Avtor: Luka Cotič
25. 5. 2021, 11.23
Parma je brez dvoma največje razočaranje pravkar končane sezone Serie A. Že pred začetkom tekmovalnega obdobja 2020/21 se je zdela menjava na klopi nesmiselna. Roberto D’Aversa je moštvo pripeljal v prvo ligo, ga tam obdržal in poskrbel za napredek v večini pogledov. Parma je bila izredno neugodna nasprotnica, kar se je popolnoma spremenilo po prihodu Fabia Liveranija, ki je resda delal čudeže pri Lecceju, a je dve sezoni nazaj z nekdanjim klubom Sebastjana Cimerotiča nemudoma izpadel nazaj v drugo ligo. V Parmi ni uspel povezati velikega števila novincev z svežim vetrom, ki je v klub prišel z novimi ameriškimi lastniki. Rezultat klavrne sezone je nazadovanje v Serie B.
V hudem boju za obstanek sta bila tudi Cagliari in Torino. Po imenih v igralskem kadru prav gotovo ne sodita v druščino klubov, ki jih zanima zgolj in samo golo preživetje med elito. Negativno je presenetila še Fiorentina, ki bi se morala s trenutno zasedbo boriti najmanj za nastop v Evropski ligi, če ne še za kaj več. Stop. Gremo na bolj pozitivno stran. Sassuolo je odigral enkratno sezono in na koncu za las zgrešil preboj v Konferenčno ligo. Zelo solidni uvrstitvi, na katerih lahko gradita, sta zabeležili Sampdoria in Hellas Verona. Genoa je po novem kadrovskem cunamiju pred sezono, obupnem začetku le-te, po vrnitvi Davideja Ballardinija na klop pokazala povsem drugačen obraz.
Dirka za mesta v Ligi prvakov je bila napeta do zadnjega kroga. Večji del prvenstva je to veljalo tudi v potegovanju za naslov prvaka, a je Inter v kolendarskem letu 2021 stopalko za plin pritisnil do konca ter ušel mestnemu tekmecu in branilcu prejšnjega naslova Juventusu. Od 22. kroga do konca so Nerazzurri vodili na lestvici, pred tem je bil kar 18 krogov na vrhu Milan, ki se je od scudetta poslovil zaradi konkretnega padca forme v letošnjem letu. Milanska velikana sta povsem zasluženo osvojila prvi dve mesti. Juventus v pravkar končani sezoni niti enkrat ni bil vodilni, je bil pa kar 28 krogov med najboljšimi štirimi. Bianconeri so se vso sezono ukvarjali z neštetimi preglavicami.
Ravno zaradi vseh oteževalnih okoliščin se avtorju besedila zdi nesmiselno zamenjati trenerja Andreo Pirla. Il Maestro se je nedvomno zavedal, da prevzema iztrošeno, utrujeno, staro in vse manj motivirano zasedbo, ki nujno potrebuje osvežitev. Vseeno je na samem začetku trenerske poti, ko bi v bistvu moral začeti na precej nižji ravni, sprejel zahteven izziv in s pomočjo igralcev iz turbulentne sezone izvlekel maksimum. Osvojil je dve lovoriki in klubu zagotovil nastop v Ligi prvakov. Obenem se zdi, da ima podporo slačilnice, za razliko od Sarrija. Najmanj, kar si je zaslužil, je priložnost, da v prihodnji sezoni v bolj normalnih razmerah poskusi vrniti scudetto v vitrine Stare dame.
Potem ko sta rimska Lazio in Roma v minulem campionatu preprosto preveč nihala v formi, je največji osmoljenec zaključka sezone prav gotovo Napoli. Na igrišču je bataljon Gennara Gattusa v zadnjih krogih deloval zelo suvereno, a ne morem se znebiti občutka, da je nesrečni razplet zgodbe zrežiral predsednik Aurelio De Laurentis. Neapeljski samodržec je Rina še pred kratkim hvalil na vsa usta, nato pa je na hitro spremenil mnenje o njem in dovolil, da se je praktično vso sezono govorilo o menjavi na trenerski klopi. To nikoli ne pomeni nič dobrega za ekipo, ki se poteguje za najboljše uvrstitve. Napoli čaka pestro poletje, v katerem bi ga lahko zapustilo nekaj zvezdnikov.
Zelo zanimivo bo obdobje prestopnega roka tudi v prestolnici. Lazio bo na sebi lasten način za majhen denar skušal okrepiti ekipo za ponoven naskok na Ligo prvakov. K Romi prihaja Jose Mourinho. Po dolgem času se je posebnež lotil projekta v klubu, ki ni ravno prednastavljen za zmagovanje in nima niti neomejenih finančnih sredstev. Zato bo nadvse intrigantno spremljati, kako bo zavihtel čarobno paličico, ki je po mnenju mnogih v zadnjih letih povsem izgubila svojo moč. Mourinho in Roma v tem trenutku potrebujeta eden drugega. Oba namreč v zadnjem obdobju hlastata za odmevnejšimi dosežki in posledično večjo prepoznavnostjo v nogometnem svetu.
Atalanta na drugi strani svojo prepoznavnost krepi iz sezone v sezono. Resda bi letos lahko prvič v zgodovini osvojila naziv podprvakinje, izmuznil se ji je v zadnjem krogu, a tretja zaporedna uvrstitev na tretje mesto Serie A in posledično v Ligo prvakov je za klub iz Bergama kolosalen uspeh. Za slovenske ljubitelje nogometa ima zgodba Boginje eno samo packo. Bojim se, da je naš Josip Iličič zaključil z igranjem v moštvu Gian Piera Gasperinija in da bo v prihodnji sezoni nosil drug dres. Njegov odnos s trenerjem se je precej spremenil, kar se je kazalo v čedalje manjši minutaži. Želim si, da bi Jojo našel primeren klub, saj sem prepričan, da na najvišji ravni še ni rekel zadnje besede.
Želim si tudi, da tekma med Interjem in Udinesejem v 38. krogu ne bi bila moja zadnja dispozicija iz Serie A. Obožujem italijanski nogomet z vsemi njegovimi plusi in minusi, zato iskreno upam, da se bo dolgoletna ljubezenska zgodba nadaljevala. Italijansko prvenstvo je bilo v pravkar končani sezoni vnovič eno najbolj zanimivih v Evropi, v prihodnjem obdobju pa bi utegnilo biti še bolj spektakularno. Milanska kluba sta se prebudila, Juventus si vedno želi biti na vrhu, Atalanta je pepelkina zgodba, ki še ni dosegla vrhunca, Napoli si želi maščevanja, Romo je prevzel eden najbolj karizmatičnih trenerjev, Lazio je vedno tu nekje, zato že komaj čakam novo sezono!
Foto: Šport TV
