko. Devet jih je zbral Peter Sagan, eno manj Marcel Kittel, Ewan, Froome, Viviani in Bennett, sedem moštveni kolega pri Jumbo Vismi Tom Dumoulin, Simon Yates, Démare in Gaviria, šestkrat sta se uspehov razveselila Tadej Pogačar in Alaphilippe.
Enodnevna klasika in velika dirka v istem letu
35 dni pred včerajšnjim slavjem v španski prestolnici si je Roglič po nepričakovani dvojni usodni napaki Alaphilippa privozil zmago na belgijski enodnevni klasiki Liège-Bastogne-Liège. Par »enodnevna klasika-velika dirka« je v istem letu pred Primožem kot zadnjemu uspelo osvojiti Italijanu Danilu Di Luci, poznejšemu dopinškemu grešniku, ki je dvojec Giro + Liège-Bastogne-Liège sklenil na prvem mestu leta 2007. Še tri leta prej si je njegov rojak Damiano Cunego pokoril konkurenco na paru Giro + dirka po Lombardiji. Pogled v 90. leta se nam ustavi pri Laurentu Jalabertu, ki je leta 1995 slavju na preizkušnji Milan-San Remo dodal še Vuelto. Po francoski Pandi je Roglič postal šele tretji z omenjenim dosežkom.
S slovenskega zornega kota je še bistveno lepši pogled na zmagovalne odre letošnjih treh velikih dirk, na dveh sta junaka našega časa pustila tako močan vtis, da se od sreče orosi oko tudi tistim, ki so za Rogliča in Pogačarja prvič slišali šele v drugi polovici za mnoge mučne dvatisočdvajsetice. Kolesarska velemojstra sta dokaza več, da znamenite besede ruskega pisca Lermontova: »Tako kot ogenj tudi ljubezen ugasne brez goriva,« še kako držijo. Naj jima »goriva« ne zmanjka, pregovorne podalpske trme jima zagotovo ne bo.
Foto: Sportida.com
