Avtor: Nejc Mravlja
2. 10. 2018, 09.28
Postal je nov večinski lastnik italijanskega tretjeligaša SS Monza 1912. Pičle tri milijone evrov visok posel simbolizira vrnitev ene najbolj kontroverznih javnih osebnosti na Apeninskem polotoku v središče pozornosti nogometne javnosti. Za nas priložnost, da osvetlimo edinstveno vez med najpopularnejšo športno panogo in svetom politike, v ne tako davni preteklosti jo je izdatno poosebil prav Berlusconi, pri naših zahodnih sosedih sopomenka združevanja uspešnega sukanja med parlamentarnimi hodniki in nogometnimi stadioni.
4-0 za Silvia
Nogometni klub po naravi ni zgolj združba športnih zanesenjakov in častilcev umetnij z žogo. S svojo vpetostjo v okolje ravno tako ohranja socialno in kulturno komponento, v prenekaterih primerih pa predstavlja orodje politične moči. Slednje še posebej velja za Italijo, kjer je kraljestvo »calcia« vse od konca 2. svetovne vojne v srcih preštevilnih množic zavzelo posebno mesto. V tem času se je oblikovala močna vez med nogometom in politiko. Čeprav ne velja za izrazitega ljubitelja žogobrcarskih vragolij, je Silvio Berlusconi hitro spoznal moč in vrednost nogometnega kluba v luči medijske vplivnosti in politične prepoznavnosti. Leta 1986 je zagrizel v poseben izziv. Potem, ko je zaman skušal postati del lastniške strukture milanskega Interja, je izkoristil priložnost. Kupil je spečega velikana v zatonu, Interjevega mestnega tekmeca AC Milan, institucijo, ki je tedaj tonila v dolgovih in bila na dobri poti v bankrot. S tem je italijanski milijarder status medijskega mogotca zamenjal s slovesom vplivne javne osebnosti, ki je pozneje odmevno vstopila še v neusmiljen svet politike.
Uspehi rdeče-črnega kluba v začetku 90. let (tri evropske krone in štirje »scudetti«) so izdatno pripomogli k razcvetu priljubljenosti moža, ki je nogometno blagovno znamko nenehno izkoriščal za hranjenje svoje egocentrično-samouresničitvene podobe. Bliskovit vzpon Milana je postal ključen komunikacijski vzgib januarja 1994 novonastale politične struje Forza Italia. Z za tisti čas revolucionarno oglaševalsko strategijo uspeh pričakovano ni izostal in stranka je istega leta vstopila v vlado. 18. maj 1994 je datum, ki je Berlusconiju ponudil dvojno zadovoljstvo: njegov AC Milan je po finalni zmagi nad Barcelono osvojil Ligo prvakov, nekaj ur prej pa ga je italijanski senat (kljub tesnemu izidu) potrdil za novega predsednika vlade. Naslednji dan se je v milanskem dnevniku Corriere della Sera bočil naslov: »4-0 in 159 proti 153 (nanašajoč se na glasovanje v senatu), Cruyffova Barcelona in Occhettova Demokratična Levica sta razbiti«.
»Vota Kaká«
V njegovem celotnem obdobju na čelu Milana je Berlusconijevo delovanje na športnem področju diktiralo nihanje italijanske politične geometrije, povedano drugače, nenehno menjavanje volilnih vzponov in padcev. Vrnitev kluba v domači nogometni vrh po prelomu tisočletja in nakupi zvezdnikov (Ruija Coste, Inzaghija in Pirla 2001, Neste, Seedorfa in Rivalda 2002) sovpadajo z »Vitezovo« (Berlusconijev vzdevek »il Cavaliere«) zmago na parlamentarnih volitvah 2001, ko je drugič postal predsednik vlade. Leto po sijajni Milanovi evropski zmagi v atenskem finalu proti Liverpoolu, je Berlusconi najavil novo volilno kampanjo in naskok na tretji premierski mandat. V kampanji in TV soočenjih je vse bolj jasno namigoval, da se klub pogaja o prestopu Ronaldinha. Brazilski zvezdnik je julija 2008 res postal član »Rossonerov«, mesec po novi Silvievi selitvi v vladno palačo Chigi.
Mešanje političnega življenja v upravno delovanje AC Milana se ni poleglo, še več, pričelo je neposredno vplivati na dejavnost kluba pri prestopih igralcev. V začetku leta 2009 so se zastopniki »Rickya« Kakája pogajali za selitev na Old Trafford, Rdeči Vragi iz Manchestra so zanj ponujali 113 milijonov evrov odškodnine. Politični svetovalci so Berlusconija prepričali, naj zavrne mamljivo ponudbo, ker bi izguba igralca kvarno vplivala na strankin rezultat na bližajočih se volitvah v evropski parlament. Brazilskega vezista je pol leta zatem uspešno zasnubil madridski Real, a je bil prestop v izogib političnim posledicam uradno objavljen šele dan po zaprtju volišč (8. junija). Nanj se je v sloviti Gazzetti dello Sport odzval tudi »Vitez«, tokrat »s spuščenim mečem«: »Predhodno objavljen Kakajev transfer bi me stal dobrih dveh odstotkov glasov.«
Dokaz, da se ni zmotil, je prišel mesec zatem, ko je Guido Podestà, kandidat koalicije »Il Popolo della Libertà pod vodstvom Berlusconija na lokalnih volitvah v Milanu, zaskrbljeno opazoval drastičen padec priljubljenosti po uradni potrditvi prestopa brazilskega vezista. Volitve je kljub temu dobil, vendar skoraj 4000 glasovnic je bilo označenih za neveljavne, na večini njih pa so razjarjeni navijači »Rossonerov« držali obljubo (»Voto Podestà solo se resta Kaká« – »Glasoval/a bom za Podestája, a le če ostane Kaká.«) in zapisali: »Vota Kaká« (»Glasujem za Kakája.«).
