Avtor: Marko Premrl
22. 11. 2017, 10.32
Pustolovščini, ki sta ju do zaključnega obračuna v mnogočem edinstvene 58. Cope Libertadores udejanjila brazilski Grêmio in argentinski Lanús, sta vredni vsega spoštovanja in zavidanja nasprotnikov. Marsikateri od slednjih ni uspel upravičiti vloge favorita (Atlético Nacional, River Plate) in silnih finančnih vlaganj v ekipo (Palmeiras, Flamengo). Finalista sta predvsem zavoljo suverene vsebine, pomešane s taktično pretanjenostjo obeh trenerjev, Renata Gaúcha na eni in Jorgeja Almiróna na drugi strani, dospela pred dotik slave. Grêmio se po letih 1983 in 1995 bori za tretji, Lanús za prvi naslov v južnoameriški različici lige prvakov. Stadion Arena do Grêmio bo z več kot 55000 gledalci (dobrih 4000 jih je v Porto Alegre priromalo iz Argentine in bo podpiralo granatno-rdeče) s prepletom črno-modro-bele z odtenkom granatno-rdeče barve v noči na četrtek predstavljal središče zanimanja svetovne nogometne javnosti. Pred prvim finalnim dejanjem (povratno bo sredi prihodnjega tedna na znameniti »La Fortalezi« gostil Lanús) smo primerjali najverjetnejše člane udarnih enajsteric.
Vratar: Marcelo Grohe – Esteban Andrada
»Obramba leta«, »poteza genija«, »kot bi sestradan jastreb planil nad mrhovino« je le nekaj oznak sijajnega posredovanja vratarja Grêmia, ki je s čudežnim gibom začaral »El Loca« Nahuelpána na prvi polfinalni tekmi proti Barceloni v Guayaquilu. 30-letnik, ki je že več kot desetletje del prvega moštva, bo kmalu dopolnil 400 tekem za trobarvni ponos Porto Alegreja, pri katerem med navijači s svojo stanovitnostjo in mirnostjo v ključnih trenutkih velja za »božanstvo« in je njegov nepogrešljiv člen. Potrditev je s soigralci čakal dolgo, z lansko osvojitvijo brazilskega pokala, s katero je klub prekinil 15-letni post brez velikih lovorik. Ob dejstvu, da Esteban Andrada, najboljši vratar južnoameriškega mladinskega prvenstva 2011, šele dobro leto redneje opravlja vlogo prvega vratarja Lanúsa, je primerjava na tem igralnem mestu najmanj enakovredna. Tip: Grohe.
Desni bočni branilec: Edílson – José Luís Gómez
Čvrstost v dvobojih, izvrsten delež uspešnosti predložkov in praviloma pravočasno vračanje v obrambo po izletih v napad so odlike simbola desnega dela domače obrambe. Odmeven začetek profesionalne poti v Ponte Preti, prva epizoda pri Grêmiu se mu ni posrečila, kar je v drugi polovici leta 2011 izkoristil Atlético Paranaense s trenerjem Renatom Gaúchem, prehodni obdobji pri Botafogu in Corinthiansu, kjer mu je kljub dobremu uvodu in sprva zaupanju stroke načrte prekrižal nenadejani prišlek-konkurent Fágner so predstavljali temelje in izkušnje, ki jih od sredine lanskega maja iz tedna v teden dokazuje v trenutnem klubu. Ta mu je omogočil, da dozori kot nogometaš in osebnost. Zelo podoben profil premore nepogrešljiva marljiva mravlja na istem igralnem mestu pri granatno-rdečih. José Luís Gómez je mnogokrat neupravičeno zapostavljena referenca, kar je zavoljo stanovitne forme, nespornega vpliva na igro v napadu in obrambi (kariero pričel kot osrednji branilec), predvsem pa vloge tihe avtoritete v slačilnici potrdil v zadnjem letu, nagrada v obliki junijskega vpoklica v argentinsko reprezentanco je bila zato več kot na mestu. Žal si je na debiju na »prijateljski« tekmi z Brazilijo v Melbournu poškodoval koleno, manjkal dobra dva meseca, kar je pustilo sledi tudi na klubski ravni. Poleg tega in zaradi večjega vpliva na igro v napadu – tip: Edílson.
