Saj ni res, pa je. Na tekmi lokalnih amaterskih rivalov čilskega podeželja se je zgodil neobičajen zadetek. Dosegel ga je nihče drug kot ... potepuški pes. Navzlic sumu na prepovedan položaj je specialiteta nepovabljenega štirinožnega občudovalca nogometne žoge v nekaj urah postala svetovna uspešnica in kandidat za naj gol sezone.
V dneh, ko si podalpska žogobrcarska javnost nikakor ne more odpustiti zapravljenih ur ob spremljanju brezbarvne vsebine na treh ključnih preizkušnjah za preboj na prihajajoči mundial (največji optimisti bi na tem mestu v brk zamrmrali, da štiri točke na tekmah s premagljivimi Slovaki, nekoč nogometnimi eksoti z Malte in navdihnjenimi Hrvati le niso kar tako), se je na drugem koncu sveta, točneje v čilski drugi regionalni ligi (po stopnji sedmi v državi), zgodilo nekaj posebnega.
Sredi slikovitega mesta Chillán na dotrajanem igrišču Reala Zaragoza (klub je dobil ime po šestkratnem španskem pokalnem osvajalcu in spomladi 1995 zmagovalcu rajnkega Pokala pokalnih zmagovalcev), kjer bi le stežka našli večji kos zelene travne ruše, je na nedeljskem obračunu s San Miguelom iz četrti Rio Viejo za dogodek leta poskrbel nemški ovčar Firulais. Zaradi nerednega vzdrževanja, neizogibnega vpliva muhastega podnebja in topota mnoštva kopačk je igralna površina še posebej slaba (beri: povsem blatna) v obeh kazenskih prostorih, kjer s pogosto dotrajano žogo uspe čarati le najbolj iznajdljivim, vztrajnim in srečnim lokalnim izbrancem.
Nedeljsko dejanje sosedskega rivalstva je ponovno minilo ob spremljavi nekaj deset navdušencev, ki ob robu igrišča niso skoparili z glasilkami. Enemu od gledalcev se je porodila ideja, da bi med tekmo izkoristil poglavitno funkcijo svojega pametnega telefona in z njim sredi čilske zime ovekovečil poljubno potezo. Bodimo pošteni, zgodilo bi se lahko na katerem koli za silo urejenem vaškem ali mestnem igrišču, od serijsko neravnega v Kostanjevici na Krasu do izrazito luknjičastega sredi objema narave v srbskih Velikih Radincih in nikoli prekinjenega festivala prahu in peska na ulicah nigerijske Asabe. Igralec gostujočega San Miguela je slabo izvedel prosti strel. Na prvi pogled rutinirana situacija za Realovo obrambo. Vratar Rdečih se je v mislih že pripravljal na dolgo podajo … A zgodilo se je nepredstavljivo. Za častilce nogometne popolnosti (in blatnih dokolenk) je napočil trenutek zatiskanja oči. Zaslišal se je pasji lajež, ki ga je (tudi v telefonskem objektivu) kmalu pričela spremljati podoba štirinožca. Ta se je radovedno brez spremstva z lahkotnim korakom odpravil za hrbet obrambe, prehitel domačega vratarja in s hrbtom žogo usodno preusmeril za golovo črto … Realov čuvaj mreže se je, zavedajoč se bolečine ob moralnem udarcu, razočaran usedel v blato. Zvezda je rojena, ime ji je Firulais.
Prvi med prvimi
Od prelomnega dogodka za zgodovino najpopularnejše športne panoge nič več ni tako, kot je bilo. Robert Lewandowski, Erling Haaland, Zlatan Ibrahimović, Ciro Immobile, Luis Suárez, Jamie Vardy in druščina serijskih ostrostrelcev ni več edina, ki sodi med lisjake tekmečevih kazenskih prostorov. Zapeljiva in pogosto zlorabljena oznaka za smrtonosne plenilce uporabnih podaj ali še pogosteje nasprotnikovih napak je zahvaljujoč Firulaisu v nedeljo dobila razširjen pomen. Odlična devetka dobro ve, da ji pri doseganju zadetka pridejo prav vsi deli telesa. Ko je opazil, da se mu žoga v lahkotnem letu približuje izza hrbta, potepuški štirinožec niti za trenutek ni okleval. Namesto da bi se trudil z obratom zadeti žogo z glavo, je s polno mero občutka oportuno in hladnokrvno uporabil hrbet. Kot bi na delu spremljali z razkošno paleto veščin obdarjenega napadalca. Teh v nogometno osveščenem Čilu nikoli ni manjkalo. So v domovini Alexisa Sáncheza, Eduarda Vargasa, Marcela Salasa in Ivána Zamorana našli novega reprezentančnega aduta?
V širnem svetu v zadnjih letih pridobiva na veljavi teza, da nogometašev, vzgojenih na ulici, preprosto ni več. Mnenja vsevednih »renesančnih znanstvenikov« (teh tudi v novinarskih in trenerskih krogih na sončni strani Alp ni težko najti) ni težko ovreči. Pozna ga tudi na ulici živeči Firulais. Potepuški kuža od svojega prvega dne pridno sprehaja bolhe okrog domačega »stadiona« sredi revne gozdnate podeželske pokrajine Biobío. Želite še več? Nekateri dvomljivci bi na tem mestu dodali, da je bil nepovabljeni udeleženec nedeljske tekme v trenutku slavnega dotika žoge v prepovedanem položaju. In kaj potem? Mar niso nogometni bog Diego Maradona (proti Angliji), francoska žogobrcarska ikona Titi Henry (proti Irski), idol množic Lionel Messi (proti Espanyolu) in madridska zlata sedmica Raúl (proti Leeds Unitedu) svoje ikonične gole dosegli s pomočjo roke? Zvijačnost, ukana, prevara, nabritost, lisjaštvo in prekanjenost so veščine, ki so sestavni del ulične dinamike, v isti sapi bi brez sramu dodali še hudobijo in živahnost, lastnosti, ki so ju v nedeljo pod imenom Firulais zabeležili ogledniki psičkovih potencialnih nogometnih delodajalcev.
Pod črto še poziv komisiji, ki že dobro desetletje izbira in s priznanjem, posvečenim največjemu madžarskemu nogometašu vseh časov Ferencu Puškašu, nagrajuje najlepši zadetek v koledarskem letu: prišel je čas za menjavo plošče in počastitev drugačnega pogleda na nogomet. Ta je v svojem bistvu preprost, nagonski, plod navdiha in prebrisanosti.
Foto: Kieran Mcmanus BPI Shutterstock via Guliver Image