Avtor: Nejc Mravlja
22. 3. 2023, 09.10
Najsibo elitna Liga prvakov ali najmočnejša državna prvenstva na stari celini: nogometna javnost si od Baltika do Sredozemlja beli glave in odprto polemizira o v minulih dneh vsaj štirih odmevno pozabljenih ali dodeljenih enajstmetrovkah, povzročenih ali ne z igranjem z roko v kazenskem prostoru. Se bo po dogodkih na tekmah Chelseaja, Paris Saint-Germaina, Nice in Manchester Cityja v najdlje kljubovanemu in odprto kritiziranemu pravilu v najpopularnejši športni panogi v bližnji prihodnosti le spremenila kakšna črka in bo sporadično glasen odpor naletel na plodna tla pri Mednarodnem odboru za nogometna pravila (Ifab)? Na torkovem povratnem dvoboju osmine finala najimenitnejšega evropskega žogobrcarskega plesa med Manchester Cityjem in Leipzigom je žoga po Rodrijevem strelu z glavo oplazila roko Benjamina Henrichsa, ki je obrnjen vstran akcijo spremljal z napačne strani … Enajstmetrovka! Pet dni pozneje je na pariškem stadionu Parc des Princes po kotu domačinov žoga tako zmotila Rennesovega branilca Chrisa Wooha, da jo je odbil … z roko. Brez enajstmetrovke!
Zakaj potemtakem različni kriterij? Nemara bi bilo vsem lažje – v prvi vrsti sodnikom – poenotiti kaznovalno politiko in oblikovati pravilo, po katerem igranje z roko pred golom ne bi bilo sistematično pogojeno z najrazličnejšimi interpretacijami in prosto voljo. Prva možnost za Ifab v luči iskanja izhoda iz nogometno-rokometne godlje bi bila najbolj preprosta izbira enoličnost, po kateri bi bodisi vsako igranje z roko v kazenskem prostoru pomenilo enajstmetrovko bodisi nobenemu rokovanju z žogo ne bi sledil strel z bele pike.
Razširjena telesna površina
Ne ena ne druga rešitev sami po sebi ne ponujata zadovoljstva uporabnikov – igralcev in prejemnikov – občinstva. Za odtenek bolj uresničljiva se zdi tretja možnost, ki je bila v veljavi do pandem(on)ične dvatisočdvajsetice: kaznovati le branilca, ki bi v kazenskem prostoru roko aktivno pomikal proti žogi in se je dotaknil … z drugimi besedami: namerno rokovanje z glavnim pripomočkom za nogometno igro. Slednje zavoljo neomajnih argumentov zopet ne pije vode: npr. iznajdljivi igralci bi po vzoru rokometašev v kazenskem prostoru med tekmečevimi prekinitvami z iztegnjenimi rokami povišali živi zid.
Ifab je pred tremi leti med kriterije dodal razširjeno branilčevo telesno površino ob stiku z žogo. Nam to pove, da je razvpita »dvanajstica« v Pravilih nogometne igre končno opredelila, kaj je v povezavi z igro z roko v kazenskem prostoru prav in kaj ne? V pravilu 12 jasno piše, da se je nogometaš »dotaknil žoge z roko, ko je ta napravila njegovo telo nenaravno večje. Smatra se, da je igralec napravil svoje telo nanaravno večje, ko položaj roke ni posledica ali ni opravičljiv z gibanjem igralca v konkretni situaciji. Ko ima igralec roko v takšnem položaju, tvega, da ga bo žoga zadela v roko in da bo kaznovan.« Na tej točki smo trčili v srž obravnavane problematike. Tu namreč nastopi sodnik s svojo interpretacijo, pri čemer slednja pomeni izbirati med najbolj neomahljivimi možnostmi obravnave ene in iste situacije.
Sploh obstaja rešitev za nogomet?
Določila v pravilu 12 ne predvidevajo poenotenja odločanja, ker že po naravi puščajo prostor interpretaciji. Ker na obzorju ni in najverjetneje še nekaj časa (če sploh kdaj) ne bo čudežne rešitve, bi bilo morda najbolje zrahljati kriterije z vrnitvijo na staro pravilo, ki je predpostavljalo kaznovanje namerne igre z roko. A tudi s tem ne bi v celoti presekali gordijskega vozla. Vsaj del sodniško-nogometnega sveta temelji na interpretaciji. Kje se začne in konča širitev branilčeve telesne površine? Pri 15-, 30-, 45-, 60-stopinjskem kotu rok(e)? Hitro pademo v sivo polje, v katerem nogomet preprosto nima rešitve. Iz sodniških vrst pogosto slišimo, da bo vselej obstajal delež interpretativnih napak sodnikov na igrišču in videopomočnikov. Navsezadnje nikjer ne piše, da je sodniku za TV sprejemnikom odtujena možnost podajanja svojega stališča o dogodku na igrišču.
Očitno se bo potrebno sprijazniti z različnimi pogledi za eno in isto situacijo. Sprejeti sodnikovo temeljito upoštevanje pravila prejšnji torek na manchesterskem stadionu Etihad in presojo v duhu igre tj. »common sense« (zdrave pameti) v nedeljo v francoski prestolnici. Pozitivno noto zgodbi daje dejstvo, da so sodniki v zadnjih letih napredovali v kondicijski pripravi in da je VAR ne glede na deljena mnenja znižal delež sodniških napak. Maradonovo božjo roko z mundiala 1986, Henryjev rokometni vložek na tekmi dodatnih kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2010 med Francijo in Irsko ter Klosejev odbojkarski gol za Lazio na gostovanju v Neaplju septembra 2012 (po strelčevem priznanju ga je sodnik razveljavil) bi videoasistenca ustrezno sankcionirala, kar že nekaj časa sistematično velja za branilčeve dotike žoge v kazenskem prostoru z roko, ki je v tesnem stiku s telesom. Za vse ostalo se bodo nogometaši, trenerji in javnost hočeš nočeš morali zadovoljiti z interpretacijo mož v črnem.
Foto: Passion2Press Markus Fischer via Imago Sports via Guliver
