»E quindi uscimmo a riveder le stelle.« »Morala sva ven, da bi ponovno videla zvezde,« se glasi zadnji verz Pekla, prvega od treh delov Božanske komedije slovitega Danteja Alighierija. Ko sta Dante in Vergil zapustila zadnjo votlino pekla, je njun pogled zastrlo prostrano zvezdnato nebo. Občudovaje sta zavzdihnila: »Prava paša za oči.«
Navdih sijajnega pisca je letošnjo pomlad navdušil tudi odgovorne za marketing pri milanskem Interju. Novo oglaševalsko kampanjo za nakup sezonskih vstopnic so poimenovali: A riveder le Stelle. Da, črno-modri so se prejšnji torek vrnili v Ligo prvakov po šestih letih posta in neslavnem izpadu v osmini finala leta 2012 proti Olympiquu iz Marseilla.
Že na prvi tekmi je bil v središču pozornosti. On, ki je pri 25 letih končno dočakal stik z evropskim nogometnim bliščem. Mauru Icardiju se je ponudila priložnost, da za vselej utiša večne dvomljivce in da utrdi svoj položaj med najboljšimi modernimi strelci.
Za njim je bil krut konec tedna. Pred septembrskim reprezentančnim oknom so italijanski časniki s prstom kazali na anomalijo: Higuaín, Cristiano Ronaldo in Icardi, nesporni papirnati favoriti za naslov najboljšega prvenstvenega strelca, so v prvih treh krogih nove sezone ostali na ničli. Po prvenstvenem premoru je Ronaldo z dvema goloma začaral Sassuolo (2-1), Pipa Higuaín je zadel na gostovanju pri Cagliariju (1-1), Kaj pa Maurito? Tiho, bledo in brezizrazno je na domači Meazzi oddelal tekmo proti Parmi. Nekaj dni po vrnitvi iz ZDA, kjer je gostoval z reprezentanco Argentine, je vstopil v 2. polčasu (prvič po januarju 2016 je prvenstveno tekmo pričel med rezervisti), pa še to bolj zaradi dejstva, ker »Nerazurri« niso našli poti do gola. Ni uspel spremeniti poteka tekme, še manj vplivati na izid. 9 dotikov žoge in ena zapravljena priložnost. Sila skromen učinek …
Še več, Inter je tekmo po sijajnem zadetku Federica Dimarca, ki se je nogometnih veščin naučil v mlajših kategorijah črno-modrega kluba, a ga ta redno posoja v druge klube (Ascoli, Empoli, Parma), celo izgubil (0-1). Drugi neuspeh v štirih krogih za ekipo, ki kani seči na najvišja mesta. Ne ravno idealna popotnica pred prvim evropskim izzivom sezone.
V Evropi neopazen …
V soboto, 13. septembra, je Gazzetta dello Sport v svoji redni tedenski prilogi Sportweek Icardija (njegov tetoviran zgornji del telesa je krasil naslovnico) primerjala s trenutno najboljšimi evropskimi napadalci. Na seznamu najboljših se je znašlo 13 nogometašev z bolj popolnimi profili in širšo paleto izurjenih veščin v primerjavi z Interjevim Argentincem: Suárez, Lewandowski, Kane, Cavani, Costa, Firmino, Džeko, Benzema, Falcao, Agüero, Lukaku, da o najboljših strelcih lige vseh lig, Ronaldu in Messiju, sploh ne govorimo. Vsi našteti so v novo sezono krenili z polno malho izkušenj na najvišji evropski ravni, zgolj najmlajša od omenjenih, Kane in Lukaku, v Ligi prvakov še nista dosegla dvomestnega števila golov, a sta med omenjenimi odigrala tudi najmanj tekem. Icardijevo neigranje v elitnem tekmovanju je zanj pogosto vir očitkov, vendar tudi »vrstniki« Firmino, Kane in Lukaku pred dobrim letom na tej ravni praktično niso obstajali, v minuli sezoni pa (od skupinskega dela dalje) dosegli 10, 7 in 5 golov in vtisnili pečat na mednarodnem klubskem prizorišču.
Druga točka, igra. Icardi slovi kot napadalec stare šole, klasična »devetka«, ki ob sebi potrebuje dobro delo soigralcev, ki delajo zanj, ga hranijo s podajami v kazenski prostor, kjer je Mauro do tekmecev neprizanesljiv in smrtonosen. Že leta se najbolje znajde sam v konici napada, se redko vrača po žogo proti sredini igrišča in v povprečju zbere dobrih 20 dotikov žoge na tekmo.
