Avtor: Nejc Mravlja
17. 12. 2020, 11.31
Prejšnji teden je bila na tapeti z žogobrcarsko nitjo prepredene javnosti na Apeninskem polotoku slaba forma Fiorentine, katere navijaška armada je po skromni vsebini in za zdaj neuspešni trenerski menjavi ob strmem padanju v bližino za Vijoličaste nezaslišanega pekla druge lige pričela vohati kri. Kaj potemtakem poreči ob še glasneje tonečem sesedanju nekoč hegemona in nosilca razvoja najpopularnejše športne panoge v naši zahodni sosedi? Od velikega Torina, ki se je še v začetku 90. let nahajal blizu vrha domače prvoligaške konkurence, je ostalo tako malo, kot znaša kalorična vrednost lišaja. V klubu, ki je v tej sezoni zbral še štiri točke manj od prej omenjenega ranjenega tekmeca iz Firenc, se kažejo na kratki rok težko ozdravljivi sindromi resne bolezni. Vzemimo za primer dvoboja s kandidatoma za vrh: Interjem in Juventusom. Granata je oba vrhunca jeseni spodobno pričela, v Milanu vodila z 2-0, v gosteh pri mestnem tekmecu pa z 1-0, a obakrat tudi s precejšnjim odmerkom smole ostala praznih rok (poraza 2-4 in 1-2). Oživljanje iz globoke kome ni uspelo niti na sobotnem obračunu z vsekakor premagljivim Udinesejem, proti kateremu so varovanci Marca Giampaola trpeli mnogo bolj, kot kaže končni rezultat (2-3). Zlobnejši jeziki bi dodali, da Torino na tej tekmi ni igral dlje od petih srečnih minut tik pred polovico drugega polčasa …
Kaj se dogaja z ekipo, ki se je še lani poleti borila za vstop v skupinski del Evropske lige in od tedaj praktično ni utrpela občutnih kadrovskih sprememb? »Nimam pojma,« je na voditeljsko vprašanje v priljubljenem domačem nogometnem TV šovu po novem sobotnem ‘krahu’ pristavil nekdanji italijanski reprezentančni vratar Luca Marchegiani. »Torinovo tavanje je v tej sezoni tudi zame velika neznanka.« Srž jeze številnih tifozov tiči v dejstvu, da njihov ljubljeni klub nikakor ne uspe niti drobnih ugodnosti spremeniti v svojo korist in ne zmore – četudi na zgolj ščepcu kakovostnih minut – tlakovati poti v miren zaključek tekme. Novo iluzijo so granatno-rdeči pripravili v soboto, ko sta po zaostanku z 0-2 v razmiku 62 sekund izid poravnala Belotti in Bonazzoli, a veselje je trajalo manj kot dve minuti in nasprotnik se je vnovič iznajdljivo prikradel do vodstva, ki ga do konca ni več izpustil. Tudi Marchegiani dobro ve, da vzrok za Torinovo teorijo kaosa tiči v njem samem. V tem trenutku granatno-rdeči prvoligaš ne obstaja. Ga ni. Med štirimi osnovnimi belimi črtami, ki omejujejo travnati pravokotnik, na katerem sleherna nogometna zasedba dokazuje tehnične, taktične, kondicijske in psihološke zmožnosti, zaman iščemo Torino.
Tehnično gre za skromno moštvo, ki počiva na ustvarjalnosti in navdihu napadalcev, bolje povedano napadalca, promotorja in stične točke slehernega moštvenega izleta pred tekmečeva vrata. Andrea Belotti pa ekipo – ne toliko po svoji krivdi – utesnjuje. Ko mu je uprava pod taktirko medijskega mogotca Urbana Caira nastavila nenapisano, a vrtoglavo devetmestno odkupno ceno, je dokazala kronično pomanjkanje tudi v nogometu tako čislane skromnosti, pri tem pa pozabila, da Torino že dolgo ni več v prvi vrsti najmočnejših kruhoborcev med domačimi člani elite. Če se pomaknemo na sredino igrišča, je Granata na papirju prepredena z bojevniki, z delavci. Ti naj bi z noži med zobmi prežali na nasprotnikov plen, a med njimi kronično primanjkuje tehnične prebrisanosti. V Bermudskem trikotniku Torinove zvezne vrste izginjajo nekoč s sijajem upanja ožarčene kariere. Nazoren primer je 33-letni Tomás Rincón, pregovorni specialist za obrambne naloge in vzdržljiva mravlja, ki se po spletu okoliščin neuspešno preizkuša kot improvizirani režiser.
