Avtor: Nejc Mravlja
4. 4. 2023, 13.54
»Le čemu v angleškem prvenstvu ne obstaja tekma zvezd? Tovrsten dogodek bi vpletenim omogočil zajeten kupček denarja …« Če kdo, potem prav Boehly kot solastnik MLB franšize Los Angeles Dodgers zelo dobro ve, kako All-Star vikend blagodejno vpliva na klubske finance. Vrhunec bejzbolske sezone je letos gostilo prav srce Kalifornije, v obeh dneh – na ponedeljek in torek – pa je na račun prireditelja kapnilo nič manj kot slabih 200 milijonov dolarjev. Kot je Jordan Belfort na vrhuncu moči miselno pretresel svoje soborce iz slovite skupine Stratton Oakmont, se je Chelseajev Volk z Wall Streeta, pardon … s Stamford Bridga, v enem od prvih javnih nastopov porogljivo obregnil ob konservativne poglede velikašev najpomembnejših otoških klubov in krovnega angleškega nogometnega organa.
Sivolasi 49-letnik, ki je maja lani zaprl pisano poglavje Romana Abramoviča, je po končanem letnem prestopnem roku na odmevni septembrski konferenci SALT v New Yorku naznanil ambiciozno melodijo, po kateri naj bi v prihodnje plesal Chelsea in jasno podal svoj pogled na bodočnost Premier lige. Pokrovitelji, vlaganja, delovni proces zaposlenih v klubu … Boehly je nazorno orisal podobo kluba po vzoru podjetja, ki bi v najkrajšem možnem času, kljub ogromnemu tveganju, ustvarilo velikanske prihodke. Dobre pol leta pozneje nedeljsko slovo po taktični raznovrstnosti poznanega managerja tako ni posebej presenetljivo. Glavni odločevalec je vpletenim poslal jasno in jedrnato sporočilo: »Nočem tratiti časa.«
Domislice, riziko, vreča brez dna, rezultati, deli in vladaj … v tem vrstnem redu
Septembrsko plačilo 24 milijonov evrov odškodnine Brightonu za Potterja, ki je tako postal eden najdražjih strategov vseh časov? Več kot 10-milijonska managerjeva plača v slehernem od petih let pogodbe? V nebo segajočih 60 milijonov za nenadno prekinitev sodelovanja? Ameriški boem in filantrop si s porabljenimi sredstvi ne beli glave, po kateri mu roji predvsem misel na takojšnje povračilo enormnih vložkov od vstopa v lastniško strukturo kluba. Potterjevo ero je omejil na zgolj 31 tekem. Sobotna domača ničla z Aston Villo (0-2) je bila usodna kaplja čez rob neučakanega Boehlyja, po mnenju katerega so rezultati pač globoko pod pričakovanji.
Če se je uvod z bombastično najavo tektonskih premikov zdel optimističen, je izkupiček sila povprečen: enajst porazov, osem remijev, 33 doseženih in 31 prejetih zadetkov, skromno 11. mesto na prvoligaški lestvici. Navzlic megalomanski januarski porabi za okrepitve še posebej bode v oči spomladanski zavoj v slepo ulico: brezizrazna remija s Fulhamom (0-0) in West Hamom (1-1), jedka poraza proti Southamptonu (0-1) in Tottenhamu (0-2), v isto vrečo spada še nerazumljiv padec na dvoboju z Evertonom, ki je kljub dvema zaostankoma na Stamford Bridgu izvlekel dragoceno točko v bitki za obstanek. Pika.