… na Apeninskem polotoku kralj
O njegovi prvoligaški formi dovolj govorijo številke: 110 golov na 194 tekmah elitnega italijanskega prvenstva. Argentinec je poleti 2013 zavzel klubski strelski prestol in ga do danes ni prepustil soigralcem. V prejšnji sezoni je v veliki meri vplival na končno 4. mesto, 29 zadetkov je bilo dovolj, da si je naziv »capocannoniere« delil z Lazievim Cirom Immobilejem, ki je, podobno kot Icardi, na mednarodni in reprezentančni ravni bistveno manj prepričljiv (4 goli na 10 tekmah lige prvakov in 7 zadetkov v 33 nastopih za domačo izbrano vrsto). Vštevši pokalne in evropske tekme, je Icardi za Inter dosegel 108 golov na 187 tekmah, na evropski sceni je do te sezone v dveh pustolovščinah v Evropski ligi na 15 tekmah zadel šestkrat.
Njegova bilanca sovpada z slabšimi predstavami in posledično vpadajočim ugledom kluba. Po šestih sušnih letih si je ta vendarle izboril vrnitev v omizje izbrancev. Družba deluje impresivno: Barcelona (5 naslovov v Ligi prvakov), PSV Eindhoven (pokal prvakov in pokal UEFA) in Tottenham (pokal prvakov in dva pokala UEFA).
Inter je trikrat segel na evropski vrh in je do danes zadnji italijanski osvajalec lovorike (spomladi 2010, ko je Mourinhov igralski ansambel osvojil trojno krono – ob Ligi prvakov še domače prvenstvo in pokal). Zdi se, kot bi od tedaj minila večnost. V klubu se je vmes zamenjala lastniška struktura: Massimo Moratti je 2013 po 18-letni vladavini prepustil svoj udoben fotelj Ericku Thohirju, Indonezijec pa je 2016 prodal 70% delež kitajski skupini Suning, obenem pa zadržal predsedniško mesto (vsaj do oktobra). Prestrukturiranje še traja, finančni primanjkljaj se počasi, a vztrajno, zmanjšuje, sankcije, povezane z Uefinim finančnim fair-playem, se iztečejo junija prihodnje leto. Prihodki so se pod kitajsko nadoblastjo gospoda Džindonga v zadnjem letu podvojili.
Skozi zadnja leta pa se je ohranila stalnica – Mauro Icardi kot simbol in edina prava Interjeva zvezda. Argentinčev priimek je na vrhu lestvice najbolje prodajanih klubskih dresov, čeprav se mu je poleti precej približal Radja Nainggolan. Njuno, trenutno še ne povsem plodno razmerje na igrišču je in bo srčika napadalne igre Luciana Spallettija. Toskanski trener si je Belgijca neizmerno želel privesti pod svoje okrilje, Nainggolan pa v trenutnem moštvu premore največ izkušenj v ligi vseh lig (proti Tottenhamu je odigral 25. tekmo), tej smernici so sledile ostale poletne okrepitve (Asamoah 22, Vrsaljko 12 in Keita Baldé 7).
Torkov evropski večer se za Inter ni pričel najbolje. Po izenačenem prvem polčasu je Eriksen izkoristil napako Handanovića in povedel Tottenham v vodstvo. Preplašeni pogledi domačih nogometašev niso obetali nič dobrega, toda iz minute v minuto so ob bučni podpori z tribun delovali vse bolj samozavestno. Potem pa se je zgodilo. Sklepne sekunde 85. minute. Asamoah je poslal navidez nenevaren predložek z leve do Icardija, ki je za svoj prvi strel na tekmi izbral nenaden volej in začaral Vorma. 1-1. Reporter italijanskega Skya, Riccardo Trevisani, je velemojstrsko potezo vzneseno pospremil z dvominutnim ponavljanjem fraz: »Strelec vseh strelcev! Kakšen gol, fantje! Udaril je s polno močjo!« V sodnikovem dodatku je zmagoviti gol prispeval Matías Vecino, igralec, ki je maja z odločilnim zadetkom črno-modrim priigral uspeh na ključni tekmi z Laziem za prekinitev posta brez Lige prvakov. Reakcija občinstva je bila nepopisna. Interju se je posrečil sanjski uvod v novo evropsko poglavje. Mauro je naposled »zagledal zvezde«.
