Avtor: Rene Vidmar
15. 4. 2022, 11.23
“Po lanskem OP ZDA, ko sem šel zaradi bakterijske okužbe na roki vnovič pod kirurški nož, je v meni dozorelo spoznanje, da bom moral teniški lopar obesiti na klin. Odločitev je bila izjemno težka. Življenje se mi je v zelo kratkem času postavilo na glavo. Bil sem depresiven, saj je bil tenis moje življenje,” je uvodoma povedal Ljubljančan.
“Razpoloženje mi je izboljšal telefonski klic Andreja Kraševca, ki me je povabil v žensko reprezentanco. Zelo sem mu hvaležen, saj me je trenersko delo od nekdaj veselilo. Imam ogromno znanja in izkušenj, ki jih želim prenesti na mlajše rodove. Sodelovanje s takšnimi dekleti, kot sta Tamara Zidanšek in Kaja Juvan, je velik izziv in mi je v ponos. Prepričan sem, da lahko ta reprezentanca z mladimi igralkami, ki še prihajajo, spiše novo lepo zgodbo slovenskega ženskega tenisa,” je nadaljeval Blaž Kavčič.
V svet profesionalnega tenisa je Kavčič vstopil leta 2005. V karieri je osvojil sedemnajst turnirjev serije challenger med posamezniki ter tri v dvojicah. Na turnirjih ATP je štirikrat igral v četrtfinalu (Chennai 2011, Beograd 2011, Bastad 2011 in Zagreb 2013), dvakrat se je na turnirjih za grand slam prebil v tretji krog (OP Avstralije 2013 in OP ZDA 2014), na lestvici ATP pa je bil najvišje leta 2012 na 68. mestu.
“Tenis mi je dal vse v življenju, a zdaj spoznavam, da so na svetu še druge bolj pomembne in lepe stvari. Na prvem mestu je zdaj družina, žena Karin in hčerka Stella,” dodaja Kavčič in nadaljuje: “Če moram izpostaviti tri najlepše trenutke v karieri, bi dal na prvo mesto dvoboj proti Rogerju Federerju v drugem krogu Melbourna 2014. Ko je napovedovalec na osrednjem igrišču pred 11.000 gledalci na tribunah najprej napovedal mene in omenil vse moje dosežke v karieri, vključno z nastopom na olimpijskih igrah, sem bil zelo ponosen, ko pa je začel naštevati vse zmage Švicarja in zaključil, da gre za najboljšega igralca vseh časov, sem se zavedal pomembnosti trenutka,” je povedal Kavčič, ki je tisti dvoboj izgubil po podaljšani igri tretjega niza.
“Na drugo mesto moram uvrstiti nastop v Davisovem pokalu proti Finski v Tivoliju. Nastopiti sredi Ljubljane proti Fincu Jarkku Nieminenu, čutiti in slišati glasno podporo skoraj polne dvorane in na koncu zmagati je zagotovo nepozabno. Na tretje mesto pa moram postaviti naslov na turnirju challenger v Portorožu. Zame je bilo igranje pred domačo publiko, družino in vsemi, ki so me podpirali na moji profesionalni poti, vedno najlepše, zato bi rad konec kariere obeležil tudi z ekshibicijskim dvobojem, morda že letos septembra v Portorožu, kjer bo istočasno potekal turnir WTA in Davisov pokal,” je dejal Kavčič.
Njegova trenerska želja je združiti slovenske igralce, ki zaključujejo kariere, pod eno streho in mladim ponuditi vsaj primerljive razmere z vrstniki v tujini. “Tenis je eden od najbolj zahtevnih športov. Od začetka pa do trenutka, ko začneš s tenisom služiti denar, preteče ogromno časa in denarja, le redki so starši, ki imajo potrpljenje in finančne vzvode, da lahko otroka podprejo na njegovi poti. Za začetek je najbolj pomembno, da ima otrok željo igrati tenis in da v njem uživa. Nato pridejo leta, recimo med desetim in štirinajstim, ko je ključno, da ima igralec ob sebi prave trenerje, strokovnjake, ko otrok zaključi mladinski staž, pa ni še nobenih garancij, da bo uspel tudi v članski kategoriji,” meni Blaž Kavčič.
“V tenisu oziroma kateremkoli športu je vedno možno napredovati, hkrati pa profesionalni tenis zahteva popolnega igralca. Če si počasen, ne boš dolgo zdržal dolgih izmenjav. Če nisi vzdržljiv, te bodo fizično bolje pripravljeni igralci povozili. Če nimaš backhanda, boš prav tako hitro odpadel. Tenis ne dovoljuje pomanjkljivosti in napake iz obdobja učenja, se slej ko prej maščujejo,” je zaključil Kavčič, ki bo v očeh ljubiteljev slovenskega tenisa ostal zapisan tudi po zglednem odnosu do slovenskega reprezentančnega dresa. Triindvajsetkrat je bil izbran v ekipo, razmerje zmag in porazov med posamezniki ima 17-9, v dvojicah pa 5-4.