Kar zadeva taktiko, je uprava poleti premik na bolje poiskala v Marcu Giampaolu, trenerju, ki ima za sabo spremenljivo preteklost in zagotovo ni strateg za vse čase. Slednje je nazorno dokazal v lanski zgolj nekaj mesecev trajajoči avanturi v prestolnici mode, kjer si v slovitem Milanellu z strogo zaverovanostjo v shemo 1-4-3-1-2 ni uspel zavezati zanj občutno prevelikih trenerskih čevljev. Podobno taktično filozofijo je skušal uveljaviti v novi sredini, a v njej ni našel pravega režiserja (glej zgoraj), kaj šele ustvarjalca najvišje kategorije, na Apeninskem polotoku poimenovanega z obrabljeno oznako ‘trequartista’. Slednjega je Giampaolo videl v podobi Simoneja Verdija, a nakup igralca, za katerega je granatno-rdeča uprava Napoliju plačala 25-milijonsko odškodnino, je postal najslabša kupčija v dolgoletni podjetniški karieri predsednika Caira. Novodobne tržne zakonitosti in strma rast cen igralcev z dodano vrednostjo so v celoti omejile Torinove prestopne ambicije po odmevnih okrepitvah v polnem pomenu besede na položajih, kjer se ustvarja razlika. Giampaolo je posegel po načrtu B, žrtvoval ‘trequartisto’ in čez noč spremenil shemo v 1-3-5-2, ki pa se je ravno tako hitro pretvorila v 1-5-3-1-mrk (mrk označuje fantomskega napadalca Simoneja Zazo), da bi v ospredje pahnil eno redkih svetlih točk mrakobne jeseni – prodornega desnega bočnega branilca Wilfrieda Singoja. Taktični manever se (še) ni pokazal za uspešnega. Pogled na imena tekmecev, s katerimi se bo Torino pomeril do božičnega premora (Roma, Bologna, Napoli), daje slutiti, da si je v Švici rojeni strokovnjak z omenjeno spremembo prej skrajšal, kot podaljšal delovni čas v srcu Piemonta.
Kondicijsko je Torino sila ambivalentna ekipa. Če bi upoštevali zgolj uspešnost ekip v prvih polčasih, bi granatno-rdeči domovali celo na visokem tretjem mestu. Torino je vodil na osmih od enajstih tekem, a je zmagal le na preloženi tekmi tretjega kroga v gosteh pri Genoi (2-1), kjer so Giampaolovi varovanci le enkrat ustrelili v okvir tekmečevih vrat (z avtogolom jim je pomagal domači branilec Pellegrini), a je višek napadalnega cinizma v srcu Ligurije ostal izjema. Že na prvi pogled se moštvo zdi zasičeno in brezvoljno, za kar gre veliko zaslug pripisati Giampaolovemu predhodniku Morenu Longu, ki je v neslutenem podaljšku minule sezone točke napadal z zgolj petnajsterico vse bolj obrabljenih in posledično nemotiviranih vojščakov. Alternative niso (bile) na zadostni ravni ali so v Torino kot zgolj izposojene ali drago plačane prispele šele pred kratkim (Vojvoda, Linetty, Gojak, Bonazzoli). Ne smemo pozabiti na psihološko plat. Trenutna zasedba je bolj ali manj anahronistična tvorba, ki na moč spominja na bolšji trg, kjer prekaljeni preprodajalci vsak teden znižujejo ceno težje prodajanim artiklom in so iz tedna v teden za pičel zaslužek prisiljeni spoznavati meje svoje besedno-prepričevalske gimnastike. Z drugimi besedami: kot bi nemotiviranim, naveličanim in trendovsko zastarelim kuharskim chefom naročili, naj nam v najkrajšem možnem času pripravijo okusno in vsebinsko bogato moderno specialiteto, dotični pa bi, še preden bi se s pomanjkanjem volje lotili strahotno mučnega izziva, ob kavnem avtomatu obujali spomin na brezčasno in spokojno preteklost, ko še niso imeli opravka z zahtevnimi strankami in ko so tiskarski stroji na nogometne drese še tiskali številke od 1 do 11. Torino ima v kadru šopek nosilcev, ki se že lahko pohvalijo z bolj ali manj zajetno reprezentančno prtljago, a očitno ostajajo imuni na klubsko stihijo: Nkoulou, Ansaldi, Izzo, Zaza, Méïté, Baselli, poletna okrepitev Rodríguez in nazadnje Sirigu, ki je bil še pred dvema letoma najboljši vratar lige in je utelešal strah in trepet prvoligaških napadalcev, v tej sezoni pa je postal celo najslabši po deležu ubranjenih strelov (ta znaša le 40%!).