V argentinskih vicah
Je Icardi pripravljen preskočiti še zadnjo oviro v novi sezoni? Precej umirjen uvod mnoge navdaja z dvomi, čeprav se je zdelo, da so se vse potrebne sestavine zbrale v zmagovito in uspešno celoto. Poleti se je v miru spočil, pripravljalno obdobje je (z nekaj bolečinami v stegnu) minilo brez posebnosti, v prestopnem roku se okrog njegovega imena ni dvigalo veliko prahu, ne glede na mamljivo odkupno klavzulo (110 milijonov evrov), ki bi lahko sprožila apetit madridskemu Realu ali vrhuški v Premier League. Njegova življenjska sopotnica in agentka Wanda Nara se že 14 dni pogaja s klubsko upravo o podaljšanju pogodbe za dodatni dve sezoni (tj. do poletja 2023, igralčeva letna plača se bo predvidoma zvišala s petih na sedem do osem milijonov evrov).
Rezultat smo videli, z izjemo tekme s Tottenhamom izrazito bled učinek, brez gola v prvenstvu na prvih štirih tekmah (339 minut z vsemi sodnikovimi dodatki). Njegov najslabši uvod v posamezno prvoligaško zgodbo, odkar igra v Italiji. Z njim na igrišču je Inter zmagal le na sobotnem gostovanju pri Sampdorii (ob zmagi v Bologni je manjkal zaradi bolečin v stegnu). Konkurenca na lestvici strelcev vztrajno beži: Piątek iz Genoe – pet golov, De Paul iz Udineseja, Defrel iz Sampdorie in Napolijev Insigne so dosegli po štiri … minuli konec tedna sta znova zadela že omenjena Ronaldo in Higuaín …
Vmes je izpustil je prvi septembrski reprezentančni izziv proti Hondurasu (3-0), nato pa odigral 85 minut srečanja s Kolumbijo (0-0). Peti nastop brez gola za člansko izbrano vrsto Argentine, še ena črna pika v njegovi karieri. Selektorji so nanj kategorično »pozabljali« med leti 2013 in 2017, na kar so v veliki meri vplivali polemični odzivi na razmerje z nekdanjo soprogo Maxija Lópeza. Še več, Icardi si je dal celo vtetovirati imena treh otrok, ki jih ima Wanda Nara z Lópezom, s katerim sta vodila napad Sampdorie v sezoni 2012/13, v naslednjem poletju pa oba odšla novim izzivom naproti. Novembra 2013 je sledila znana objava na priljubljenem socialnem omrežju, Icardi je svojo ljubezen do fotomodela prvič javno izpostavil …
Vnela se je trajna romanca, paru sta se rodila dva otroka. »Razmerje z Wando je kamen spotike zgolj v Argentini,« se je pridušal napadalec leta 2016. »V Italiji v zadnjih treh letih o meni govorijo le kot o nogometašu in tistem, kar počnem na igrišču. Doma iščejo zgolj spotakljivo vsebino … Nihče ne pravi: “Poglej mladeniča, ki nenehno zadeva,” ampak bevskajo: “Poglejte, to je ta, ki je z Wando Naro … ta, ki je prijatelju ukradel partnerko in ga potisnil v drek.” Mauro s to izjavo ni ravno prepričal. Veliki Diego še danes niza zbadljivke na njegov račun in ga nenehno napada: »Z izdajalci nočem imeti opravka.«
Sledila je še ena »kazen«. Kljub doslej najboljši sezoni, je ostal brez nastopa na zadnjem svetovnem prvenstvu. Selektor Sampaoli ga ni uvrstil na seznam zaradi nekompatibilnosti z Lionelom Messijem navzlic dejstvu, da je tako kot »La Pulga« rojen v Rosariu in je odraščal ter užival del nogometne vzgoje v Kataloniji. Z družino je zapustil rodno Argentino v času gospodarske krize leta 2002 star 9 let. »Maurito« je 6 let nase opozarjal pri Vecindariu, kjer so ga opazili ogledniki Barcelone in se nato priključil znameniti la Masii. V »canteri blaugrani« je v dveh sezonah dosegel 38 golov.
Januarja 2011 je Pep Guardiola, ki mu ni ponudil prave priložnosti, privolil v posojo v Sampdorio. Argentinec, čigar predniki izhajajo iz Piemonta, je v mladinski ekipi genovskega kluba odigral zgolj epizodno vlogo, sezono je namreč sklenil med člani. Dve tekmi v peklu druge lige, potem pa bliskovit vzpon. Z 10 zadetki pri 20 letih je postal odkritje prvoligaške zgodbe 2012/13. Inter, ki tedaj ni slovel po preudarnih nakupih, je trznil in Sampdorio prepričal s 13 milijonov težko ponudbo. S prvim golom v novi sredini, na domačem derbiju »d’Italia« (14. septembra 2013, 1-1), je omamil črno-modro navijaško vojsko.