Chelseajeva zimska nevihta na nogometni tržnici je ušla iz spomina le tistim, ki dogajanje v povezavi z najpopularnejšo športno panogo jemljejo za nebodigatreba. Boehlyjevo mahanje z novci ni bilo namenjeno za januar običajnemu dopolnjevanju in izboljševanju obstoječega
igralskega mozaika, precej bolj je aludiralo na korenite spremembe z nemalo tveganja. Osmim poletnim novincem se je po prelomu koledarskega leta pridružilo prav toliko zimskih prišlekov. Če je Chelseajeva uprava poleti za okrepitve porabila dobrih 280 milijonov, jih je
pozimi še slabih 50 več (330 milijonov) in tako zgolj januarja uspela preseči vsoto vseh odškodnin, ki so jih za prestopne tarče porabili klubi iz nemškega, španskega, italijanskega in francoskega prvenstva skupaj … Z enim poglavitnim ciljem: svojemu vodji stroke omogočiti
kar najboljše možne karte za sestavo ekipe in taktičnega modela po meri, v prvi vrsti pa mu izročiti ključe do kakovostne vsebine in posledično dviga rezultatske krivulje.
Na predvečer dvoboja s Fulhamom, prvim tekmecem po zaokroženem zimskem prestopnem vrtiljaku, je Graham Potter v novinarske mikrofone opogumljajoče zatrdil, da je »trenirati Chelsea velik privilegij«, a v isti sapi ni zmogel skriti z zadušljivim pritiskom napolnjenega nahrbtnika, ki ga je nosil na ramenih. »Gre za najtežje delovno mesto v nogometnem svetu. Velik, a hkrati izžemajoč izziv. Dan za dnem si dopovedujem, da moram v vsakem primeru spoštovati dejstvo, da načelujem tej ekipi. Ob porazih sem prvi in edini krivec.«
Obveščen je bil pravočasno: z Joãom Félixom, Enzom Fernándezom, Benoîtom Badiashilom, Andreyjem Santosom, Davidom Fofanajem, Nonijem Maduekejem in Mihajlom Mudrikom bi preprosto moral serijsko zmagovati. Naloge ni izpolnil, zato ga je doletel pričakovan epilog. Modri niti v razvpiti Abramovičevi dobi nikoli niso zamenjali dveh managerjev znotraj ene sezone. Nestrpni Boehly se je po Thomasu Tuchlu za sodelovanje zahvalil še bivšemu miljencu navijačev in igralcev Brightona.
Slepota po ameriško
Težko bi se izognili trditvi, da čas ni na njegovi strani. Chelsea se je znašel v godlji, v kateri nujno potrebuje rezultat. Če ne bo preboja v ligo vseh lig – prvenstvena vrata vanjo se bodo modrim tudi teoretično kmalu dokončno zaprla, a v igri ostaja druga sila zahtevna možnost z osvojitvijo najelitnejše klubske mednarodne trofeje –, ali izpolnitve minimalnega cilja – evropske uvrstitve, bo na Boehlyjevih tekočih računih kmalu zavladala suša.
Neudeležba na zvezdniškem celinskem odru bi klub prikrajšala za številne nujne milijone, s katerimi se napaja Chelseajeva mašinerija: manj prihodkov od TV pravic, zmanjšane možnosti za pridobitev najbolj donosnih sponzorskih pogodb, ob predvidenih nižjih prilivih pa tudi zmanjšano zanimanje vlagateljev za nove astronomske posege v oblikovanje igralskega kadra.
Od Boehlyjevega nastopa funkcije prvega moža kluba so modri v slabem letu sklenili pogodbe s 23 novinci za vrtoglavih 612 milijonov evrov, medtem ko je prihodek od prodaj nogometašev znesel pičlih 68 milijonov. Izrazito negativen saldo ne vključuje možnih dodatkov, ki bi jih bivši delodajalci prejeli ob izpolnitvi posameznikovih in moštvenih ciljev. Lep primer je ukrajinski blisk Mihajlo Mudrik, ki bi lahko Šahtarju navrgel dodatnih 40 milijonov.
