Avtor: Klemen Verlič
30. 9. 2021, 11.11
Mineštra nemškega nogometnega chefa sestoji iz skrbno izbranih sestavin: dodelanega pedagoškega pristopa, do potankosti razčlenjene taktike in ustvarjalčeve neuresničene igralske kariere. Specialiteta je na moč podobna tisti, s katero se je v evropsko in svetovno žogobrcarsko orbito izstrelil zdajšnji trener münchenskega Bayerna Julian Nagelsmann. Naključje ali ne, oba je na površje izvrgel nogometni oddelek koncerna z imenom Red Bull.
View this post on Instagram
V torek, 14. septembra, je priredba slovite Händlove Zadok The Priest, ki jo je britanski skladatelj Tony Britten leta 1992 poustvaril v svetovno znano himno Lige prvakov, prvič zadonela v ušesih Matthiasa Jaissleja. Sveža okrepitev športnega ponosa Solnograškega pred letošnjim januarjem sploh še ni okusila trenerskega poklica na najvišji članski ravni, kar pa ji ni preprečilo, da bi novim varovancem po hitrem postopku vcepila svoje vodstvene principe in metodične prijeme. Rezultat je osupljiv: devet tekem v avstrijskem prvenstvu in prav toliko zmag, kar so Rdeči biki nadgradili z uspešnimi poletnimi kvalifikacijami za prestižno ligo vseh lig, kjer jim v vznemirljivi družbi Seville, Lilla in Wolfsburga nikakor ne pripada zgolj obrobna vloga. Že v playoffu proti danskemu prvaku Brøndbyju so tekmeca odpihnili z neprestanim napadalnim jurišanjem (razmerje strelov na obeh dvobojih skupaj je znašalo 43 proti 13), na jesenski otvoritvi skupinskega dela elitnega evropskega plesa so v srcu Andaluzije ob dveh zapravljenih enajstmetrovkah in kar 40-minutni številčni premoči po izključitvi domačega ostrostrelca En-Nesyrija na začetku drugega polčasa izvlekli spoštovanja vredno točko, včeraj pa so z bojevito igro in po zaslugi dveh uspešno izvedenih enajstmetrovk napadalca Karima Adeyemija v odličnem vzdušju na domačem stadionu zmogli preskočiti še francoskega prvaka. Hitro Jaisslejevo zorenje neobičajno močno spominja na slabo leto starejšega rojaka, s to razliko, da zaprisežen ljubitelj temnih oblačil še zdaleč ni tako podvržen v prvih letih sem ter tja dvomljivemu trenerskemu inovatorstvu danes sila uspešnega Bayernovega vodje stroke.
33-letnik iz slikovitega mesteca Nürtingen ob reki Neckar je strokovno pot po koncu igralske kariere (h kateri se še vrnemo) pričel kot sodelavec v strokovnem štabu mlajših kategorij Leipziga (z zdajšnjim trenerjem Hoffenheima Sebastianom Hoeneßom sta vodila selekciji U16 in U17), bil dve rezultatsko medli sezoni desna roka Alexandra Zornigerja pri danskem Brøndbyju in se poleti 2019 vrnil pod okrilje RB, kjer je v Salzburgu sprva poldrugo leto načeloval moštvu U18, januarja letos pa v podružničnem drugoligašu iz Lieferinga nasledil novega trenerja Mainza Boja Svenssona in pomlad sklenil na odličnem drugem mestu. Sočasno z odhodom Jesseja Marscha v Leipzig je uprava trikratnega zaporednega osvajalca domače dvojne krone nadobudnega trenerskega čarovnika promovirala na zanj nesluteno delovno mesto. Jaissle je prevzel povečini golobrado zasedbo, v kateri povprečna starost znaša le dobrih 22 let (za primerjavo: pri AS Monacu, najmlajši ekipi v tej sezoni elitnih petih evropskih lig, ta znaša 24,3 let, sledita nemški Bayer Leverkusen s 24,6 leti in francoski AS Saint-Étienne s 24,7 leti) in ga v nekaj tednih z zgolj navidez manjšimi lepotnimi popravki nadgradil v izjemno gledljivo celoto.
