Deloholik, posvečen, avantgardist ... tri oznake, ki še zdaleč niso edine iztočnice ob omembi Juliana Nagelsmanna. Bayernov trener goji prepoznaven stil, poln navidez drobnih podrobnosti, nians in paradoksov, s pomočjo katerih je vsega spoštovanja vredno moštvo dvignil na še višjo raven, četudi mu v prvi sezoni na klopi rekorderja po številu lovorik v nemškem nogometnem prostoru kontekst še zdaleč ni (bil) naklonjen ...
Sredi sezone, natančneje po božično-novoletnem premoru, se je praktično čez noč znašel v položaju, ko je imel med vadbo na voljo komaj dovolj igralcev za začetno postavo. Prvo preizkušnjo v letu 2022 se je lotil z le dvanajstimi (vključno z vratarjema) zdravimi aduti. Zaradi najrazličnejših odsotnosti so se na stranskem tiru znašli Neuer, Davies, Hernández, Süle, Upamecano, Nianzou, Stanišić, Tolisso, Goretzka, Coman in Sané. Seznam manjkajočih sta zaradi povabil na Afriški pokal dopolnila Bouna Sarr in Éric Maxim Choupo-Moting.
V zapisnik za domačo tekmo z Borussio iz Mönchengladbacha je Nagelsmann mesto med rezervisti namenil Nicu Feldhahnu, Timu Kernu, Brightu Akwu Arreyju-Mbiju, Nemanji Motiki, Arijonu Ibrahimoviću, Jamieju Lawrencu, Lukasu Copadu in Paulu Wannerju. Imena, ki bi jih zvesti gledalci nemških TV kanalov v devetdesetih letih prejšnjega stoletja bistveno prej kot z nogometom povezali s kandidatno listo tekmovalcev za večerni šov Mann-o-Mann slovitega moderatorja Peera Augustinskega. Širšemu občinstvu neznana imena je 34-letni strateg meni nič tebi nič pobral iz B ekipe in mladinske zasedbe. Kako je potemtakem Nagelsmannu uspelo ohraniti tekmovalnost, iz premešanega moštva napraviti še močnejši stroj za mletje konkurentov in navsezadnje nadgraditi vsebino predhodnikov do te mere, da pred Bayernom ni varen praktično sleherni rekord?
Der Kleine Pauly, golobradec v globokem bazenu
Brez skrbi, naslednje vrstice ne bodo namenjene samo leksikografskim navdušenkam in navdušencem nad antiko (ikonični pet-zvezkovni istoimenski korpus s kratico DKP se še danes bohoti na prenekateri dobro založeni in čvrsto podprti knjižni polici raziskovalcev preteklosti). Julian Nagelsmann je že kot vodja stroke pri Hoffenheimu in Leipzigu dokazal, da gre za večplastno osebnost, ki je dozorela pred večino konkurentov. V začetku januarja je z roba igrišča vodil jubilejno 200. tekmo v elitnem nemškem prvenstvu in postal pri rosnih 34 letih najmlajši trener s častitljivo znamko. Pred njim si je mladostni mejnik lastil Erich Ribbeck – uspel mu je kot 36-letniku – pred ob dopolnjeni dvestotici še tri leta starejšima Christophom Daumom in Heinzem Höherjem. Nagelsmann je v prvoligaški bazen skočil še v poznih dvajsetih in je najboljši dokaz, da tudi med trenerji ločnica star-mlad ne pije vode. Konec koncev je to nedavno potrdil v praksi, ko je golobrademu »Der Kleine Paulyju« Wannerju v začetku meseca brez zadržkov omogočil ognjeni članski krst.
S 16 leti in 15 dnevi je plavolasi Paul podrl najstniški rekord vzornika Jamala Musiale (junija 2020 je za prvo ekipo Bayerna debitiral s 17 leti in 115 dnevi). »Na njem je, da zadrži zdrav odnos in čiste misli, takemu bodo vrata do uspeha vedno odprta,« je zatrdil njegov nadrejeni, ki je slog igre napadalnega vezista (predvsem lasersko usmerjene podaje) laskavo primerjal z nekdanjim reprezentantom Mesutom Özilom. Nemški Avstrijec, ki je vrste bavarskega velikana okrepil kot 12-letnik, je v kratkem obdobju pridno preskakoval letvice in že pri petnajstih prvič nastopil za mladinsko ekipo. Leto zatem mu je Nagelsmann brez rdečice in cmoka v grlu ponudil priložnost še med člani.
Zdesetkan kader Nagelsmannu niti za trenutek ni odvzel fokusa, še manj zanj značilne dobre volje, kaj šele za okolico nalezljive plodovite inventivnosti. Da bi zmanjšal tveganje pred še večjim razbohotenjem junaka našega časa z razvpito oznako covid-19, ki od nastopa pandem(on)ije ni prizanesel niti Bayernu, je od začetka meseca razdelil slačilnico na tri ločene prostore. Šlo je za povsem materialno delitev, moštvena povezanost pri tem ni trpela.
Povečini votel strah pred neizkušenostjo, povezan z dejstvom, da je najbolj cenjeno klubsko trenersko mesto v državi prevzel pri 33 letih, se je že po nekaj tednih razblinil v prah. Nagelsmann je pripravljen stopiti v ospredje vselej, ko je to potrebno. Nič drugače ni ob soočenju s pogosto neposrednimi novinarskimi vprašanji. Na sleherno dilemo ponudi iskriv in poveden odgovor. Ker ga javnost še ni ujela na krivi nogi in se na medijskem minskem polju dobro znajde, si je v uredništvu največjega nemškega športnega časnika prislužil vzdevek »Bayernov minister za zunanje zadeve«.
