Avtor: Nejc Mravlja
30. 5. 2024, 11.10
Včerajšnji finale tretje izvedbe Uefine konferenčne lige je gostilo moderno domovanje Aeka, atenska Agia Sophia. 15 km stran domuje Thrylos, legenda, ki je po zaslugi El Kaabija zmogla nadgraditi svoj vzdevek v Athánatos in postala nesmrtna. Potek tekme je bil kot naročen za Maročana, ki se je – ne zgolj po lastni krivdi – skrival 116 minut, potem pa iz neposredne bližine matiral Fiorentininega vratarja Pietra Terracciana in grškemu klubskemu nogometu priigral premierni evropski naslov. Pred tem je sem ter tja oplazil žogo, jo preusmerjal k soigralcem, a bil povečini ujet v sendviču med orjakoma v Violini obrambi: Lucasom Martínezom Quarto in Blekijem Milenkovićem. Pet minut pred koncem podaljška se je otroku iz ubožne četrti maroške Derb Mile uspelo prvič na tekmi pojaviti v prvem planu: predložek Santiaga Hezzeja je na prebrisan način preusmeril v odrešilni zadetek, njegov 33. v sezoni, 16. na mednarodni sceni. Zadnji je bil tudi tokrat najslajši.
El Kaabi je imel dovolj razlogov za slačenje dresa: v 224. poskusu premierna uvrstitev poljubnega grškega moštva na evropski klubski Olimp, Olympiacos je po Feyenoordu (pokal Uefa 2001/02) postal prvi evropski triumfator z domačo finalno zmago, El Kaabi je z 11 goli od začetka končnice konferenčne lige podrl rekord Falcaa, Karima Benzemaja in Cristiana Ronalda po številu zadetkov v spomladanskih izločilnih bojih posamezne sezone Uefinih klubskih tekmovanj. 18 jih je dodal v grškem prvenstvu, 5 v jesenskem skupinskem delu evropske lige, ki jo je legenda sklenila na tretjem mestu skupine A za West Hamom in Freiburgom. Od februarja je El Kaabi v ognjeviti formi: 11 golov v domači ligi in prav toliko v Evropi. Na obeh polfinalnih obračunih z Aston Villo jih je prispeval kar 5 (tri na prvi in dva na povratni tekmi), nič manj pomembna nista bila tista, s katerima je Olympiacosu pomagal k čudežnemu preobratu v osmini finala proti Maccabiju Tel-Aviv, ki je v Grčiji odločno slavil s 4-1, na povratni pa po podaljšku moral položiti orožje z 1-6. Na kratko: nora zgodba …
In hkrati povzetek El Kaabijeve življenjske poti. Naenkrat lahko vse dobi nesluten pospešek, ne da bi se ga glavni protagonist nadejal. Rodil se je v Zagori v objemu puščave na jugu Maroka in odraščal v bedi casablanškega geta Derb Mile. »Starša sta se v iskanju boljšega jutri preselila v za odtenek manj bedno četrt Mediouno,« je pojasnil v pogovoru za spletno stran mednarodne nogometne zveze. »Po vrnitvi iz šole smo odločili torbe in se igrali na ulici. Žoga je postala središče vsega. Tako se je prebudila moja strast do nogometa.« Profesionalen športni svet je bil zanj tedaj še zelo oddaljen, moral je pomagati staršem. »Naš gmotni položaj je bil zahteven. Spremljal sem očeta in mamo, kako si trgata od ust, da bi nas nahranila. Lahko bi nadaljeval s šolanjem, a sem vsak prost trenutek izkoristil za počitniško delo, da bi pomagal družini. Pridružil sem se očetu na gradbišču. To obdobje me je izbrusilo in iz dečka naredilo moža.« Prodajal je sol, opravljal delo mizarskega vajenca, pomagal je pri poljedelskih opravilih, a vse s strastjo, predanostjo in z nasmeškom na obrazu. »Poklic mizarja je pošteno delo. Naučilo me je potrpežljivosti. Gre za imeniten poklic, ki združuje ustvarjalnost in domišljijo.« Ob tem ni pozabil na prvo ljubezen: nogomet.
