Avtor: Nejc Mravlja
10. 12. 2024, 10.27
Nekaj ur pred zanj zgodovinsko tekmo je s stisnjenimi zobmi pred TV zaslonom spremljal bitko obeh Borussij – svojih nekdanjih delodajalcev. V Mönchengladbachu so žrebički, pri katerih je prigalopiral do reprezentance, nudili žilav odpor črno-rumenim iz njegovega rojstnega mesta in si navzlic zaostanku prigrabili točko (1-1). Živčna vsebina mu ni pomagala k potrebnemu počitku pred bližajočim obračunom za biti ali ne biti. Niti slučajno ni slutil, da ga bo po srednjeevropskem času v poznem nedeljskem jutru čakal bazen piva, penine in ostalih za slavnost primernih zvarkov v prepolni in zatohli garderobi Dignity Health Sports Centra v kalifornijskem Carsonu, kjer so soigralci njegove pobarvane lase pridno močili z zmagovalnim napitkom iz doslej zanj tuje prestižne srebrne posode. Držeč pokal za najboljšo ekipo v Major League Soccer je z iskrenim zadovoljstvom priznal: “Ne vem, če je za nami ravno hollywoodski finale, a zagotovo je to izjemen dan.”
Kdo ve, morda se je to spraševal le zato, ker že nekaj mesecev živi in deluje v s filmsko tradicijo prepredeni Kaliforniji. A če bi le za hip pomislili na to, vam postane hitro jasno: le poredkoma je bila osvojitev katerekoli lovorike bolj filmska. V tistem trenutku so se 35-letnemu napadalnemu vestfalskemu vezistu končno uresničile sanje, ki se v pisani in nihanj polni karieri, zaznamovani s številnimi neprecenljivimi podrobnostmi in tragičnimi zasuki, malodane niso več zdele možne.
View this post on Instagram
Plod jeklene volje
Reusov klub Los Angeles Galaxy je z 2-1 ugnal moštvo New York Red Bulls nemškega trenerja Sandra Schwarza in osvojil naslov prvaka v najbolj cenjeni severnoameriški nogometni ligi le štiri mesece po tem, ko se mu je pridružil dolgoletni nosilec igre obeh Borussij in nemške reprezentance. Za karizmatičnega Dortmundčana premierna prvenstvena zvezdica na 18-letni profesionalni športni poti. Tako kot marsikaj v življenju in delu Marca Reusa, se slednji tudi do tega dosežka ni priklatil brez muk in hoje po robu. Dosežek je rezultat igralčevega vloženega truda in neizmerne volje.
“Na običajni ligaški tekmi v takšnem stanju ne bi igral,” je hladnokrvno pojasnil po koncu antološke bitke. Teden prej je bil ob zmagi nad Seattle Sounders (1-0) namreč zamenjan po prvem polčasu zaradi bolečin v stegnu. V dneh do tako želenega finala praktično ni vadil, česarkoli se je lotil – teka ali žoge –, ni šlo brez bolečine, a v mislih je bil le zaključni dvoboj. Tako pomembne tekme ni smel izpustiti, kar je dobro vedel tudi zdravniško-kineziološki oddelek Galaxyjeve stroke. Proti ekipi z vzhodne obale bo igral, pa četudi z eno nogo …
Grozen občutek za pravi trenutek
Trener Greg Vanney ja Reusa poslal v igro petnajst minut pred koncem ob izidu 2-1. Dvakratni nogometaš leta v Nemčiji se epizodne vloge ni ustrašil in je skušal v omejenem času tekmi vtisniti svoj pečat, ne glede na zapovedane obrambne naloge in omejitev na boj za ohranitev priigrane prednosti. “Ni važno! Šlo je zares.”
Moralo se je zgoditi. V dvanajstih letih pod slovitim rumenim dortmundskim zidovjem je dvakrat osvojil pokal nemške nogometne zveze, medtem ko mu je slovita Meisterschale vselej obrnila hrbet. Z BVB je bil kar sedemkrat drugi v Bundesligi. Najbrž noben igralec njegove kakovosti ni imel tako slabega občutka za pravi trenutek kot prav on. Do selitve iz Mönchengladbacha v rodni Dortmund je prišlo ravno po tisti pomladi 2012, ko je Jürgen Klopp s črno-rumenimi drugič v nizu in hkrati zadnjič osvojil domače prvenstvo. Reus je v naslednjih dvanajstih letih s klubom zaman upal na ponovno slavnostno vožnjo skozi trume svojih privrženk in pristašev po slovitem Borsigplatzu.
Tehnična prefinjenost in neusmiljena resničnost
Epohalna je tudi njegova zgodovina poškodb. Njihov seštevek in natančen izračun števila tekem, ki jih je bil prisiljen spremljati z varne razdalje, sta aritmetična presežka, vredna matematičnega Kenguruja: v skoraj dveh desetletjih je nanizal vrtoglavih 56 poškodb in zaradi zdravstvenih odsotnosti izpustil kar 149 obračunov tekmovalnega značaja. Povedano drugače: na stranskem tiru je preživel več kot 1450 dni. Čeprav je bil dobro desetletje stalno vabljen na reprezentančne seanse, ima za sabo le 48 nastopov za Die Mannschaft. Če bi mu bila nogometna božanstva bolj naklonjena, bi imel Reus v življenjepisu naslov svetovnega, morda pa tudi evropskega reprezentančnega prvaka, v glavi njegove biografije pa ne bi manjkal niti naziv (večkratni) nemški šampion. Vselej mu je spodletelo, ko je bilo najmanj potrebno in ko še ni bil na vrhuncu potenciala: pred mundialom v Južni Afriki se je poškodoval, enako pred za Nemčijo zlato Brazilijo 2014 in na poti na Euro 2016, pred katerim je postal eden stebrov čete tedanjega selektorja Jogija Löwa.
Tehnična prefinjenost in izjemno obvladovanje žoge, s katero vrti nasprotnikove obrambe, bogastvo trikov in neobičajen navdih, ki se ga nogometaš praviloma ne more priučiti, marveč ga lahko z veliko trdega dela le razvija, so v Reusovi karieri vselej trčili ob neusmiljeno resničnost, v kateri niti najbolj genialni športniki niso imuni na poškodbe.
Vse za končni uspeh
Po koncu letošnje zime je spoznal, da se mu po številnih kariernih zasukih čas v elitni Bundesligi izteka. Ni se uklonil nespodobno mamljivim ponudbam z Arabskega polotoka. Izbral je MLS, kljub temu da bo bivanje in delovanje čez lužo dodatno obremenilo načeto telo. Pritegnili sta ga priložnost zaigrati za nominalno najboljši ameriški klub in neizmerna želja, da bi v zaključku športne poti le dvignil odmevno ligaško lovoriko. Svojo edino profesionalno je slavil pred 16 leti, ko je Rot Weiss Ahlen iz severnjaške regionalne lige popeljal v nemško drugo ligo.
Večni osmoljenec je po osvojitvi naslova z LA Galaxyjem umirjeno dodal: “Vsa ta leta sem se trudil biti uspešen, da pridem v čim več finalov in se redno borim za lovorike. Doma se mi to ni velikokrat posrečilo.” Najverjetneje ni nemškega športnika, ki bi mu karierno prelomnico bolj privoščili. Lovorika v MLS je na papirju razmeroma majhen uspeh, a v Reusovem primeru pomeni veliko zmagoslavje za osebo, ki ni nikoli obupala.
Foto: AP Photo/Ryan Sun