Po lani trpko zaloputnjenih vratih skupinskega dela lige Evropa s strani angleškega Wolverhamptona se je v Torinu očitno nekaj prelomilo. Sočasno, a naposled precej mimobežno in brez posledic se je odvil še primer Nkoulou (Kamerunec je bil že dogovorjen za selitev k Parmi, a je naletel na veto klubske uprave). V ospredje bistveno bolj bolšči vse daljši seznam trenerjev, igralcev in vodilnih ljudi, ki v klubu zadnja leta skrbijo za vse tesneje povezan splet nenehnih nesrečnih naključij in hojo po brezkončnih stranpoteh. Vse bolj je prisotna želja po pritisku gumba za ponovni zagon sistema. O tem bržčas razmišlja tudi prvi mož kluba Urbano Cairo, ki bi z morebitnim, a vse verjetnejšim sestopom med drugoligaše moral pogoltniti grenko pilulo in neslavno skleniti svoje poglavje v Granati, četudi je načrtoval mirno slovo.
A še enkrat se vrnimo na začetek – Cairo ni Rocco Commisso, ki je na čelo Fiorentine stopil pred slabim poldrugim letom in z visokimi napovedmi v nekdanjem renesančnem središču požel val navdušenja in utrdil povezavo Italija-ZDA. Torinov predsednik nikakor ne more računati na tovrstno oporo lokalnega okolja, za kar si je pretežno kriv sam. Niti vodstvenim novincem, kot je v italijanskem nogometnem svetu Commisso, ob slabih rezultatih kluba ni in ne bo prizanešeno, hipoma pridobljene simpatije lahko prav tako abruptno izgubijo in ostanejo brez zaveznikov. Cairova poglavitna težava je drugačne narave. Po lanski rezultatsko skromni sezoni je med navijači izgubil še tisto trohico zaupanja, ki jo je imel. Rezultatskim neuspehom prvega moštva pa se je pridružil še nesluteni zunanji dejavnik, ki je povzročil gospodarski strah. Neugodna finančna slika bi v bolj koleričnemu vodji že vzbudila željo po histerični menjavi trenerja (med brezposelnimi bi lahko poiskal Davideja Nicolo, ki bi tako karakterno kot poznavalsko Torino lahko izvlekel iz vse bolj trnovega grmovja in institucijo ohranil nad gladino). Že res, da se nam takoj pojavi dilema, če bi ta kaznovalna politika v primeru Il Tora dejansko učinkovala. S katerimi besedami bi potemtakem opogumili zveste tifoze? Kot veleva tradicija: računajte na kikirikanje petelina Belottija. Kapetan, avtor osmih golov in treh asistenc na desetih tekmah v ekipi, ki je do vratu ujeta v močvirju, dejansko ne zaostaja veliko za Ibrahimovićem, Cristianom Ronaldom in Lukakujem.
Foto: Šport TV
