Avtor: Nejc Mravlja
18. 4. 2023, 10.28
Pisala se je sobota, 29. oktober 2022. Datum, ki ima vse predispozicije trajne umestitve v spomin navijačev ene od zgodovinsko najuspešnejših britanskih žogobrcarskih institucij. Tistega jesenskega večera so Villans obiskali Newcastle in na slovitem stadionu St James’ Park z visokim porazom (0-4) dosegli dno. Zaušnica, ki je birminghamski klub pod začasno managersko roko Aarona Danksa doletela kot posledica rezultatsko in vsebinsko docela neposrečene ere Stevena Gerrarda na klopi osvajalca najbolj bleščeče celinske žogobrcarske krone spomladi 1982. Že pred za nadaljevanje jeseni in sezone prelomne tekme je Unai Emery uradno postal polnopravni naslednik igralske ikone Liverpoola, a je vodenje moštva de facto prevzel šele s 1. novembrom. Basku je pogled z razdalje zelo koristil pri spoznavanju materiala za gnetenje in ugotavljanju širine področij za odpravljanje pomanjkljivosti. S težkim srcem je prekinil pogodbo z Villarrealom, s katerim je osvojil Evropsko ligo in ga popeljal v polfinale Ligo prvakov, potem pa obljubil zvestobo 16. zasedbi Premier lige. Norost? Niti ne. Nova pustolovščina povsem sovpada z Emeryjevim pisanim trenerskim življenjepisom.
»Izbrali so me, ker jih je zavrnil …«
»Delo pri Villarrealu me je v celoti izpolnjevalo. Naslov v Evropski ligi je bil češnja na vrhu torte, a potreboval sem nov izziv,« je nekaj dni po odmevni zmagi nad Manchester Unitedom (3-1) – Emeryjevo prvo žrtvijo po vrnitvi na Otok – zaupal TV oddelku največjega madridskega športnega dnevnika. »Vselej sem sledil istemu motu: ko sem izpolnil cilj, sem začel iskati nov močnejši dražljaj. Uprava Aston Ville me je navdušila s ponudbo in ambiciozno vizijo. V ideji vodstva sem zaznal priložnost za nov karierni skok in še zdaleč ne maščevanja, čeprav me je službovanje pri Arsenalu izbrusilo in na izkušnjo pri topničarjih gledam pozitivno.« Povedna, energična, jedrnata in značilna govorica strokovnjaka, ki se na severu Londona ni mogel izogniti – ne zgolj po lastni krivdi – prebijanju skozi kup blata.
Mož, ki je sleherno novinarsko konferenco pričel s tradicionalnim angleškim pozdravom in ga s precej manj otoškim naglasom, v katerem ni mogel skriti iberskega porekla, izgovarjal »Gud Ebening«, je neprizanesljivo medijsko okolje zamenjal z udobnejšo vrnitvijo na Pirenejski polotok, kjer sta paleta njegovih trenerskih veščin in priučena taktična gibkost znani tudi manj vestnim spremljevalkam in občasnim ljubiteljem najpopularnejše športne panoge.
Namesto da bi si na novo postavljal omejitve, je premišljeno počakal na pravo priložnost za vrnitev v Anglijo in se polagoma lotil osvajanja src lokalne javnosti. Aston Villa je minuli vikend pometla z Newcastlom (3-0) in z nadaljevanjem uspešnega niza – poleg pete zmage je že osmič zapored ostala nepremagana (sedem zmag in remi) – dokazala stanoviten napredek in potrdila vzpon forme. Strateg nosilca naziva naj obrambe angleškega prvenstva Eddie Howe za novembra 2021 konkurenta za mesto vodje stroke pri s savdijskimi milijoni prežetih srakah, a je ponudbo vljudno zavrnil, ni našel slabe besede. »Spremenil mi je življenje,« je Howe po tekmi polaskal Emeryju. »Newcastle vodim, ker je Unai zavrnil pogoje. Bizaren občutek. Igra usode.«
Bi Baska sploh zanimalo treniranje moštva, ki bi bilo stalno na medijskem tnalu? Raje je potrpežljivo preveril meje tedaj svojega Villarreala in se, ko je ocenil, da je nastopil pravi trenutek, šele nato pridružil premierligašu z zavidljivo tradicijo. V nasprotju s hojo z dežja pod kap pri Arsenalu je v Birminghamu poskrbel za vse več sončnih dni: v pičlih šestih mesecih je ekipo iz bližine območja izpada dvignil na šesto mesto prvenstvene lestvice.
V 2023 je boljši le City …
Od Emeryjevega oktobrskega prihoda so Villans za lokomotivama Arsenalom in Manchester Cityjem tretji najbolj vestni zbiralci ligaških točk (35 na 17 tekmah). Še več: po prelomu koledarskega leta gledajo v hrbet zgolj izbrancem Pepa Guardiole. 51-letnik je na dobri poti, da spečo birminghamsko institucijo po dolgih letih uspešno prebudi. Eden od dvanajstih utemeljiteljev angleške prve lige davnega leta 1888 je v preteklosti bogato zaznamoval domačo in mednarodno žogobrcarsko krajino, v prvi vrsti s pionirjem Williamom McGregorjem, za mnoge dejanskim arhitektom profesionalizacije angleškega nogometa.
Podobno logiko je s sodelavci in igralci ubral Emery, ki kamen za kamnom, polagoma in neprenagljeno gradi temelje stabilnega mozaika, ne da bi pri tem pozabil na nepogrešljivost nosilnih sten. Jezikavi Dibu Martínez, vsestranski Bouba Kamara, neustrašni bojevnik John McGinn, skala v obrambi Tyrone Mings, večplastni čarodej Philippe Coutinho in neustavljivi Ollie Watkins vlečejo levji voz v višave. Španski manager je čvrsti hrbtenici z rojakom Álexom Morenom (prišlek iz seviljskega Betisa) in iz lige MLS preverjeno energičnim Jhonom Duránom dodal še pridih domačega flamenka in kolumbijske salse. Dokaz več, da je tudi na Otoku edini univerzalen jezik in hkrati tisti, ki največ šteje, nogometni. Tega brez dvoma obvladajo Villini navijači, ki si v prvi vrsti želijo od blizu ponovno doživeti bleščečo preteklost.
Foto: Darren Staples Sportimage via Imago Sports via Guliver
