Prva aprilska sobota prinaša 4 tekme 31. kola italijanskega prvenstva, še šest jih bo v nedeljo. In medtem ko se pozornost tifozov že usmerja k novim izzivom v Serie A, se predvsem v Torinu še vedno ukvarjajo s fiaskom, ki ga je Juventus doživel v torek proti Realu.
Če pustimo ob strani dejavnike, ki so med drugim privedli do poraza, ki ga nihče pri Stari dami ni ne pričakoval (vesoljska predstava Ronalda, psihični zlom Dybale in za marsikoga sporna taktična postavitev Allegrija), ter se raje lotimo malce globljih vzrokov za ta zelo verjteno prezgodnji izpad iz Lige prvakov, pridem sam do naslednje trditve.
Neuspeh Juventusa v tej in tudi prejšnjih izvedbah Lige prvakov (uspeh bi bil po njihovih merilih izključno osvojitev naslova prvaka), je povezan z njegovo superiornostjo v Serie A. To svojo superiornost na Apeninskem polotoku si Juventus zagotavlja na dva načina. Prvi je strategija nakupov igralcev. Ker je Juventus najbogatejši in v Italiji najuspešnejši klub, z denarjem in zelo realnimi obeti o osvojitvi obeh italijanskih lovorik z lahkoto prepriča najboljše igralce svojih najbolj konkurenčnih klubov (redke so izjeme, kot je denimo Naingollan), da prestopijo v njegove vrste. Tako je Napoliju speljal Higuaina, Romi Pjaniča, lani pa Fiorentini Bernardeschija. Z vsem dolžnim spoštovanjem do omenjenih treh nogometašev, a Juventus bi lahko za denar, ki ga je odštel za vsakega od njih, v tujini kupil še boljše igralce. A jih je raje pri svojih konkurentih. Kaj je lepšega kot ubiti dve muhi na en mah? Sebe okrepiš in hkrati oslabiš tekmeca. A takšno početje je vsaj v mojih očeh za klub v luči njegovih evropskih ambicij pogubno. S tem ko je namreč Stara dama slabila svojo domačo konkurenco, je v bistvu škodila tudi sebi. Vsaj po moje bi Juventusu bistveno bolj koristili močni domači tekmeci, ki bi ga izzivali in preizkušali skozi celotno sezono. In na drugi strani bi bilo seveda za klub bistveno bolje, če bi nosilce svoje igre iskal pri drugih evropskih velikanih ter na ta način slabil njihove vrste.
Drugi način, ki Juventus pripelje do Scudetta skoraj vsako sezono (v zadnjih šestih letih pa kar vsako), je njegova taktična usmeritev. Juventus je še vedno v svojem bistvu tipičen predstavnik žlahtnega calcia. Pri Juventusu se tekma začne z mislijo, če ga ne dobimo, ne bomo izgubili. Potem pa ponavadi najprej sledi nekaj nogometne igre, velikokrat tudi pravi napadalni juriš in vodstvo z 1:0. In v tem hipu je Juventus v svojem najljubšem položaju. Postavi se v obrambne okope, tekmec dobi občutek, da pritiska in napada, v resnici pa Juventus preži na protinapad. In običajno, ker so tekmeci v Italiji tudi zaradi tega, ker jim Juventus pobira najboljše igralce, kakovostno preskromni, da bi zlomili Juventusovo obrambo, Torinčani dosežejo še drugi gol iz protinapada in tekma je odločena. Zelo redko se zgodi, da se zadeve odvijajo drugače.
V ligi prvakov od osmine finala ni več tekmecev, ki bi se jih dalo kar prestrašiti v prvih minutah ali pa zdržati njihove napadalne manevre celotnih 90 minut. Juventus ima lahko v Italiji mrežo nedotaknjeno 10 tekem, ko pride v Evropo, pa je druga pesem. Tottenham mu je dal tri gole na dveh tekmah, Real tri na eni. Ko je treba igrati učinkovito v Italiji, to proti skoraj vsem v ligi ni problem, ko pa je treba kreirati napadalne akcije, biti učinkovit in hkrati dovolj uravnotežen, da nisi lahek zalogaj za nasprotnikov protinapad v izločilnih bojih Lige prvakov, je pa to za Juventus nekaj povsem drugega in predvsem precej bolj zapletenega. Običajno misija, ki se ne konča z ultimativnim zmagoslavjem.
S poudarjeno obrambno in protinapadalno taktiko je nazadnje naslov evropskega prvaka osvojil Inter pod Mourinhem, pred njim pa Porto prav tako z istim trenerjem. V zadnjih letih je bil s “catenacciom”, ki so mu kot nekaj na novo izmišljenega nadeli ime “cholismo” najbližji evropskemu tronu madridski Atletico potem pa lani tudi Juventus. A če smo pošteni, igrati v finalu še ne pomeni vselej, da si prav blizu lovoriki.
Pri Juventusu bodo v prihodnjih mesecih morali sprejeti nekaj strateških odločitev. V zadnjih dneh se govori, da je Allegrijeve ere konec in da prihaja Ancelotti. Po drugi strani naj bi Allegri želel ostati, pri tem pa voditi spremenjeno, mlado in energično moštvo.
Bo prišlo tudi do korenite spremembe v načinu igranja pri Juventusu? Kdo ve. Jasno pa je, da bo v prihodnje konkurenca v Serie A močnejša. Dobro plačo ter igranje v ligi prvakov bosta namreč lahko od konca maja dalje najboljšim nogometašem iz Italije in Evrope zagotavljala poleg Juventusa in Napolija še dva italijanska kluba, kar je še enkrat več kot doslej.