Finančna sla nove uprave Chelseaja, ki v prihajajočih prestopnih mrzlicah nedvomno ne kani tako na široko odpirati denarnice in v zameno hoče iztržiti vsaj delno povračilo bogatih vložkov, je neizmerna. Boehly ima sicer vso pravico opletati z zajetnimi vsotami, ne da bi si od tega obetal velike koristi. Vzrok je preprost: mož, ki navidez zelo spominja na Shrekovega sanjskega princa, še ni prekršil nobenega od določil finančnega fair-playja in deluje v skladu s pravili, obenem pa je dobro seznanjen s posledicami (pre)velikih vlaganj.
Nedavne izkušnje na tem področju so Chelsea okrepile: vpliv pandem(on)ične krize na vpad prihodkov klubom in konflikt interesov med Uefo in njenimi »porednimi učenci« – za krovni nogometni organ na stari celini so preveč pomembni, da bi jih strožje kaznovala – sta Londončanom omogočila relativno mirno bivanje znotraj obstoječega sistema. Podobno kot prvemu možu Paris Saint-Germaina Nasserju Al-Khelaifiju tudi Boehlyju ne bo pretežko seči v mošnjiček in v primeru preseženih finančnih limitov Uefi poravnati razliko. Uprave najmočnejših evropskih klubov si s tovrstnimi kaznimi ne belijo glav in jih jemljejo kot vnaprej vračunane stroške ob prestopih nogometašev. Pikolovci bi dodali: zagotovo nismo v vrtčevskem peskovniku, zato se tudi Chelsea v primeru neizpolnjevanja pogojev in neupoštevanja pravil ne bo izvlekel nepoškodovan.
Modri v začetku leta iz svojih žepov niso povlekli vseh objavljenih 330 milijonov. Klubska uprava je novincem v podpis ponudila dolgoročne pogodbe, s katerimi je na papirju navedeno in objavljeno visoko odškodnino razporedila na n-let in bo njeno poravnavo v primeru podaljšanja sodelovanja lahko celo odložila. Dokaz sta sedeminpolletna pogodba za Benoîta Badiashila in osemletni dogovor z Mudrikom. Prekanjeno sredstvo za obhod finančnega fair-playja, a lahko hkrati postane dvorezen meč za klub, če igralec skozi leta ne bo kazal dovolj stanovitne forme.
Ob bivšem branilcu Monaca in ukrajinskem dragulju je CFC sklenil sedemletni dogovor z Wesleyjem Fofanajem ter leto manj trajajoče pogodbe z Reecom Jamesom, Marcom Cucurello, Trevorjem Chalobahom in Carneyjem Chukwuemeko. Modri so v zgolj letu zasnovali moštvo za naslednjih šest sezon. Z obveznim dodatkom, da opisana vizija ni stopila na najbolj srečno pot. Če se novinec ne bi uspel kar najhitreje privaditi na novo okolje, bi se težje poškodoval ali opazno padel v formi, bi se klub kmalu znašel pred zahtevnim vzponom z dodatno obteženim nahrbtnikom.
Ameriški vlagatelji so s hazardersko potezo plačno maso dvignili v nebo. Za dodaten zasuk sta poskrbela vidna pokrovitelja – kriptoaplikacija WhaleFin in mobilno omrežje Three –, ki sta v luči finančne planetarne krize in padca Abramovičevega imperija s klubom prekinila donosni pogodbi. Dva zajetna pritoka financ sta usahnila, nova uprava pa ju do danes ni nadomestila. Nedeljsko slovo Grahama Potterja je torej vse prej kot presenetljiva poteza na Chelseajevi šahovnici. Londonski klub v finančnem pogledu kratkoročno (še) ni obremenjen, a za vsako ceno potrebuje hiter vzpon rezultatske krivulje: da astronomska vlaganja in bogata poraba – v prvi vrsti za številne okrepitve – na čelu z Boehlyjevimi triki ne bi pahnili dvakratnega evropskega prvaka na senčno stran nogometnega sveta.
Foto: AP Photo/David Cliff via Guliver