Podobnih bolj ali manj verjetnih zgodb je na desetine in kažejo na trajno razmerje med AC Milanom in političnim vplivom nanj skozi celotno Berlusconijevo obdobje pri rdeče-črnih. Bistvo je pred leti v pogovoru za televizijsko hišo CNN povzel profesor političnih znanosti na rimski univerzi John Cabot, Franco Pavoncello: »Nisem prepričan, da bi Berlusconi postal premier brez povezave z AC Milanom.«
Velika Vitezova vrnitev
Ne glede na to, da je odigral pomembno vlogo pri političnem vzponu »il Cavaliereja«, je AC Milan v zadnjih letih doletel podoben padec kot njegovega lastnika. Prežet z mahinacijami, škandali in zavržen s strani Demokratične stranke (italijanska levica), se je Berlusconi od začetka leta 2013 počasi in polagoma pričel umikati iz javnega delovanja, rdeče-črni klub pa začel dolgo obdobje dekadence. Politično onesposobljen nekdanji premier je kazal vse manj zanimanja za nogomet in je vanj sorazmerno vse manj vlagal. Ločitev se je zdela vse bolj neizbežna. Poleti 2017 je klub prodal kitajskim vlagateljem. Konec več kot 30-letne pravljice.
Toda zadnje besede vendarle še ni izrekel. V petek je s somišljeniki v skupini Fininvest tudi uradno postal večinski lastnik nogometnega kluba iz Monze in tako nasledil vplivno družino Colombo (aktualni predsednik, Nicola Colombo, bo ostal del novega upravnega odbora). Novi »amministratore delegato« (glavni operativec uprave) je pričakovano postal Adriano Galliani, ki se je v petek pred novinarji zelo duhovito razpoložen slikovito izrazil: » 31 let sem bil posojen v AC Milan, zdaj se vračam domov. Življenje brez Silvia bi bilo bistveno manj raznoliko in zabavno. Edina prava izbira je bila vse od konca avgusta Monza.« Takoj so se pojavila ugibanja o vključenosti Kakája (ta se od začetka meseca v AC Milanu spoznava s triki in vrlinami vodenja kluba) in njegovi morebitni prekinitvi igralskega pokoja. »Sprašujete po Kakáju?« Galliani je bil jedrnat: »Na vprašanja o prihodnosti vam bo odgovarjal le Berlusconi.« Klub je sezono v tretji ligi (Serie C, skupina B) pričel s tremi zmagami, predvčerajšnjim pa v Ravenni vknjižil prvi poraz. Kot pravi »Zio Fester« (Gallianijev vzdevek po animiranem liku iz družine Addams): »Ekipo tvorita izkušen napadalec (Sasha Cori) in vratar (Luca Liverani), športni direktor (Filippo Antonelli Agomeri) in trener (Marco Zaffaroni) sta 100% vpeta v delovanje prvega moštva, ki cilja na čimprejšnji preboj med elito. Sami veste, da je ta bistveno težji iz tretje v drugo ligo kot iz Serie B v Serie A. S športnim direktorjem sva že govorila o bodoči vzpostavitvi povezave z AC Milanom (da bi od njih dobili nekaj igralcev na kaljenje), a se tu mora najti sistemska rešitev, jasno je, da v svoje vrste ne moremo privesti Messija, da bi nastopal za Brianzole (vzdevek Monze).«
Če se vrnemo k Berlusconiju, lahko mirno sklenemo, da povratek v svet nogometa, zanimivo, sovpada z njegovim vnovičnim prebojem v prvi plan italijanskega političnega življenja. Po nizu neskončnih sodnih obravnav je maja letos dobil možnost ponovne kandidature. Ni še pripravljen zapustiti govorniškega odra, ostaja na čelu svoje »Forze Italia«. Politične ambicije resda še niso povsem jasne, a nihče ne dvomi v njegovo vlogo v naslednji volilni bitki. Z Monzo kot močnim orožjem v prvi bojni vrsti. Nakup nogometnega kluba iz strateško odlično ležečega mesta nudi garantirano medijsko izpostavljenost in priložnost obujenja svoje podobe kulta osebnosti, prežete z neštetimi škandali, ki so v zadnjem desetletju zaznamovali javno življenje prebivalcev Apeninskega polotoka. Vse prej kot naključna izbira.
Foto: Šport TV