Žogobrcarske sanje niso pobegnile iz Ayoubovih sivih celic. Začel je kot branilec in pri 21 letih podpisal prvo profesionalno pogodbo z Racing Clubom, ekipo iz sence slovitih casablanških Raje in Wydada. Pri drugoligašu se mu sprva ni uspelo prebiti v središčno vlogo, a je odšel na posojo … do dokončne uveljavitve. Na 33 tekmah je zablestel s 25 goli, za nameček jih je dodal 9 – in dvignil lovoriko – na afriškem prvenstvu 2018. Stroj je bil rojen.
Maja 2017 je postal najboljši drugoligaški strelec. Dobro leto zatem se je znašel v začetni postavi reprezentančnega selektorja Hervéja Renarda na prvi preizkušnji ruskega mundiala proti Iranu (poraz 0-1). Predrzna poteza? Preveliko breme? Prevelik preskok? Francoski strokovnjak na klopi atlaških levov je po tekmi priznal, da El Kaabi »… ni izkoristil dveh priložnosti. Kritiki mu niso prizanašali. Še pred kratkim ga ni nihče poznal, zato sva bila oba deležna nemalo kapric.« Zamujena priložnost ga je stala mesta v enajsterici, nadaljevanje svetovnega prvenstva je spremljal med rezervisti.
Zaoral je v ledino. Z epizodno vlogo se je pokazal svetu. Na Ayoubov naslov je prišla bogata kitajska ponudba. Proti plačilu šestmilijonske odškodnine se je znašel v Hebeiju, obdan s Javierjem Mascheranom, El Pochom Lavezzijem in Hernanesom. Nepričakovana družba, če vemo, od kod je prišel. Na Daljnem vzhodu je ostal le leto in se vrnil v Casablanco, a tokrat k velikanu Wydadu. 18 prvenstvenih golov v sezoni 2020/21, prav toliko jih je dosegel pri turškem prvoligašu Hataysporju, ki se mu je pridružil spomladi 2021. Števec zadetkov se je neusmiljeno hitro vrtel in obetala se mu je nova udeležba na planetarnem vrhu, a dočakal ga je hladen tuš. Vabila na katarski mundial s strani selektorja Walida Regraguija ni prejel.
Dokaz več, da na njegovi poti nič ni preprosto, linearno, še manj samoumevno. Iz prve roke je izkusil posledice rušilnega potresa, ki je zajel Turčijo februarja lani. Njegov Hatayspor je ostal brez nadaljevanja sezone, kot večina soigralcev je tudi El Kaabi zavihal rokave in pomagal prizadetim ob naravni katastrofi, kar ga je močno zaznamovalo in pogojilo. Zopet je demonstriral mirnost v najzahtevnejših trenutkih in zmožnost ponovnega življenjskega in nogometnega zagona. Moral je oditi, tokrat v Katar, kjer je sklenil sezono.
Zdaj se je ponovno znašel v soju žarometov, le da tokrat – sploh prvič – v Evropi. Še prej se je dokazal v reprezentanci in selektorju Regraguiju (10 golov v 32 nastopih). Plod neizmerne volje, želje, preživetvenega gona, neizprosnosti in nepopustljivosti. Postal je vzor mnogim rojakom, ki drug za drugim opevajo Ayoubovo neomajno delovno etiko. Nikakršno naključje ni, da se El Kaabi močno zgleduje po petkratnem dobitniku zlate žoge Cristianu Ronaldu. Je profesionalec, a v glavi ostaja deček z ulice: vsakodnevno se želi in mora dokazovati, da bi pridobil potreben odmerek samozavesti.
Začel je z ničle, trpel, se trudil, si odžiral od ust, da bi pomagal preskrbeti družino, a vseskozi ostal dostopen za okolico. Danes pobira sadove življenjskega dela in je nazoren primer uresničitve sporočila: vedno je treba vztrajati in verjeti v sanje, si zanje prizadevati in loviti želene cilje. Z včerajšnjo osvojitvijo konferenčne lige se je El Kaabi zasluženo znašel na nogometnem Olimpu in postal Olympiacosov Athánatos.
Foto: AP Photo/Thanassis Stavrakis via Guliver
