Nogometno črn zaključek predzadnjega meseca pandemonične dvatisočdvajsetice je včeraj sklenila nova tragična vest, da je podajo velikega Diega na nebu sprejel Papa Bouba Diop, ki je v 43. letu izgubil bitko z dolgo in neizprosno boleznijo. Ime in priimek nekdanjega senegalskega reprezentančnega vezista sleherni rojak pozna na izust, na klubski ravni pa ga je dodobra spoznalo tudi evropsko občinstvo.
Ko je gostobesedni otoški novinar Richard Fay v majskem pogovoru za Manchester Evening News nekdanjega vezista rdečih vragov Paula Scholesa pobaral o najbolj srčnemu nasprotniku, s katerim se je ikonični rdečelasec spoprijel na karierni poti, je prejel zanimiv odgovor. Namesto Patricka Vieiraja in Robbieja Savaga, ki ju je omenil v drugem kontekstu in ju označil za postopna uničevalca, ki sta nasprotniku počasi in polagoma parala živce, se je Scholes nehote preroško spomnil na postavnega Senegalca. »To je nekdo, ki ga je marsikdo pozabil in se ga redkokdo še spomni. Vam ime Papa Bouba Diop kaj pove? Igral je za Fulham. Visok, dominanten… Klicali so ga garderobna omara. Dvoboji z njim so bili izguba časa. Proti njemu sem trpel. Ni bil tako tehnično spreten kot Vieira, a krasil ga je izjemen talent.«
S šopkom iskrenih besed je nekdanji angleški reprezentant povzel bistvene odlike, ki jih strokovna javnost pogreša pri marsikaterem današnjem obetavnem nogometašu v zgodnjih dvajsetih: Diopovo kariero sta zaznamovali stanovitnost in čvrstost, bil je tako uporaben kot učinkovit, tako vpliven kot odločen.
Precej več kot le gol proti Franciji
Pred sedmimi leti se je poslednjič predstavil v soju žarometov in za sabo pustil nemalo spominov. V prvi vrsti tistega s prvega azijskega svetovnega prvenstva, ko je na otvoritveni tekmi proti branilki lovorike zasenčil vse. Na Japonskem in v Južni Koreji je ob brazilski rekordni peti planetarni kroni, bravurah Oliverja Kahna, sodniških tatovih (o njih imata še danes veliko za povedati predvsem tedanji reprezentanci Španije in Italije), neslavnem zaključku slovenske pravljice in južnokorejskem rdečem navijaškem morju kot meteor zablestel nepričakovan udeleženec, ki se je po Kamerunu 1990 kot drugi afriški predstavnik prebil celo v četrtfinale elitnega plesa, a je vojsko navdušencev nad čarovnijami z žogo prevzel že na začetku.
31. maja 2002 se je v 30. minuti za Leve iz Terange prelomne preizkušnje v Seulu zgodilo nepričakovano. V dvoboj so bile uprte oči planeta, visokorasli vezist pa je dočakal svoj najsvetlejši slavnostni trenutek. A Papa Bouba Diop je bil ustvarjen za mnogo več. Nesporni vodja reprezentančne generacije (zbral je več kot 60 nastopov, razdeljenih med leti 2001 in 2007) je odprl senegalski strelski račun na mundialih (proti od začudenja otopelim Modrim) in je s tremi zadetki še danes najboljši strelec belo-zelenih na največjem mednarodnem tekmovanju. Motor ekipe na sredini igrišča je moštvo, ki je pokalo od hrabrosti in bojevitosti, februarja istega leta povedel v finale Afriškega pokala, kjer mu je celinsko krono preprečil Kamerun, nekaj mesecev pozneje pa je v vlogi debitanta uspel izenačiti najboljšo uvrstitev afriških predstavnikov na planetarnem vrhu in za las ostal pred polfinalnimi vrati, ki jih je Senegalu z zlatim golom v 94. minuti zaprl turški lisjak İlhan Mansız. Reprezentanca pod taktirko žal že pokojnega francoskega trenerskega druida Brunoja Metsuja si je z Davidovimi vrlinami hipoma pridobila simpatije tudi med tradicionalnimi nogometnimi Golijati. V tedaj kultni nogometni oddaji Il processo di Biscardi na italijanski nacionalni televiziji je takoj po končanem svetovnem prvenstvu takratni predsednik Torina Attilio »Tilli« Romero čustveno zaznamovano javno priznal, da bi v prihajajočem prestopnem roku celotno člansko zasedbo granatno-rdečih najraje zamenjal s senegalsko reprezentanco. Ena najbolj vnetih napovedi klubske politike pri iskanju okrepitev se naposled niti delno ni uresničila, nekoč piemontski nogometni ponos pa je pod Tillijevo upravo spomladi 2005 celo bankrotiral.
Skromnost in spoštovanje za vekomaj
Misliti, da je Papa Bouba Diop sijal zgolj v dresu z državnim grbom in samo zaradi ugodnih fizičnih predispozicij, bi bila velika napaka. Naslov švicarskega prvaka z belo-modrimi kobilicami (Grasshopper Club) iz Züricha in par pokalnih naslovov (Portsmouth, AEK) so mejniki, za katerimi je stala občudovanja vredna osebnost dobrohotnega značaja. Kjerkoli je nastopal, je pustil spodoben in všečen vtis, kakršenkoli negativen odziv, kaj šele odrezavost na nepriljubljeno trenerjevo odločitev, v Diopovem življenjepisu nista našla mesta.
Pri francoskem Lensu, kjer je igral med januarjem 2002 in poletjem 2004, včeraj niso skoparili s častitljivimi odzivi. Nekdanji predsednik Gervais Martel ga je označil za »vrhunsko osebnost«. Tihemu bojevniku in neizprosnemu dvobojevalcu, ki si je med tekmeci zaslužil neizbrisljivo spoštovanje, zdravje žal ni prizaneslo. Medtem ko se k maničnemu potrošništvu naklonjena sodobna družba hlastno predaja še zadnjim letošnjim povečini votlim čarom vse bolj notorično razširjenega črnega petka, je svet žogobrcarskih navdušenk in privržencev ob koncu zanje dejansko črnega tedna zapustilo še eno veliko nogometno ime.
Foto: Šport TV