Avtor: Nejc Mravlja
17. 5. 2021, 10.57
Neposrečen zdrs Stevena Gerrarda na odločilni prvenstveni preizkušnji s Chelseajem spomladi 2014 še danes boli številne navijače Liverpoola, ki je bil tedaj zelo blizu prvemu elitnemu ligaškemu naslovu po letu 1990. Krut trenutek je pustil sledi v zametku trenerske
poti takrat mladega, nemirnega in nadobudnega Brendana Rodgersa. Mnogim slabo poznan strokovnjak je Rdeče dvignil v širši vrh tako opevane Premier League, a mu z igralci v boju za prestižen dotik srebrnine ni uspelo prekiniti mučnega prekletstva. Svoj pedigre je zato odšel loščit k škotskemu Celticu, kjer je zbral šopek lovorik, in se februarja 2019 vrnil na zanj sveto bojišče. Sobotni finale FA pokala ga je izstrelil v večnost in mu omogočil laskave odzive tudi najbolj cenjenih in uspešnih premierligaških managerjev. Mož, ki je poleti 2004 na željo Joséja Mourinha prevzel Chelseajevo ekipo U18 in nato še B moštvo Modrih, je s prvo trenersko lovoriko v Angliji konkurenci naznanil, da je to le začetek …
Iznajdljivost serijsko
Sobotni izziv si je vzel kot misijo. Zanj in še posebej za druge. »Tako zelo si želim zmagati za Vichaija Srivaddhanaprabho (nekdanjega Leicestrovega predsednika, ki je tragično preminil v odmevni helikopterski nesreči oktobra 2018). Njegov duh nas bo spremljal v finalu,« je v petek ponosno in s posebnim žarom zatrjeval na novinarski konferenci. »Ta velika družina in vrednote, ki jih pooseblja, sta dva glavna razloga za mojo privolitev v sodelovanje s klubom. Že res, da želim osvojiti pokal tudi za igralce in navijače, a v mojih mislih je na prvem mestu ta čudovita nogometna družina.« Še preden se je z varovanci lotil preizkušnje na slovitem Wembleyju, je dokazal, da je v dobrih dveh letih na čelu Lisjakov pridno poosebil klubske vrednote. Pred Rodgersovim prihodom je Leicester pod taktirko predhodnika Clauda Puela, ki z ekipo ni uspel nadaljevati plovbe na valu pravljičnega naslova prvaka, povečini brez presežkov počival v sredini ligaške lestvice.
Predvčerajšnjim je Rodgers svojo obljubo izpolnil in s prvo Leicestrovo lovoriko v najstarejšem domačem tekmovanju sklenil misijo. Svoja ime in priimek je vtisnil v klubski panteon, odslej pa se lahko pohvali še z osupljivim dosežkom: najsibo s Celticom ali z Lisjaki je zmagal v slehernem trenerskem finalu, ki se ga je lotil. Podoben dosežek je med strategi osvajalci elitnega škotskega in angleškega pokala uspel še velikemu Siru Alexu Fergusonu. »Prevevajo me nepopisni občutki. To tekmovanje ima v britanski in svetovni nogometni kulturi posebno težo,« je vzneseno navrgel po končani tekmi. »Nastopiti na Wembleyju, igrati proti tako kakovostnemu nasprotniku in zmagati ob občutku, da si si uspeh tudi zaslužil … Kaj bi si sploh še lahko zaželel?!«
Nič več presenečenje
Lisjaki so z zmagovito bombo Yourija Tielemansa v 63. minuti postali 44. zasedba, ki se lahko pohvali z eno najprestižnejših lovorik v svetu nogometa. Kar še posebej bode v oči, je dejstvo, da niti ne gre za presenečenje. Claudio Ranieri, Riyad Mahrez, N’Golo Kanté, Danny Drinkwater in druščina so v sezoni 2015/16 uživali v posebni konstelaciji planetov in so na popoln način uresničili morda celo najlepšo žogobrcarsko zgodbo 21. stoletja. Čeprav so se številni tedanji nosilci v nadaljevanju karier odločili plemenititi svoje znanje v objemu bogatejših in uglednejših sredin, je Leicester pod okriljem Rodgersa nadaljeval z rastjo. V prvi polni sezoni je ekipo z všečno vsebino povedel na rob uvrstitve v Ligo prvakov, vstop v elitni evropski ples je Lisjakom preprečil šele rezultatsko manj uspešen julijski podaljšek.
Prišla je nova sezona in z njo nova priložnost. Kapetan Jamie Vardy s soigralci vse od septembrske otvoritve prvenstva skoraj ni zapustil elitne četverice, do vrnitve v ligo vseh lig, štiri leta po četrtfinalnem izpadu proti madridskemu Atléticu, pa ga ločujeta še dve
preizkušnji. »Vselej smo govorili, da nas zanimajo le vrhunske uvrstitve in osvajanje naslovov. Z našo današnjo odločno predstavo smo to tudi potrdili. Ponosen sem na vse v klubu,« je s pristnim nasmeškom po tekmi dejal Kasper Schmeichel. »Za uspeh smo zaslužni vsi – od zdravstvenega osebja do trenerjev in nas igralcev –, vsi smo dobili priložnost in vsi smo jo izkoristili.« Začenši z Brendanom Rodgersom. Slednji lahko odslej brez odvečne skromnosti zre v oči največjim evropskim trenerjem, ki so na Otok prispeli dokazovati svojo veličino.
Foto: Šport TV
