Steve Nash se je poslovil s posebnim pismom

Rekel je, konec. Steve Nash, tretji najboljši podajalec v zgodovini NBA, se je poslovil od košarke in to je storil s pismom.

Odhajam. Nekoč je nekdo rekel, da pride dan, ko ugotoviš, da ne moreš več igrati. Nisi več na nivoju. Postaneš nekoliko prepočasen. Ko si še mlad, poln energije in športnega naboja, se ti zdi grozno, ko ti povedo, da ne bo trajalo večno. Tega nisem nikoli pozabil. In kaj sem storil? Zastavil sem si cilje.  

Trdo sem delal. Sanjal. Presegel sem svoje meje. Gledal sem svojega idola Isiaha Thomasa in si rekel. “Nikoli ne bom niti približno tako dober, vendar če se izboljšam iz dneva v dan v naslednjih petih, desetih letih, mi bo morda uspelo.”  

Največji dar je, da sem bil popolnoma posvečen svoji strasti. Želel sem doseči zastavljene cilje. In ta strast je postala moja največja prijateljica. Pogovarjal sem se z njo, jo gojil, z njo sem se boril in včasih sem ji tudi podlegel. In prav tega sem vesel. Seveda je družina pomembnejša od košarke, vendar košarka je bila moja prijateljica. Z njo sem postal to, kar sem. Res sem ji hvaležen. Naučila me je življenjskih izkušenj, a še vedno se moram veliko naučiti.  Ogromno je ljudi, ki so na meni pustili pečat in s katerimi sem delil vse uspehe.

Don Nelson je vztrajal, da moram biti jaz tisti, ki zadeva. Jaz pa sem vedno rad podajal. Pravil mi je: “Se ti res zdi tako egoistično, če vržeš na koš? Misliš, da si res dominanten igralec?” Vztrajal je, da moram biti agresiven. In to je bil preobrat moje kariere. Mike D’ Antoni je spremenil košarko. In ni jih veliko, o katerih lahko tako trdim. Ni čudno, da sem najboljša leta preživel pod njegovo taktirko. Spominjam se, kako sva bila Dirkom še nihče. Na večerji mi je pravil: “Kako nam bo uspelo? Pa nam je. In tisti začetki moje kariere, ko smo šli v Landry Center igrati H-O-R-S-E ali pa ena na ena. Dirk in Dallas sta dobila svoj prstan. Izjemno sem vesel. 

Žal pa mi je za navijače Phoenixa. Z njimi nisem uspel osvojiti prstana. Imeli smo nekaj nesreče. Vedno se bom spraševal, kako bi se izteklo, če bi dosegel koš več ali če ne bi izgubil žoge ali pa bolje podajal. Vendar mi ni ničesar žal. Dvorana je bila vedno polna. Pokala po šivih. Najboljša leta sem preživel v Phoenixu. Hvala!  

Košarke ne bom več igral. Že zdaj jo pogrešam, sem pa vesel, da se bom naučil še česa drugega. Napisal sem to pismo za vse tiste, ki so me spremljali. Spregovoriti sem želel z vsemi širom po svetu, ki ne vedo, kaj jih čaka v prihodnosti. Ko pomislim na mojo kariero, ne gre drugače – kot da bi pomislil na malega otroka, ki se zaljubi v žogo. Tudi meni se je to zgodilo. 

Foto: Šport TV