Avtor: Nejc Mravlja
21. 10. 2021, 14.00
Osem golov, od tega pet v prvenstvu, ga v uvodnih dveh mesecih nove sezone uvršča v sam vrh italijanske žogobrcarske krajine. ”Humble Victor”, kot so ga klicali soigralci pri Lillu, je po zahtevnem prvem letu (10 golov na 30 tekmah), zaznamovanim z zoprno poškodbo rame, zablestel v polnem sijaju. Morda je Nigerijčeve odlike v torkovi izdaji Il Mattina najbolje povzel Napolijev kondicijski trener Giampiero Ventrone: »Spominja na najboljše bolide v Formuli 1. Je idealna mešanica moči in hitrosti.« Danes 61-letni Neapeljčan, ki ga je v središče pozornosti javnosti izstrelilo razvpito službovanje v Juventusu Marcella Lippija sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja (podrobni spremljevalci nogometnega dogajanja bodo težko pozabili na nezdravo kričeče rdeče oči Morena Torricellija v rimskem finalu Lige prvakov 1996 proti Ajaxu, a kljub jasnim indicem za odgovornost pri domnevnem uživanju nedovoljenih poživil igralcev stare dame tedanjemu zdravniško-kondicijskemu štabu še ni dokazal nihče), ni izpostavil ne Mercedesovega matadorja Lewisa Hamiltona ne Red Bullove puščice Maxa Verstappena. Izberite sami, a nekaj je gotovo: nigerijski blisk je razžaril prve tedne Napolijeve sezone in je med najzaslužnejšimi za popoln vstop kluba v domače prvenstvo (osem krogov in prav toliko zmag).
View this post on Instagram
S tremi evropskimi in petimi ligaškimi zadetki je nekdanji član Lilla v povprečju učinkovit na vsakih 82 minut. Zadnji presežek? Nedeljski skok, v katerem je žogo zadel na višini 2,52 metra in po podaji Elmasa z glavo dokončno strl odpor žilave obrambe Torina. Lebdeči Osimhen je z jahanjem oblakov poosebil napev slovenske glasbene skupine Zmelkoow in njene uspešnice Bit. Postal je nesporni vodja ekipe, ki se zdi kot ustvarjena za njegovo izstopajočo vlogo. Nigerijec pa ne blesti zgolj pred tekmečevimi vrati in navdušuje še z razdajanjem na igrišču, z upoštevanjem trenerjevih navodil, z neizmerno energijo in neusahljivo željo po skupinskem uspehu. Kot poudarja Luciano Spalletti, je tudi v komunikaciji napravil korak naprej. »Mora se še naučiti dve do tri stvari. Gre za nogometaša najvišje kakovosti. V zelo kratkem času bi se lahko pomešal med najboljše na svetu.«
Iskra romance med Osimhenom in Napolijem je hitro preskočila. Potek zgodbe potrjuje, da so bili vsi kazalci usmerjeni v pravo smer. Športnemu direktorju Modrih Cristianu Giuntoliju je Nigerijec padel v oči že pred leti, natančneje na svetovnem prvenstvu nogometašev do 17 let jeseni 2015 v Čilu, kjer je Osimhen na sedmih tekmah zadel desetkrat, in ga podrobneje spremljal v medli avanturi v Wolfsburgu ter med prebojno sezono pri Charleroiju. Dokončen razcvet je ”Velikemu V” uspel na francoskem severu. Navzlic močni konkurenci je Napoli nabral dovolj mamljivo vsoto evrov in Lillovo upravo omehčal z osnovno 80-milijonsko ponudbo, čeprav njena dejanska višina po izjavah vpletenih precej variira. Mar astronomska vsota meji na norost? Morda na prvi pogled, a vodilni možje kluba izpod Vezuva odločitve ne obžalujejo. Nigerijčeva vrednost je od sklenitve donosnega posla strmo narasla. V Il Mattinu so za igralca s pogodbo do poletja 2025 in osnovno neto letno plačo štirih milijonov evrov (z vključenimi dodatki) objavili celo magično desetmestno številko, ob tem pa laskavo zapisali, da Osimhen »predstavlja sedanjost in prihodnost kluba«.
Po prvi nihajoči sezoni, ki jo je po okužbi s covidom-19 ukrojila nadležna poškodba rame, je Osimhen odločen opolnomočen napasti nove mejnike. Italijanski športni mediji imajo iz tedna v teden več težav pri iskanju besed, s katerimi bi ustrezno ovrednotili napadalčeve presežke. Po septembrskem gostovanju pri Leicester Cityju se Napolijevemu blisku niso mogli načuditi niti v torinskem Tuttosportu. »Morda zveni pretirano, da Osimhen trenutno sam podpira vse štiri Napolijeve stene, a brez dvoma so na njegovih ramenih vsaj tri.« Spomladi neuspešnega angleškega zavojevalca preboja v Ligo prvakov je ukanil dvakrat: z desnico in z glavo. Prav veščino doseganja zadetkov z najvišjim delom telesa je v zadnjem času izbrusil do popolnosti.