Desni osrednji branilec: Pedro Geromel – Rolando García Guerreño
Modernega Grêmia si brez kapetana ne gre predstavljati. Dolgoletne evropske izkušnje je nekdanji soigralec Brečka in Novakovića pri Kölnu kronal z dvema nagradama za najboljšega osrednjega branilca Bundeslige. V zadnjih dveh letih nesporno najboljši štoper v brazilskem klubskem nogometu, ki kljub 32 letom žanje zanimanje svetovnih nogometnih velikanov (med drugim je vse od konca julija na radarju katalonske Barcelone) in je na širšem reprezentančnem seznamu za nastop na prihajajočem svetovnem prvenstvu. Rolando García Guerreño velja za nepopustljivega borca preverjene kakovosti iz argentinskega prvenstva, a s precej manj mednarodnimi izkušnjami v primerjavi z Geromelom, ki velja za avtoriteto na in ob igrišču. Tip: Geromel.
Levi osrednji branilec: Walter Kannemann – Diego Braghieri
Obratna slika prejšnje primerjave. Brez Braghierija Lanús bržčas ne bi osvojil zadnjih dveh lovorik (lanske prvenstvene in naslova v Copi del Bicentenario). Ne glede na to, da Kannemanna mnogi primerjajo s ključnima gradnikoma obeh naslovov Grêmia v pokalu Libertadores (z levjesrčnim Urugvajcem Hugom de Leónom leta 1983 in neizprosnim paragvajskim »bojevnikom« Catalinom Rivarolo 12 let zatem), je zaradi nesklonosti napakam v ključnih trenutkih v prednosti branilec Lanúsa, ki pooseblja mnenje večine argentinskih nogometnih strokovnjakov: »… med domačimi klubi trenutno Boca igra najlepši nogomet, River najbolje tekmuje, Lanús se najbolje dvobojuje«. Tip: Braghieri.
Levi bočni branilec: Bruno Cortez – Maximiliano Velázquez
Ne glede na to, da oba utelešata izkušnje in nosita veliko zaslug za že osvojene mednarodne lovorike (Cortez s Sāo Paulom osvojil pokal Sudamericana 2012, »Maxi« isto tekmovanje leta 2010 z Independientejem in tri leta zatem z Lanúsom), je 37-letni ne več izrazito urni veteran Lanúsa z rekordnim številom nastopov za klub z La Fortaleze v prednosti ne le zaradi kilometrine, marveč tudi večje povezanosti z Acosto na levi strani priprave napada (kot jo premore Cortez s Fernandinhem), kjer Lanús v povprečju v tej izvedbi Cope Libertadores zasnuje polovico akcij. Tip: Velázquez.
Igralci srca zvezne vrste
Ekipa Lanusa
Jaílson – Iván Marcone
Osrednji vezist Grêmia velja za najšibkejši člen trenutne enajsterice, Marcone na drugi strani za ključno figuro priprave napadalnih akcij (v povprečju največ dotikov žoge, največ podaj soigralcem v ekipi Lanúsa). Tip: Marcone.
Arthur – Nicolás Pasquini
»Za njim je nepozabno leto vzpona in dozorelosti. Lahko je vzor vsem ostalim.« Besede, ki jih brazilski selektor Tite ne deli vsevprek in komurkoli. Izvrstna sposobnost predvidevanja, z njo povezanih pravočasnih reakcij in dejstvo, da je zelo pogosto ob pravem času na pravem mestu, obenem učinkovit tako v obrambnih nalogah kot v ustvarjanju priložnosti … lastnosti, ki so mu prinesle vpoklic v člansko reprezentanco. Z odkritjem letošnje sezone pri Grêmiu se navzlic dejstvu, da je tretji igralec po številu lovorik v zgodovini Lanúsa (3), težko primerja »Nico« Pasquini. Tip: Arthur.