Za osnovo je vzel taktično shemo 1-4-4-2 z vezisti, razporejenimi v karo, z zelo napadalno usmerjenima bočnima nogometašema, ki obdajata složen in uigran par osrednjih branilcev, z gibljivim in k nenehnemu pritisku na nasprotnika naravnanim napadalnim delom, v katerem glavno ost dobitne celote zaključuje komplementaren par. Slednji bi težko bolj ustrezal Jaisslejevim kriterijem: Karim Adeyemi pooseblja dodano tehnično vrednost in hitrost, Benjamin Šeško pa iz tedna v teden postaja bolj vzorčen primer za šolsko napadanje globine in uspešno plenjenje po tekmečevem kazenskem prostoru. Do trenutka, ko Nemčev vrtec ostaja znotraj okvirja trenerjevih postulatov, lahko počne, kar hoče. »Varovancem vselej dajem jasne in jedrnate napotke o načinu igranja proti tako nizko postavljenemu nasprotniku,« je karizmatični trener hitel razlagati po zmagi nad dunajskim Rapidom. »Moji ekipi moram čestitati za nadnaravno hitrost, s katero smo povsem onemogočili tekmeca. Po tem, kar slišim, se to v preteklosti ni ravno pogosto dogajalo.«
Poglaviten vzrok uspešnosti paradigme Salzburgovega »gospodarja muh« tiči v samozavesti, ki jo je v veliki meri prenesel na igralce, ti pa mu izkazano zaupanje bogato vračajo. »Zame je najpomembneje, da čim prej spoznam njihove osebnosti, ki se skrivajo za zunanjim videzom. Prvi vtis pogosto vara,« je priznal na aprilski predstavitveni konferenci, ki je sledila podpisu zanj prelomne pogodbe. »Vselej jim pravim, da naj po mili volji delajo napake. Tisto, kar šteje, je način, kako se z njimi spoprijeti, zato me zanima, kako se bodo nanje odzvali. Z drugimi besedami: priznavam pogum in hrabrost, za skrivaštvo in beg od odgovornosti pri meni ni prostora.« Način razmišljanja je pobral iz lastnih izkušenj. »Kot nogometaš sem užival pod mentorstvom pristnih in poštenih trenerjev. Točno tak želim ostati,« je zatrdil v odmevnem aprilskem intervjuju za najpopularnejšo avstrijsko komercialno televizijo.
Ko se je oktobra 2009, dobrih sedem mesecev po težki poškodbi križnih vezi levega kolena, vrnil v B ekipo Hoffenheima, je verjel, da je na koncu dolgega predora ugledal luč. »Bil sem nestrpen, a pripravljen, da znova zaigram. Potreboval sem precej časa, da sem se vrnil v aktiven pogon, toda ta izkušnja me je naredila močnejšega.« Ustrelil je v prazno. Ena poškodba je povzročila, da je steber obrambe novinca v elitni nemški Bundesligi in presenetljivega jesenskega prvaka 2008 moral predčasno skleniti igralsko pot. Za osrednjega branilca se je pričela kalvarija z levim in pozneje desnim kolenom, za nameček mu je ponagajala še v športu pogosto usodna Ahilova tetiva. Ne da bi vedel, je 24. maja 2011 proti Wolfsburgu po zgolj 72 obračunih v sedmih letih odigral zadnjo člansko tekmo.
Namesto pričakovanega napredka v sijajni nemški generaciji, rojeni med leti 1986 in 1988 (Manuel Neuer, Mats Hummels, Jérôme Boateng, Sami Khedira, Mesut Özil …), ki jo je pobliže spoznal v le enem nastopu za mlado reprezentanco, je uteho našel v zvestem poslušanju Ralfa Rangnicka, trenerja, ki mu je v Nemčiji razkril vse lepote novega poklica, in strokovnjaka, v katerem je spoznal mentorja. Na las podobna zgodba se je zgodila Julianu Nagelsmannu, ki je kot 20-letnik po nizu mučnih poškodb in nagovarjanju tedanjega vodje Augsburgove B ekipe Thomasa Tuchla izbral novo karierno usmeritev. »Biti nekdanji profesionalec nikakor ni zagotovilo za uspešno opravljanje trenerskega poklica. Gre za dva para povsem različnih čevljev,« je Jaissle pojasnil v junijskem pogovoru pred začetkom sezone za klubsko spletno stran. »Po drugi strani pa drži, da ti izkušnje z igrišča v novi vlogi lahko pridejo še kako prav. Naš način igranja v tistem času v Hoffenheimu je podoben temu, ki ga želim gojiti v Salzburgu. Na omenjeno obdobje me vežejo najlepši spomini, čeprav je bilo zavoljo težkih poškodb in številnih odsotnosti žal kratkotrajno.«
Po Nagelsmannovem vzoru bi Jaissle drugo plat nogometnega zvona lahko pričel spoznavati v Hoffenheimu, a je s samovoljno prekinitvijo igralske pogodbe ohladil glave klubskega vodstva, kar pa ni preprečilo bežnih srečanj s poznejšim trenerjem Leipziga in današnjim strategom serijskega nemškega prvaka. »Ko je bil trener mlajših kategorij, jaz pa sem igral za člane, sva se zapletla v nekaj krajših pogovorov, a teh ni bilo na pretek,« je z zavijajočimi očmi razkril v zaključku zgoraj omenjenega spomladanskega TV intervjuja. Primerjava s svetlolasim Bavarcem 33-letniku več kot očitno ne godi, čeprav gre za novo potrditev uspešnega širjenja vse bolj razkošne zibelke trenerskih talentov. Nogometni odsek gremija Red Bull preko svojega prepoznavnega talilnega lonca proizvaja trenerje skoraj tako hitro kot novomeški Revoz priljubljena avtomobilska modela uveljavljene francoske znamke. Jaissleju je pred dnevi z oznako, da gre v njegovem primeru za »pravi čistokrvni produkt RB šole«, polaskal trener Leipziga Jesse Marsch, a Nemec na tovrstne oznake ne da veliko. Še več. Celo priznava, da »ima(m) vedno težave pri opisovanju sebe in svojih odlik, kaj šele, da bi v tem pogledu šel v podrobnosti«. Mar ni to povsem običajno za slehernega novega trenerja-robota, ki je pred kratkim zapustil tovarno?
Foto: Guliver/Reuters
