FSV Mainz se je pod taktirko danskega stratega Boja Henriksena v manj kot letu iz klecajočega kandidata v bitki za obstanek prelevil v resnega konkurenta za mednarodno uvrstitev. Da rdeče-beli mislijo resno, so potrdili s sobotno zmago po preobratu v Leipzigu (2-1). Kakšen bo epilog spomladanske pravljice? Se na obzorju svita celo liga prvakov?
Trenerjev oče – sicer uveljavljen danski novinar – je sinu tik pred nastopom prve službe v tujini oktobra 2022 pri švicarskem FC Zürichu – svetoval: »Ni pomembno, kaj počneš, ampak da to delaš s popolnim prepričanjem in strastjo.« Danes trener Mainza si je očetove besede vzel k srcu. Odkar je 17. februarja lani prevzel klub iz srca nemškega pustnega dogajanja s pičlimi 12 točkami na predzadnjem mestu prvoligaške lestvice, je neizmerna strast, ki jo 50-letnik vnaša v vsako poro svojega strokovnega dela, iz tedna v teden bolj vidna. V soboto si niti najbolj trdovratni kritiki Henriksena mlajšega niso znali več razložiti, kako uspešno je v zadnjih mesecih očetovo misel prenesel na igralce. Čeprav je FSV prespal prvih 20 minut in že pred koncem prve minute po golu Xavija Simonsa zaostajal z 0-1, je s postopoma pridobljeno psihološko prevlado krepil svoj vpliv na igrišču, spretno jemal voljo igralcem »kluba iz pločevinke« in tekmo proti neposrednemu konkurentu za preboj v ligo prvakov privedel do zmagovitega zaključka. Tretja zmaga v nizu pomeni utrditev položaja znotraj vodilne peterice elitnega nemškega prvenstva.
Nekaj minut pred 16. uro še zdaleč ni kazalo na vesel uvod osrednjega pustnega rajanja v nogometnem Mainzu. Zgodnji Simonsov gol je goste ujel na krivi nogi. Zmedena postavitev, odsotnost komunikacije … FSV je deloval brezglavo, kar bi kmalu še dražje plačal. RB je proti vratom Robina Zentnerja do konca pete minute sprožil kar štiri strele. Plavolasi zadnji branik obrambe je Doudouju Haïdaraju s skrajnimi močmi preprečil podvojitev domačega vodstva. Vse je kazalo na rutinirano, če ne celo visoko zmago bikov, ki so od začetka sezone prejeli le 31 zadetkov…
Živce parajoč slog
Mainz se je v nihajočem uvodu zdel vsaj tako raztresen, kot je raztreseno trenerjevo privatno življenje, v katerem je Bo Henriksen svetovni prvak v izgubljanju osebnih predmetov. V nedavnem intervjuju za enega od nemških športnih spletnih portalov je navrgel, da je izgubil že več kot 150 kreditnih kartic. »V prvih desetih minutah nismo obstajali,« je po tekmi povzel Danec. »V drugem polčasu smo se dvignili in igrali, kot smo se dogovorili. Nagrada k sreči ni izostala.«
Začetno malomarnost so gostje kmalu potisnili v avt in se polagoma vrnili k svojemu prepoznavnemu, za nasprotnika pogosto motečemu slogu, ki je poglavitna značilnost »Karnevalsvereina« pod vodstvom Henriksena. Ta je poskrbel, da se je moštvo v minuli sezoni rešilo iz globokega brezna, iz katerega je tik pred ciljno črto izplavalo na 13 mestu s 35 osvojenimi točkami. Energija, ki je krasila Mainz v zaključnem spomladanskem sprintu, v katerem si je šele v zadnjem kolu zagotovil obstanek med prvoligaši, kluba ni zapustila med poletnimi pripravami in se je v novi sezoni še okrepila. FSV je konkurenci že jeseni dal vedeti, da z njim ne bo lahko zobati češenj. Po zmagah nad Bayernom, Borussio Dortmund, Stuttgartom in Eintrachtom iz Frankfurta je v soboto ugnal še rdeče bike.