Luan – Román Martínez
Primerjava, ki je glede na različnost taktičnih inačic nekoliko zahtevnejša, a vloga v primerjavi z Martínezom precej bolj napadalno usmerjenega Luana za igro Grêmia (z njim na igrišču je klub 67% uspešen, brez njega le 30%) je preprosto prepomembna, kar se je poznalo sredi leta, ko je ekipa ob poškodbi morda prvega zvezdnika in za zdaj neuresničene želje številnih evropskih klubov, zaradi medlih predstav izgubila stik z vrhom v brazilskem prvenstvu. Tip: Luan.
Desno krilo: Ramiro – Alejandro Silva
Na račun v osnovi osrednjega vezista, ki ga je strokovni štab pod vodstvom Renata Gaúcha preobrazil v izvrstno desno krilo, dežujejo pohvale in plemenite besede. S svojo vsestranskostjo je odločil nekaj pomembnih tekem tako v prvenstvu kot v najelitnejšem južnoameriškem mednarodnem nogometnem plesu, toda Urugvajec pri Lanúsu je za Sandom v pričujoči mednarodni zgodbi drugi najučinkovitejši mož granatno-rdeče zasedbe (3 zadetki, 4 asistence). Tip: Silva.
Levo krilo: Fernandinho – Lautaro Acosta
»El Laucha«, kot vse od poznega otroštva ljubkovalno kličejo Acosto, je odigral eno ključnih vlog pri prvi mednarodni lovoriki kluba iz širšega območja Buenos Airesa (pokal Sudamericana 2013), štiri leta zatem ima na vsebino povsem enak (če ne še večji) vpliv, kar je potrdil z najvišjim številom podaj za strele soigralcev v tem pokalu Libertadores. Levo krilo Grêmia je po odhodu Pedra Roche v moskovski Spartak zasedlo preverjeno ime v brazilskem nogometnem prostoru, a še danes – pol leta zatem – javno obžaluje, da se ni uspel dogovoriti za podaljšanje posoje pri Flamengu, kjer je uspešno nastopal minulo sezono. Tip: Acosta.
Napadalec: Lucas Barrios – José Sand
Veterana in izjemna strelca, ki redno in nadvse uspešno delujeta v korist ekipe. Paragvajski Argentinec se pri Grêmiu izvrstno dopolnjuje predvsem z Luanom, a v drugi polovici leta za zdaj ne ponavlja izjemnega prvega dela. »Pepe« je na drugi strani hladnokrvni izvrševalec zamisli soigralcev v napadu Lanúsa, pri dobrih 37 letih pa na pragu prve mednarodne lovorike v bogati karieri. Če s soigralci osvoji tekmovanje, bo mož odločitve v zgodovinskem polfinalnem preobratu proti River Platu in eden treh najboljših strelcev letošnje Cope Libertadores izpolnil obljubo, ki jo je pred leti zaupal domačim medijem – prepešačil bo več kot 80 kilometrov dolgo romarsko pot med Corrientesom in Itatíjem. Tip: Sand.
Končni izid: Grêmio 5, Lanús 6.
Naša primerjava Grêmiu sicer ni potrdila vloge papirnatega favorita, ki mu jo pripisuje dobršen del strokovne javnosti. Mnogi na čelu z Renatom Gaúchem dodajajo, da mora trobarvni ponos zvezne države Rio Grande do Sul nocoj izdatno zmagati, ker bi v peklu »utrdbe« (La Fortaleze, stadiona s polnim imenom Ciudad de Lanús – Néstor Díaz Pérez) zanj lahko postalo (pre)vroče. Trener brazilske ekipe se kot nekdanji osvajalec lovorike (leta 1983 kot igralec) vloge prve tekme še kako zaveda, ne glede na dejstvo, da goli v gosteh v finalu ne štejejo dvojno. Dokaz za to je spremljanje tekmečevega treninga z brezpilotnim letalom (dronom) … Ali je bila spretna vohunska namera uspešna, preverite v noči na četrtek ob 0.40 v živo na Šport TV.
Foto. Guliver/Getty Images
AVTOR: Nejc Mravlja
