Avtor: Nejc Mravlja
30. 3. 2022, 14.21
Bilo jih je 30.000. Množica brezpogojnih vernikov, večina njih je za vstopnico porabila zadnje prihranke in iz luknjičastih nogavic povlekla zadnji dinar za ogled težko pričakovanega dvoboja z vselej neugodnim Kamerunom. Od 11. ure dopoldan (tekma se je pričela ob 21.30 po lokalnem času) se je pred stadionom Mustaphe Tchakerja v Bildi, kjer se je pred dobrimi osmimi leti z 0-2 opekla tudi Katančeva Slovenija, kot jara kača vila dolga vrsta zabave in sredi brezkončne pande(mon)ije, pomešane s kaotično družbeno-politično situacijo, okusnega kruha in všečnih iger željnih navijačev Fenekov. Zanje je obračun z neukrotljivimi Levi predstavljal obetaven in prepotreben odmerek kisika, zmaga bi sredi še zdaleč ne rožnatega vsakdana pomenila ultimativno zadovoljstvo. Pa vendar … kot se v podobnih primerih pogosto dogaja, so se Alžirci pustili zapeljati športnemu prividu in izdaji s strani domače reprezentance.
Jok, solze in jok in solze
Privrženke in pristaši cinizma bi v en glas zatrdili: »Spravite se k sebi, ne nazadnje gre zgolj za nogomet.« A alžirska realnost je po bolečem izpadu precej bolj kruta. Dotaknila se je enega redkih užitkov lokalnega prebivalstva: čarobne usnjene gmote. Naraščajoči ponos, ki je v obliki svetniškega sija objel reprezentante po osvojeni najprestižnejši celinski lovoriki v Egiptu 2019, jih je dvignil nad konkurenco, a le na videz. Na njihovo smolo je bil padec na trdna tla še kako trpek. Djamel Belmadi, zaprisežen pragmatik in mož mestoma zastarelih idej, je tako hote ali nehote poosebil počasni konec cikla.
Na igrišču se je pojemanje moči izbrane vrste največje afriške države pričelo nakazovati z omejenimi taktičnimi rešitvami. S povratkom k zgodovinski shemi 1-3-5-2, ki jo je med puščavske lisjake vpeljal Rabah Saâdane (tisti brkati selektor, ki je Alžirijo vodil v kar petih obdobjih, zadnjega je sklenil po skupinskem delu mundiala 2010, kjer ga je po natančnem strelu Roberta Korena za svoj krstni uspeh na največjem svetovnem žogobrcarskem odru ugnala Slovenija), se Belmadijeve zamisli nikakor niso uspele materializirati. Kar težko si je razlagati zapoznele menjave, s katerimi je skušal zamegliti glede na učinek docela napačno izbrano začetno enajsterico na zadnji tekmi s Kamerunom. Še težje je bilo od bočnega igralca Youcefa Atala (do torka je v marcu za francosko Nico odigral bornih 18 minut) pričakovati, da bo skoraj dve uri nizal sprinte v napad in obrambo. Za nameček si je 46-letni vodja stroke v svojo škodo zatiskal oči pred mučno predstavo vezista Ramiza Zerroukija, ki ga je tekmec neusmiljeno uganjal v kozji rog in ga je pred še večjim trpljenjem s širokogrudnim kritjem obvaroval tokrat znova izvrsten soigralec in ena redkih domačih svetlih točk Ismaël Bennacer.
V psihološkem pogledu so se Alžirci uklonili teži prevelikega pritiska, ki so si ga na pleča naložili sami. Na roko jim nikakor ni šel zgodaj prejeti zadetek, po katerem so brez ustrezne modrosti in potrpežljivosti bezljali v napad, želeli na hitro izenačiti, v zaključkih priigranih priložnosti ostali brez prepotrebne mirnosti, konec koncev pa so nasprotniku dovolili, da jih je v vlogi gosta na vročem prizorišču z umirjenim ritmom počasi in polagoma omrtvičil. Kamerun je zgodnje vodstvo s pridom izkoristil in se v nadaljevanju do potankosti držal dogovorjenega in razdelanega taktičnega načrta, ki so ga na igrišču vodili prekaljeni nosilci.
Kam so poniknili domači aduti?
Naprtiti vso krivdo za neuspeh selektorju Belmadiju bi bilo vsekakor preveč pretenciozno, enoznačno in brezobrazno. Dokazanega motivatorja so v zadnjem trenutku na cedilu pustili liderji na igrišču. V prvi vrsti Youcef Belaïli. Brestov napadalni vezist svoje pregovorne nadležnosti ni predolgo skrival za skrbno urejeno pričesko. Njegova mestoma celo všečna brezbrižnost se je po nekaj minutah prelevila v zoprnost za okolico in navijače, ki jih je s hlinjenjem prekrškov, nizom nepotrebnih preigravanj in neskončnih soliranj spravljal ob živce. Medtem si je Saïd Benrahma na klopi grizel nohte, selektor pa je – po mnenju večine povsem prepozno – šele v zadnjih izdihljajih v boj poslal Rachida Ghezzala.
Brez skrbi. Nismo pozabili na Riyada Mahreza. Čeprav izvrstnim predstavam v Manchester Cityju – z 22 goli je celo prvi klubski strelec v tej sezoni – ni videti konca, ikonično krilo in kapetan ‘Fenekov’ v reprezentanci praktično ne obstaja. S pomanjkanjem motivacije in zalaganja že skoraj leto navzlic solidnemu posamičnemu prispevku na zadnjem celinskem vrhu v ničemer ne sledi imidžu dokazanega premierligaškega igralca. Slednje potrjujejo tudi številke z zadnjih petih reprezentančnih tekem, ki jih je sklenil celo brez gola in asistence. Ko k temu dodamo še pomanjkanje pripadnosti in ravnodušnost v ključnih trenutkih, v katerih bi z znanjem in izkušnjami preprosto moral povleči reprezentančni voz, je paleta razlogov za negativno oceno zaključena. V skupino dolžnikov med 30-plus-letniki z branilcema Djamelom Benlamrijem in Aïsso Mandijem spada še vratar Raïs M’Bolhi, ki se je v torkovem labodjem spevu prav tako zlil v sivo alžirsko povprečje.
View this post on Instagram
Ima večina, ki je prepričana v pravilnost kritike posameznikov oziroma tistih, ki so bili v Bildi najbolj na tapeti, prav ali pa se vendarle moti? Pod v svetu športa vselej prisotno dilemo, ki so jo spodbudile že več mesecev prisotne in vse glasnejše govorice o napetostih med na papirju glavnimi aduti, bodo odgovorni na alžirski nogometni zvezi morali potegniti črto. Da ne bodo napori ne najbolj elegantnega, a še kako koristnega napadalca Islama Slimanija, za katerim je bržkone poslednji kvalifikacijski cikel za nastop na svetovnem prvenstvu, izzveneli v prazno, in da bo alžirski nogomet svoji zvesti in neomajni navijaški vojski ponovno pričel vračati tisto, po čemer slednja najbolj hlepi in zanjo predstavlja največjo dragocenost: ponos.
Foto: Anis Belghoul via Guliver Image
