Avtor: Gregor Kovačič
29. 9. 2018, 15.50
Ne, niso realni odraz njene kakovosti. Bolj so odraz stanja v slovenski nogometni politiki, ki nima svoje vizije in predvsem samostojnosti. Kar daš in kako delaš, to dobiš oziroma takšne rezultate žanješ. V slovenskem nogometu pogrešam odkritost in spoštovanje. Vzdrževanje stanja, v katerem so vsi navidezno zadovoljni, čeprav naj bi jih bilo veliko nezadovoljnih, kar naj bi se odražalo tudi na rezultate članske reprezentance, ni v redu.
Sama Liga narodov. To tekmovanje je na nek način vsiljeno in reprezentancam onemogoča, da bi si za tekme izbrale nasprotnika, katerega si želijo in s katerim bi lahko uigrali določene kombinacije ter se pripravile za prave kvalifikacije. Sedaj so reprezentance ves čas v kvalifikacijah. Zato menim, da je v primeru te lige zatajila stroka. Tako v Ligi narodov ne smeš storiti napake, če hočeš biti uspešen in če želiš doseči svoj cilj. Igralci, navijači in mediji Ligo narodov ne doživljajo kot so doživljali prijateljske tekme, temveč kot še eno tekmovanje oziroma še ene kvalifikacije, toda žal drugorazredne. Zato so tudi kritike hujše kot v primeru prijateljskih tekem in pomenijo slabo popotnico za prave kvalifikacije. Ni sproščenosti. Vse je pod nekim pritiskom. Za mene osebno je Liga narodov vsiljena kot novi produkt UEFE, ki naj bi produciral novi denar in na nek način ubija nogomet. To je moje videnje in lahko, da je napačno.
Najprej šest let, to je v času, ko je bil predsednik NZS Aleksander Čeferin, smo poslušali, da uvrstitev na veliko tekmovanje ni glavni cilj, ker smo majhna država in se ne moremo zmeraj uvrstiti na velika tekmovanja, kar je za mene zgrešeno oziroma neambiciozno. Na moje presenečenje so tudi mediji in javnost sprejeli to filozofijo in se tako v času, ko je NZS vodil Aleksander Čeferin, članska reprezentanca ni uvrstila na tri velika tekmovanja, oziroma na nobeno veliko tekmovanje v tistem času. Tukaj bi se morala pokazati kritika medijev, ki pa so očitno tudi samo padli na izpitu. Sami vedo zakaj. Leta 2010, ko sem zapustil NZS, smo imeli reprezentanco, ki bi se morala sprehoditi v takratnih kvalifikacija za evropsko prvenstvo 2012. Za Aleksandrom Čeferinom je leta 2016 prišel Radenko Mijatović, ki naj bi bil, tako pravijo nogometni poznavalci, ujetnik kompromisov in navodil od zgoraj. Zato mi deluje izgubljeno. V tej izgubljenosti je napovedal uvrstitev na evropsko prvenstvo, kar pa ne bi smela biti velika umetnost, saj se bo na evropsko prvenstvo uvrstila skoraj vsak druga reprezentanca. Zato srčno upam, da jim bo končno uspelo. Radenko Mijatović pa se bo moral predvsem otresti svoje sence, ki naj bi ga pripeljala na to funkcijo.