Nadgradnja je sledila v naslednji sezoni. 22 prvenstvenih golov (najboljši strelec lige z Luco Tonijem) in kapetanski trak, ki mu je bil poverjen pred tekmovalno zgodbo 2015/16 pri 22 letih. Vse se je zdelo pravljično, poleti 2016 je temu sledila nova pogodba: »Moje sanje so tu odigrati celotno kariero na podoben način, kot so to v svojih klubih uresničili Javier Zanetti, Francesco Totti in Paolo Maldini. Toda … ničesar ne morem obljubiti.« Vešče izbrane besede.
Jesen 2016 in peklensko razmerje s tifozi
Icardi resda danes sodi med igralce, ki običajno požanjejo najbučnejši aplavz na domačem stadionu, a odnos z navijači ni bil vselej rožnat. Oktobra 2016 so razhajanja privedla do vrhunca in »ločitev« se je zdela neizbežna. V avtobiografiji, ki jo je izdal pri 23 letih, z naslovom Sempre Avanti (sl. Vedno naprej), je opisal incident z enim od vodij Curve Nord, zgodil se je 1. februarja 2015 po porazu s Sassuolom. »Slekel sem dres in hlačke, da bi ju podaril nekemu dečku. Pristopil je neznanec, mu jih iztrgal iz rok in me ošinil z mrkim pogledom. Zamikalo me je, da bi ga udaril, a sem mu namenil le nekaj kletvic.« Nadaljuje še bolj nazorno: »Bil sem se pripravljen spoprijeti z vsakim navijačem posebej. Ne zavedajo se, da sem odraščal v četrti z najvišjim deležem kriminalnih dejanj v celi Argentini. Sploh ni pomembno, ali je teh navijačev 50, 100 ali 200 … nanje lahko vpokličem nekaj deset argentinskih skrajnežev, da jih pokončajo.«
Odgovor »Curve Nord« je bil pričakovano zelo nazoren: »Kar zadeva nas, je njegovo poslanstvo tu končano. Ta knjiga je smešna, patetična in polna izmišljotin. V njej nas opisuje kot zlobne ljudi, ki neprestano izsiljujemo klub, kar dokazuje, da v glavi nima vseh kolesc. Za nas je Icardi, podobno kot veliko njegovih vrstnikov, mlad naiven tepec, kot tak pa si ne zasluži nositi kapetanskega traku Interja.«
»Tifozi« so šli še dlje in so na tekmi s Cagliarijem (1-2) na severni tribuni Meazze razvili napis z odmevnim žaljivim sporočilom: »Tukaj smo. Nas boš obvestil o prihodu tvojih argentinskih prijateljev ali boš izdajalsko molčal?« Niti Javier Zanetti, klubska legenda in danes podpredsednik, Icardiju ni stopil v bran: »Za člane uprave so navijači najpomembnejši, vsi jih moramo spoštovati in upoštevati njihova stališča.« Icardi se je »v precepu« zatekel k umiritvi žogice: »Biti kapetan so sanje vsakega dečka. To, kar hočem, so vaše navdušene in glasne reakcije ob mojih zadetkih.«
Omenjena epizoda še danes marsikaterega Interjevega pristaša ne pušča ravnodušnega. Čas, privlačne nogometne vragolije in zadetki bodo zacelili rane številčne navijaške vojske. Na igralcu je, da nadaljuje z bleščečimi predstavami tako doma kot v Evropi in morda pripomore k preboju kluba iz zahtevne skupine v izločilne boje prestižnega evropskega tekmovanja. Mnogi Icardiju, ki se v zadnjem času često izogiba javnim nastopom, napovedujejo pekel. 70000 obiskovalcev na tekmi s Tottenhamom je opravilo svojo nalogo. Ali bo »Scala« italijanskega »calcia« zgledno napolnjena tudi ob prihodnjih odmevnih preizkušnjah, bo precej odvisno od vodilnega člena Interjevega napada. Na njem je velika odgovornost, le presežki bodo zadovoljili najbolj petične okuse, ki že več kot 7 let (Inter je zadnjo lovoriko, italijanski pokal, osvojil maja 2011) hlepijo po novi »paši za oči«.
Foto: Šport TV