»Pred skokom napravi dva odločna koraka in se odrine bodisi z desnico bodisi z levico. Pri tem me spominja na najboljše košarkarje. Le tisti največji dosežejo idealno zmes med koordinacijo in učinkovitostjo.« Ventronejevo pihanje na dušo kaže le na del obsežne palete Nigerijčevih odlik. Mednje sodijo še pomembna vloga pri zaustavljanju žoge in iskanju globine med gradnjo napadov, vrhunsko pospeševanje pri vodenju žoge, eksplozivnost in hladnokrvnost pred tekmečevimi vrati … Napadalec z zmagovitim imenom preprosto postaja sopomenka popolnosti na svojem igralnem mestu.
Vihravosti na nogometnih zelenicah ne sledi živahnost zunaj njih. Nenogometno življenje Victorja Osimhena je v primerjavi s tistim pod stadionskimi žarometi precej bolj mirno, kar pa ne pomeni, da v Napolijevi garderobi in med navijači Modrih ne uživa priljubljenosti. Morda ga je v začetku meseca v mikrofon največje italijanske športne televizije najbolje opisal soigralec, kapetan in komplementarni partner v napadu Lorenzo Insigne. »Gre za nasmejanega fanta, ki zna poskrbeti za dobro voljo vseh v klubu. Njegova življenjska zgodba je polna zanimivosti, zato nanj gledamo z občudovanjem, predvsem pa moramo biti pozorni, ker pri njem nikdar ne veš, kaj ti bo ušpičil …« Kapetanove besede deli ves nogometni Neapelj, mesto, ki slovi po edinstvenem izražanju ljubezni in naklonjenosti do svojih miljencev, čemur pritrjuje tudi Osimhen.
»Od prvega stika so mi vsi v klubu dali vedeti, da vame 100% verjamejo,« je Nigerijec priznal prejšnji mesec. »Želim nadaljevati v podobnem ritmu, se na vsaki tekmi v celoti razdati za moštveni uspeh in doseči zastavljene cilje.« V izjavi je zajel svojo življenjsko zgodbo, v kateri ni manjkalo ovir in dramatičnih zasukov. Od bede na prašnih ulicah najbolj naseljenega afriškega mesta do veličastnih nogometnih večerov na stadionu Diega Armanda Maradone je zmogel opraviti dolgo pot. Pod Vezuvom živi svoje sanje in se pod žgočim neapeljskim soncem počuti kot doma. Pri tem ima nemalo zaslug Gennaro Gattuso.
Lani poleti je Osimhenu uspela odločilna karierna prelomnica. Zanimanja bogatih klubov za usluge tedanjega člana Lilla ni manjkalo. Bogate ponudbe so zasule športnega direktorja francoskega kluba Luisa Camposa, ki je naposled ugodil Napolijevi. Osimhen se je v začetku julija še pred potrditvijo kupčije odpravil v srce Kampanije, da bi na lastni koži izkusil mestni utrip in se vsaj površinsko spoznal s potencialnim novim okoljem. Srečal se je z nekoč Milanovim buldogom na sredini igrišča in tedanjim trenerjem Modrih Gennarom Gattusom, ki je bil za Osimhenov prihod pripravljen storiti vse. Po treh telefonskih pogovorih v času prvega lockdowna sta se bodoča sodelavca končno spoznala in v slabih treh urah zanetila odločilno iskro. Osimhen se je v Francijo odpravil z omehčanim srcem, trdno prepričan, da se bo v živahno središče italijanskega juga kmalu vrnil.
»Bil si odločilen za potek moje kariere in si pomembno vplival na moj nogometni in osebnostni razvoj. Zahvaljujem se ti za vse, kar si storil zame na igriščih in zunaj njih …« Osimhenov zapis na priljubljenem družabnem omrežju po Gattusovem slovesu od Napolija letos spomladi dokazuje njuno tesno vez. Z novim trenerjem Spallettijem Nigerijec ne goji tako platonske ljubezni, a sta sodeč po izjavah prav tako močno povezana, se spoštujeta in razumeta.
»Je šampion, ki navdušuje s skromnostjo in odločnostjo, s katero povezuje soigralce,« je gologlavi strateg ta teden zaupal Il Mattinu. »Vsi v klubu mu naklonjenost želimo vsaj v enaki meri vračati. Navijači cenijo njegove spretnosti in bojevniški duh, na krilih katerega zanj ni nepremagljive ovire.« Eden najbolj znanih neapeljskih pregovorov pravi, da so otroci koščki srca (it. I figli sono pezzi di cuore, pregovor si je za naslov ene knjižnih uspešnic prisvojila avtorica kriminalnih romanov domačinka Giorgia Lepore). V neapeljskem se je v kratkem času zasidral Victor Osimhen. Nogometnih vragolij željni javnosti ne preostane drugega, kot da budno in z zanimanjem spremlja nadaljevanje Nigerijčeve kariere na podoben način, kot je odnos do knjige v prologu svojega drugega romana Gargantua opredelil sloviti François Rabelais: »Treba jo je odpreti in premozgati, kar je v njej.«