To obdobje ocenjujem kot nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi v športnem življenju. To so nepozabni trenutki, žal z nesrečnim koncem. Ko sem prevzel NZS smo bili predzadnji v skupini. Nato smo s Čehi igrali 1 : 1 in izgubili s Severno Irsko 0 : 1. Nihče, niti mediji, nam ni dajal nobenih možnosti, da se bomo uvrstili na svetovno prvenstvo. Toda mi smo takrat verjeli, da je to možno. Matjaž Kek je imel svoj cilj in v tem sem ga v celoti podpiral. Vse kar so potrebovali so dobili. Če bi takrat zahtevali kockasto žogo, bi jo našel za njih. Mnogi so po prej navedenih dveh tekmah zahtevali, da zamenjam Keka, toda na to nisem pristal. Z Matjažem sva se veliko pogovarjala in vedel sem, da nam bo uspelo. Igralci so bili zagnani in želeli so zmage. Kljub temu, da smo imeli veliko nasprotnikov, tako športnih kot nešportnih, smo čudežno prišli do zadnje tekme z Rusi v Mariboru. Čudežno smo zmagali in odšli na svetovno prvenstvo. To so bile moje zadnje nogometne solze sreče, saj so naknadni dogodki v meni ubili vse kar ti lepega da nogomet. Kljub temu, da je šlo za največji uspeh slovenskega nogometa, saj smo na svetovnem prvenstvu osvojili štiri točke, so me nenehno rušili, mi podtikali neresnične stvari in to tako mediji, kot tudi tako imenovana opozicija, od katerih so nekateri, žal, danes v vodstvu slovenskega nogometa. Takrat, leta 2010, so bili vsi klubi v Sloveniji deležni dela denarne nagrade, vsi zaposleni so prejeli dodatne stimulacije, vsi igralci in strokovno vodstvo so bili dobro nagrajeni. Toda to ni bilo dovolj. Celo so mi preko www.youtube.com grozili s
Za prikaz vsebin z družabnih omrežij morate omogočiti piškotke družabnih omrežij (Twitter, Facebook, Youtube, …). S potrditvijo se strinjate z uporabo piškotkov za družabna omrežja.
Več o nastavitvah piškotkov.
si lahko ogledate na Grožnja 1 in Grožnja 2 .Po nenehnih pritiskih igralcev, ki so se vršili preko SPINSA in mojih mlačnih podpredsednikov, sem se odločil za odstop in še danes menim, da je za mene to bila edina pravilna poteza. Ali je to bilo dobro za slovenski nogomet pa je pokazalo zadnjih osem let. Kljub vsemu igralcem ne zamerim ničesar, toda škoda, da se je to zgodilo.
Ne poznam razlogov, ki so do tega pripeljali in ne poznam razmer v članski reprezentanci. Menim, da se to ni zgodilo naenkrat. To se je moralo kuhati dalj časa. Ko sem bil predsednik NZS teh težav nismo imeli. Imeli smo odlično reprezentanco, vsi igralci so se borili s srcem, imeli smo polne stadione in škoda, ker smo se skregali.
Vse to je odraz zadnjega osemletnega stanja v slovenskem nogometu. Ni emocij, ni naboja, ni pripadnosti, temveč leta kompromisov. Jaz tebi, ti meni. Ne gre le samo za slabo komunikacijo z reprezentanti. Gre tudi za slabo komunikacijo s selektorjem. Odkar sem zapustil NZS nisem nikoli opazil, da bi vodstvo NZS, predvsem predsednik NZS, brezpogojno podpirali selektorje. Podpora ne pomeni, da s težavo izjaviš za medije, da ga podpiraš, ali pa da izjaviš, da moraš najprej analizirati stanje. Za mene je to tiha nezaupnica. Podpora se kaže v dejanski podpori. Ko je najhuje vskočiš in prevzameš vse udarce na sebe. Zmeraj si ob selektorju na tiskovnih konferencah, saj selektor in predsednik NZS morata biti eno. Če se ona dva ne razumeta in si ne zaupata, ne bo rezultata. Selektor bo izgubljal na renomeju, tako pri igralcih, kot pri medijih in pri nogometni javnosti. Vedno bolj se bo počutil osamljen in na koncu bo klavrno zamenjan.