Pojoči rolkar
Po Felixu Magathu drugi Bayernov trener, ki izhaja iz münchenskega zaledja (iz slikovitega mesteca Landsberg ob reki Lech), je na svojo srečo hitro spoznal, da se talent skriva v instituciji in ne na njenem robu ali celo zunaj nje. Nagelsmann je poznal okolje, v katerega se je spustil od koncu pomladi, znal je ostati skromen in se zlil s temelji klubske vizije. Brez pomoči petrodolarjev in bogatih zalog zemeljskega plina pod bavarskimi gozdovi? Kakopak.
Naslednik Hansija Flicka se je pred božičem s posebno pozornostjo spomnil vseh klubskih sodelavcev in slehernemu izmed njih poslal video sporočilo, v katerem se je zahvalil za topel sprejem in obžaloval, da tega ne more storiti od blizu na štiri oči. »Vem, da ni vselej najbolj prijetno poslušati grmečega trenerjevega glasu, a z vašo dostopnostjo in profesionalnostjo ste mi znatno olajšali delo.«
Nagelsmann uporablja podoben pristop, pomešan z dobro voljo, sproščenostjo, vedrino, nepogrešljivo stalno spremljevalko – avtoironijo, mladostno razigranost pa uspešno dopolnjujeta moč prepričljivosti, zdrave zaverovanosti v lastna prepričanja in vztrajnosti. Tako ga je okrog klubskega vadbenega središča moč spremljati med vožnjo na električni rolki, v manj obremenjenih dneh se iz njegove pisarne sliši glasno neubrano popevanje med poslušanjem divjih glasbenih ritmov, bučni so pogosto tudi motivacijski nagovori, s katerimi moštvu z zdravo ostrino vliva novo energijo in samozavest. Adut, ki v sodobnem trenerskem svetu ni redek pojav, Nagelsmannu ne preprečuje konstantne samokritike.
Brez nje bi bilo 34-letnemu nekdanjemu nogometašu Münchna 1860 in Augsburga nedvomno lažje, a zmožnost stalnega postavljanja pod vprašaj lastnega delovanja je postala bistvena sestavina njegovega uspeha. »Brez še pogostejših pogovorov ena na ena z igralci si ne predstavljam nadaljnjega trenerskega ustvarjanja,« je decembra priznal za nemško različico slovitega Sports Illustrated. Obvladovati slačilnico v taki blagovni znamki, kot je Bayern, je preprosto nuja za trenerjevo preživetje na tem delovnem mestu.
Hitra hrana, zakaj pa ne?
Fasada že že, kaj pa vsebina? Nagelsmann se dobro zaveda, da ima moštvo še dovolj prostora za napredek. Od njegovega prihoda v klub si tekme nenehno sledijo na vsake tri dni, zato je ekipa vse od konca letnih priprav do zaključka minulega leta razpolagala z omejenim časom za vadbo. Januar, ko so evropski izzivi še na stranskem tiru, se je tako zdel idealen mesec, če ne upoštevamo zgoraj omenjenih oteževalnih okoliščin v povezavi s številnimi odsotnostmi, za poglobljeno piljenje forme pred vznemirljivimi spomladanskimi preizkušnjami.
Obnašanje po izgubljeni žogi, koherentno in kolektivno branjenje, takojšnje uspešno preprečevanje tekmečevih protinapadov, napadalne prekinitve … so le nekatera od področij, na katerih bavarski strokovnjak vidi prostor in potencial za napredek. Z zvestima sodelavcema Dinom Toppmöllerjem in Xaverjem Zembrodom po vsaki tekmi secira Bayernovo vsebino do najmanjše podrobnosti, ki jih pred naslednjim izzivom pretrese še z igralci. Da bi pritegnil njihovo pozornost, je v slačilnici poleg plakata s seznamom tekem zapisal ključne besede. BVB? Nevarnost za izgubo pomembnih točk! Barça? Skleniti skupinski del s 100% izkupičkom! Pravilnost trenerjevega pristopa potrjujejo rezultati.
Če se spomnimo zimzelene, a še vedno aktualne prispodobe korenčka in palice, vsak uspeh s sabo prinaša vsaj delno sprostitev. Prvo mesto po jesenskem delu Bundeslige? Hitra dostava hamburgerjev in pic v garderobo na trenerjev ukaz! V svetu vrhunskega športa neobičajen modus operandi, ki je vreden vsega spoštovanja, najsibo hote ali nehote tudi konkurence. Ko je Marco Rose, trener največjega Bayernovega papirnatega rivala Borussie Dortmund, s prsti javno pokazal na odsotnost bojevitosti svojih varovancev in jim za vzor postavil neutrudljiv in neomahljiv pristop Joshue Kimmicha, je nepogrešljivemu bavarskemu motorju na sredini igrišča nedvomno popihal na dušo. V isti sapi pa tudi Nagelsmannu, katerega metode, način dela in celovitost pristopa aludirajo na strategovo razkošno prihodnost v domovini, najverjetneje pa tudi zunaj nje, če se bo le strinjalo njegovo srce. Pri tem ne gre pozabiti, da se mu je konec aprila z vrnitvijo na rodno Bavarsko in prevzemom ljubega kluba izpolnila največja življenjska želja.
Foto: Thomas Eisenhuth/Bundesliga/Bundesliga Collection via Getty Images