Kot po maslu
Na Saškem se je zopet pokazalo, da ima Mainz pod vodstvom karizmatičnega motivatorja visoko razviti nepopustljivost in samozavest, kar mu zavida vsa konkurenca. Rdeče-belim ustreza, da v nasprotju s tradicionalnimi velikani delujejo v senci, stran od središča pozornosti in previsokega pritiska javnosti. Po devetih odigranih tekmah je Mainz domoval na neopaznem 13. mestu. Od tedaj do danes se je ekipa postopoma dvigala do meje evropskega območja in je v zadnjih tednih postala zasidrana v širšem vrhu. Obramba je okrog spretnega komolčarja in strastnega zbiralca rumenih kartonov »Dommeja« Kohra in stebra Moritza Jenza varna kot nekoč znameniti Erfurtski zaklad. Igra zvezne vrste je prava paša za oči. Kaišu Sano, Nadiem Amiri, Paul Nebel in Anthony Caci po ustvarjalnosti in ubranosti v napadalnih in obrambnih nalogah ne puščajo nič slabšega vtisa od svojih z zvezdniškim prahom posutih in drago plačanih kolegov iz Münchna ali Leverkusna. In spredaj? Napadalni voz vleče močan in prodoren »plemenski vol« Jonathan »Jonny« Burkardt, s 14 goli prvi strelec ekipe in četrti najboljši strelec lige.
V Leipzigu je bil 24-letnik, vzgojen v mlajših kategorijah kluba, zopet eden od zmagovalcev. V sklepnih minutah prvega polčasa so Burkardt in druščina stopnjevali napetost pred domačimi vrati. Glede na tok dogodkov je šele odmor Benjamina Šeška in pojemajoče bike rešil pred izenačenjem. Namesto da bi izkoristili prekinitev za iskanje kakovostnih rešitev za vse izrazitejšo premoč gostov, jim je Leipzig dovolil nadaljevanje in celo stopnjevanje v končnici prvega polčasa začete zgodbe. Vrata Peter Gulácsi je strel Paula Nebla še zaustavil, a je nesrečni Haïdara izgubil žogo, kar je z dobitnim strelom iz neposredne bližine vrat za izenačenje v 52. minuti izkoristil Amiri. Kmalu zatem je Neblu, ki je zopet prosto kampiral pred domačim golom, Gulácsi spretno prekrižal načrte. Čez vrata je nato nameril Jae Sung Lee. Amiri pa je v 58. minuti imenitno asistiral Burkardtu, ki je s prefinjenim zaključkom dopolnil preobrat in dosegel zmagoviti gol.
Preverjena zadržanost
Prav Leipzig je jeseni na obisku v Mainzu tokratnemu nasprotniku z zmago (2-0) vzorno odvzel mero in ga povsem razorožil. Henriksen se je po sobotnem »maščevanju« živo spomnil remija, ki si ga je njegova ekipa minulo pomlad priigrala na Saškem (0-0) proti »zelo, zelo dobri ekipi«. S še večjo vznesenostjo je pred novinarskimi mikrofoni ugotavljal, da so njegovi varovanci v neposredni primerjavi z istim tekmecem od lani do letos »precej napredovali« in da je Mainz, ki je z 41 točkami po 24 kolih zabeležil rekorden vstop v posamezno prvoligaško zgodbo, postal »presneto trd oreh za slehernega nasprotnika«.
Medtem ko se je Leipzigova uprava na čelu s športnim šefom Marcelom Schäferjem po zaključnem pisku mrzlično izogibala zvedavim novinarskim vprašanjem o trenerski usodi Marca Roseja, je »veseli Bo« (vzdevek se ga je zaradi serijske nasmejanosti oprijel že v zametkih trenerske poti) z značilno sproščenostjo hitel razlagati, da je »… zelo ponosen na ekipo, ki je lansko gostovanje tu sklenila z 0-0, danes pa na istem mestu navdušila z vsebino«. Na zbadljivko o lovu na ligo prvakov se je Danec porogljivo namuznil in dodal: »Počakajmo, kje bomo uvrščeni po zadnjih desetih kolih.« Zadržanost v ključnem obdobju sezone za svetlolasca z disko pričesko ni neznačilna, kaj šele zaigrana. Henriksen še kako dobro vé, v kakšnem bednem položaju je bil pred prevzemom funkcije pred dobrim letom in koliko psihološko-motivatorskega dela je bilo potrebno, da je FSV povedel daleč stran od razburkane prvoligaške kleti.
Malodane nihče v prestolnici zvezne dežele Porenje-Pfalška ne bi zmajeval z glavo, če bo Mainz pomlad sklenil v zlati sredini lestvice, a je po drugi strani jasno, da ima ekipa vse, kar potrebuje, da doseže še veliko več. Z zmago v Leipzigu je potrdila, da je pripravljena na pogumno nadaljevanje začrtane poti do uspeha. Pa vendar si Henriksen pred zaključnim sprintom ne želi postavljati novega cilja. Drugo od njegovih vodilnih načel se namreč glasi, kar je priznal tudi v soboto: »Znanstveno dokazano je, da se izboljšujete in presegate svoje omejitve takrat, ko se počutite udobno in samozavestno.«
Foto: Guliver Image