Avtor: Blaž Magdič
30. 8. 2021, 10.39
V majhni slovenski odpravi na Japonskem, kjer je le sedem aktivnih udeležencev, med njimi pa trije novinci, si pred začetkom iger niso nalagali bremen osvajanja medalj. Držali so se načela, da bi bila morebitna medalja češnja na torti, zahteval pa je ni nihče.
A vsi so tudi vedeli, da je eden glavnih adutov za najvišje uvrstitve prav Tiršek. Tudi sam pred začetkom ni želel usmerjati pozornosti na medaljo, zdaj pa je v pravem trenutku pokazal mirnost, znanje in izkušnje ter dvema srebrnima s prejšnjih iger dodal še eno.
Uvodni slovenski strelski dan na igrah je sicer začel veteran Franc Pinter, ki je v svoji paradni disciplini z zračno puško za las ostal brez finala na desetem mestu. Že kmalu za njim pa je bil v dvorani za kvalifikacije Tiršek.
V predtekmovanju na strelišču Asaka je dosegel četrto izhodišče, pred njim so bili le Italijan Andrea Liverani, Novozelandec Michael Johnson in Ukrajinec Vasil Kovalčuk.
A povsem brez težav ni šlo. Šele v zadnji, šesti seriji je namreč z odličnim nastopom prišel do vstopnice za finale, ki se mu je pred tem odmaknil s slabšo četrto serijo. V predtekmovanju je sicer, kot je poudaril, bil že v izgubljenem položaju, toda po garaški zadnji seriji je skočil do položaja finalista.
“Izredne težave sem imel z vidljivostjo in lahko rečem, da sem vsaj petkrat ustrelil ‘v meglo’. To je strel po instinktu in vrhunski strelci to razumejo. To ni sreča, ampak znanje. Morda so bili trije streli, ki so mi odnesli zlato medaljo, a so bili dovolj dobri, da so mi prinesli srebrno,” je Tiršek dejal o slabih razmerah na tekmovališču.
V finalu je slovenski predstavnik nastopil zelo dobro in bil večino časa v območju dobitnikov medalj. V zadnjih strelih si je najprej zagotovil medaljo, potem že zanesljivo vsaj srebro in se tudi močno približal vodilnemu Švedu Philipu Jonssonu. A je Jonsson na koncu le slavil z novim paraolimpijskim rekordom 252,8 kroga. Tiršek je za njim zaostal za 0,4 kroga.
“Sam pri sebi sem vedel, da sem odlično pripravljen. Osredotočal sem se na ta Tokio, verjel sem vase, to sem danes tudi dokazal. Res pa je, da sem za svoje sposobnosti in znanje slabo nastopil. Če bi bil še kakšen strel, bi se tale medalja drugače lesketala. A to je šport, vrnil sem se in dokazal, da se da,” je po tekmi že z medaljo v rokah razmišljal Tiršek.
Tudi finala po lastni oceni ni začel najbolje. “Točno sem vedel, kaj delam in kaj iščem in na koncu sem našel srebrno medaljo. Vedel sem, da enkrat mora pasti odličen strel. Začutil sem se in vedel, da sem na pravi poti. Sam pri sebi sem si rekel, ostani miren in medalja bo tvoja.”
V finalu je za celotno slovensko odpravo v dvorani – poleg strokovnega štaba strelske ekipe so v za gledalce sicer zaprtem objektu navijali člani vodstva slovenske ekipe in njegovi sotekmovalci – za trenutek strahu poskrbel v 11. seriji. Takrat je namreč zelo dolgo čakal, preden je sprožil strel in le sekunda ali dve sta ga ločili od tega, da bi mu ura prekrižala načrte. A se je vse srečno izteklo, kar je po tekmi priznala tudi trenerka Polonca Sladič.
“Ni samo stresno, to je za trenerja nočna mora. Jaz ne smem dajati nobenih zvočnih signalov. Bili smo dogovorjeni, da bo pomočnica deset sekund pred koncem zavpila deset, če bo prišlo do takšnega položaja. A je bila na žalost previsoko na tribunah in se je ni slišalo. Takrat sem imela pulz 160. Če mu ne bi uspelo ustreliti, bi bila to ničla in avtomatsko osmo mesto,” je najbolj stresni trenutek finala podoživela trenerka.
Bron si je pristreljal Liverani s končnim izidom 230,7 kroga. Pred tem so v bojih na izpadanje ostali le še štirje strelci, eden med njimi (Kovalčuk) je nato ostal brez medalje. A Tiršek je bil samozavesten: “Vedel sem, da to ne bom jaz. Kajti takrat sem se odločil, da sem na pravi poti in da je medalja za Slovenijo osvojena.”
Za Tirška je današnja medalja že tretja v karieri. Tudi prejšnji dve, obe srebrni, je dobil v tej disciplini na igrah v Londonu 2012 in Riu 2016.
“Padla nam je velika skala, ne le kamen od srca. Igre v Tokiu so posebne, breme je veliko in mi smo bili postavljeni kot potencialni dobitniki medalje, naše osme paraolimpijske. Breme se je čutilo, a ga je izvrstno prenesel in oddelal. Zame eden bolj razburljivih finalov, težko najdem besede, da bi povedala, kakšen kamen se je odvalil od srca,” je po finalu dejala selektorka Sladičeva.
Strelci so tako nadaljevali niz osvajanja medalj na že sedmih zaporednih paraolimpijskih igrah (od Atlante 1996), na katerih imajo zdaj osem medalj.
Skupno pa je Tirškova medalja v Tokiu že jubilejna 50. za slovenske športnike invalide na paraolimpijskih igrah, upoštevajoč nastope tako za samostojno Slovenijo kot za nekdanjo Jugoslavijo.