Trenutno stanje v slovenski reprezentanci lahko reši le čudež in upam, da bo do njega prišlo. Menim, da to zagato lahko prvi rešijo le igralci z dobro igro in zmagami. Glede na do sedanje poteze menim, da vodstvo NZS tega ni sposobno. Imam občutek, da je NZS umetna tvorba, ki naj bi bila zgrajena na kompromisih in željah posameznikov, ne pa na tem, kaj bi bilo bolje za slovenski nogomet. Včasih je bolje, da se nogometna družina odkrito skrega, si pogleda v oči in vsak pove kaj misli, seveda brez posledic, nato pa se dogovorijo kako naprej. Zato upajmo še naprej, saj je to edino kar nam ostane. Enkrat mora biti bolje.
Zlatko Zahović je bil odločen igralec, je odličen športni direktor oziroma odličen športni funkcionar. Toda vsi vrhunski športniki in tudi vrhunski športni strokovnjaki imajo svoje kaprice. Poznam ga dokaj dobro in menim, da bi lahko veliko pripomogel reprezentanci. Težava je le, da ga skoraj nihče ne razume in da se ga mnogi bojijo. Vsak njegova izjava ima svoj namen in ko jih bo nogometna javnost razumela, bo tudi dobil svoj položaj v NZS.
Sodniška organizacija dela odlično in na njihovo delo nimam pripomb. Ali je sodniška organizacija prevzela vajeti slovenskega nogometa naj ocenjuje nogometna družina? Oni najbolje vedo, kdo vodi slovenski nogomet in kdo od teh je iz sodniških vrst. To veste tudi mediji. Sam menim, da se sodniki morajo ukvarjati s sodniškimi zadevami. Radenko Mijatović pa se je zgodil kot posledica volilne kombinatorike in kot oseba, ki je imela nalogo, da onemogoči mojo kandidaturo, saj je bil šele tretja ali četrta izbira. Ne želim obujati vseh tistih dogodkov v predvolilnem času, saj menim, da niso v ponos slovenskemu nogometu. Toda očitno je tako moralo biti. Velikokrat se prepuščam usodi in tudi v tem primeru sem storil tako. Če danes seštejete glasove, ki jih imajo medobčinske nogometne zveze, iz katerih prihajajo štirje podpredsedniki NZS, boste ugotovili, da je teh glasov dovolj za zmago na volitvah. In očitno tako deluje slovenski nogomet? Njegovega dela pa ne morem ocenjevati, saj nisem opazil, da bi kaj posebnega naredil.
Nisem pristojen za to. NZS ima svoje vodstvo in ono je odgovorno za nastalo situacijo. Torej, tudi ono je mora rešiti, seveda če jo zna, želi, more oziroma je dovolj sposobno. Če koga zanimajo moji predlogi oziroma moje razmišljanje si lahko prebere moj volilni program 2016 – 2020, katerega sem pripravil za volitve 2016, dokler me seveda z nenavadnimi metodami niso prisili k odstopu od kandidature.
To naj reši nogometna družina sama. Menim, da se bo to rešilo takrat, ko se bodo odkrito pogovorili in se ne bodo bali, da bodo zaradi tega izgubili svoje pozicije oziroma stolčke. Vsa ta leta imam občutek, da so vsi tiho samo zaradi tega, da lahko imajo svoj položaj in vstopnico za tekmo. Tiste, ki se oglasijo ali želijo spremembe, pa odrežejo. Kako si drugače razlagati, da Bojan Prašnikar ni bil izvoljen za podpredsednika NZS, ali pa da so zamenjali Vlada Močnika, dolgoletnega uspešnega predsednika komisije za mali nogomet?
Vsakdo komunicira z mediji na svoj način. Mediji imajo pravico postavljati vprašanja, tudi neprijetna. Toda v športu veljajo določene zakonitosti. Ob bolečih porazih provokativna vprašanja niso na mestu. Imam veliko izkušenj z mediji in zaradi tega sem mnenja, da so mediji velikokrat krivi za določene zadeve, ki se zgodijo in na koncu povzročijo tudi slabo vzdušje v reprezentanci. Mediji morajo javnosti posredovati resnico, ne pa prirejeno resnico, oziroma včasih tudi neresnico.
Foto: Ivan Simič (osebni arhiv), Sportida.com
