Avtor: Nejc Mravlja
5. 4. 2021, 11.03
Koliko pravzaprav velja uspeh v sploh prvem 100% baskovskem finalu mikavnega španskega pokalnega tekmovanja? V očeh privrženk in pristašev Athletic Cluba iz Bilbaa in navijaške vojske belo-modrih iz San Sebastiána je njegova vrednost bržčas primerljiva z vsem zlatom tega sveta. Pa vendar so pravila jasna: na olimpijskem stadionu v Sevilli je bilo tudi to pot na prestolu dovolj prostora le za enega vladarja. Po 350 dneh čakanja in po odobrenem sklepu posebnega pokrajinskega zasedanja, da bo finale sezone 2019/20 vendarle odigran v prisotnosti občinstva, sta se ekipi za težko pričakovan spopad morali psihološko zbrati in temeljito pripraviti, sanjski dvoboj pa navzlic neobičajnim okoliščinam čim bolj spretno odigrati. Po koncu negotove tekme, ki bi se lahko nagnila na eno ali drugo stran, “Erreala” slavi svojega junaka. Mikel Oyarzabal mu je z edinim golom po letih 1909 in 1987 zagotovil tretjo domačo pokalno lovoriko v klubski zgodovini. Po obrazu trenerja Imanola Alguacila so lahko spolzele solze, poškodovani in šepajoči Asier Illarramendi je, stoječ na zdravi nogi, lahko veselo dvignil lovoriko. Pa naj še kdo reče, da v tem Realu manjka homerskost …
Ples v dežju
Med intoniranjem v celoti instrumentalne španske himne sta baskovski zasedbi srepo pogledovali na prazno častno tribuno slovite La Cartuje. Na praznik regionalnega derbija številka 152 med Athletic Clubom in Real Sociedadom pa je prispel nepovabljen, a obema dobro znan gost: dež. V uvodnih desetih minutah tekme se je ta pretvoril v ploho, ki je ekipama onemogočila resno napadalno ustvarjanje. Vse močnejšemu nalivu je prvi kljuboval Athletic Club, a strel Raúla Garcíe v 11. minuti ni zadel cilja. Živahen, a premalo odločen, je Real le stežka vznemirjal čvrsto rdeče-belo zasedbo (od prejšnjih 17 tekem na vseh frontah je izgubila le dve). Marcelinovi Levi so iz minute v minuto pridobivali na samozavesti, ki jim jo je vlival novopečeni španski reprezentančni vratar številka ena Unai Simón. Njegovi soigralci pa so postajali vse dejavnejši tudi pred tekmečevimi vrati. Po podaji iz kota in medlem odzivu Realove obrambe je Íñigo Martínez v 33. minuti s silovitim strelom prisilil Alexa Remira, da je žogo s težavo odbil čez prečko. Odgovore belo-modrih je navzlic prebliskom večplastnega Alexandra Isaka povečini v kali zatiralo in zavzeto zavračalo renčeče levje krdelo. Sočasno se je dalo opaziti široke prostorske vrzeli med kluboma, katerih sedeža ločuje slabih 80 kilometrov. Stiki med igralci in dueli so proti koncu prvega polčasa postajali vse redkejši, izid je do odmora ostal nespremenjen, iz vseh por pa je vse intenzivneje utripala vseprisotna napetost med ekipama, ki nista skrivali želje po dotiku prestižne srebrnine.
Mojster Mikel
V športu pot do zmage pogosto opredelijo milimetri. S trditvijo bi se vsekakor strinjal Mikel Oyarzabal. Realova desetka je s polno mero osuplosti pospremila odločitev sodnika Xavierja Estrade Fernándeza, ki je po uporabi video pomoči ovrgel enajstmetrovko po Martínezovi igri z roko na robu Athleticovega kazenskega prostora. Ogorčenost na Oyarzabalovem obrazu pa je kmalu postala le slab spomin. Íñigo Martínez je v boju za žogo pred svojimi vrati podrl Portuja in si za prekršek sprva prislužil rdeči karton, a ga je Fernández po video analizi pomilostil in se zadovoljil z rumenim. Po neskončnem čakanju je odgovornost prevzel prav Oyarzabal in v 63. minuti rutinirano izvedel enajstmetrovko. Po kapetanovem osvobajajočem strelu so belo-modri poleteli in pričeli dejavno sejati strah v levjo obrambo. Athleticov živi zid je v 66. minuti odbil Isakov prosti strel. Realu so se minute vse bolj vlekle, Marcelino García Toral pa je s svojimi varovanci naposled prišel do krutega spoznanja, da zgolj izdatnejša bera lovorik v rdeče-beli vitrini v primerjavi s sosedovo ne bo napravila razlike. V soboto je bila v Sevilli zgodovina na kocki 98 minut, trajala pa bo na veke vekov.
Foto: Šport TV
