4000 policistov in varnostnikov bo danes v Madridu spremljalo v začetku tako opevan, naposled pa preložen povratni finale letošnjega pokala Libertadores. Upravi obeh udeležencev, River Plata in Boce Juniors, sta v petek javno izrazili, da ju je sram nasilja, s katerim je prepredena njuna domovina.
Dva dni pred odločilnim dejanjem 59. izvedbe tekmovanja je bila bolj kot športni motiv v ospredju povišana skrb za varnost udeležencev in navijačev. Madridska prefektura je v petek oznanila mobilizacijo več kot 2000 pripadnikov rednih policijskih enot z namenom preprečiti podoben izpad (razbitje stekla na avtobusu z igralci Boce), ki je pred 15 dnevi v Buenos Airesu preprečil prvotno izvedbo tekme.
River na Puerti del Sol, Boci trg Colón
Omenjeno število organov reda in miru je višje od tistega, ki je na stadionu Santiago Bernabéu spremljalo finale Lige prvakov leta 2010 in španski El Clásico pet dni po pariškem terorističnem napadu jeseni 2015. Ob predstavnikih policije bo za nemoten potek gala dogodka skrbelo še 1700 članov zasebnih varnostnih služb, ki jih je organizirala uprava domačega Reala, in 150 mestnih redarjev. »Temeljita organizacija pristoji tekmi tako visokega varnostnega tveganja. Nanjo smo pripravljeni,« poudarja lokalni policijski prefekt José Manuel Rodríguez Uribes.
Na znani aveniji Castellana se nahajata obe navijaški coni, vsaka na svoji strani stadiona. Dve lokaciji sta izbrani za končno slavje: ob zmagi Milijonarjev bo živahno na znameniti ploščadi Puerta del Sol, ob uspehu Boce bo v rumeno in modro obarvan trg Colón. Omenjeni dejstvi nista v središču pozornosti obeh klubov. Novembrski dogodki pred Riverjevim stadionom Monumental še niso zapustili pogosto vročih argentinskih glav.
Po mnenju Horacia Rodrígueza Larrete, predsednika vlade province Buenos Aires, je v napadu na Bocin avtobus šlo za povračilni ukrep in demonstracijo moči gorečih privržencev Riverja, združenih v skupino Borrachos del Tablón: »Novembrski napad je posledica dogajanja prejšnjega večera, ko so osebe brez vstopnic povzročale škodo okoli stadiona.« Preiskava še poteka, še bolj bode v oči nezmožnost lokalnih oblasti, da bi v kali zatrle tovrstno početje. Druga teorija še nekoliko globlje povezuje navijaške vodje z varnostnimi organi. Ni skrivnost, da je Héctor Godoy (z vzdevkom Caverna), vodja Borrachos del Tablón, zelo povezan v vrhom lokalne policijske uprave, ki je navijače (namenoma) pripustila v bližino osovraženega avtobusa. Ta pogled je v priljubljeni oddaji z naslovom La Noche na argentinski televizijski postaji Canal de la Ciudad konec novembra odmevno delila Monica Nissardo, predsednica civilne skupine Salvemos al fútbol (sl. rešimo nogomet), prve organizacije, ki se od leta 2005 sistematično bori proti širjenju vpliva domačih ultra navijaških skupin (t.i. barras bravas).
Postati njihov vodja pomeni prevzeti naziv »capo« tako v navijaškem kot v mafijskem pomenu. Godoyevega vzdevka »Caverna« ne moremo dobesedno prevesti, aludira pa na njegov dolgotrajen staž med ultrasi. Mož ima zaradi številnih prestopkov že nekaj let prepoved vstopa na Monumental. Navzlic temu ostaja še kako aktiven v poslovanju svoje »barre«. Prejšnji ponedeljek ga je na sedežu navijaške skupine (nahaja se, ironično, tik ob stadionu) zaradi domnevne preprodaje vstopnic obiskala policija, ki utemeljeno sumi, da so v nečedne posle vpletene vodstvene strukture kluba. Zanimivo, »Caverna« je bil pred 15 leti klubski uslužbenec, ki je v oddelku za prodajo vstopnic prejemal zavidljivo visoko plačo …
Zgornji primer je povsem značilen za Argentino. V nasprotnem taboru ima »barra« la Doce prav tako znaten vpliv na dogajanje. Na njen račun se stekajo parkirnine v okolici domačega stadiona Bombonera in lep kos prihodkov od prodaje uradnih klubskih artiklov. Za zadnjo kvalifikacijsko tekmo argentinske reprezentance za nastop na letošnjem mundialu v Rusiji (odigrana je bila na Bomboneri) so vodje la Doce prejeli 2000 brezplačnih vstopnic. Način, s katerim si je predsednik domače nogometne zveze, Claudio »Chiqui« Tapia, »umil roke« in si kupil mir. Na klubskih tekmah imajo prost vstop, vstopnice redno preprodajajo (tudi turistom) in nemoteno vodijo trgovino z drogo.
»Barras bravas« so torej sestavni del argentinskega nogometnega sveta. Ob obisku Buenos Airesa in ogledu poljubne tekme Boce je zelo verjetno, da bo turist z nakupom vstopnic in klubskih izdelkov vsaj posredno primaknil kak peso za delovanje la Doce, njene koreografije in luksuzno življenje njenih vodij. »Nogomet je dejavnost, ki vse vpletene od igralcev, predsednikov, agentov do novinarjev ohranja pri življenju. Podobno velja za nas navijače, tudi k nam se povrne nemalo sredstev,« slikovito dodaja zloglasni Rafa Di Zeo, »capo« glavnega Bocinega navijaškega gremija. Po zadnjih podatkih posel naravnost cveti. Maja so lokalne oblasti zasegle premoženje Eduarda »Pachija« D’Aquile, enega vodij »barre« Independienteja, še enega argentinskega nogometnega velikana. V razkošni vili, okrašeni s portretoma Pacinovega Tonya Montane iz filma Brazgotinec in zloglasnega Pabla Escobarja, so preiskovalci našli več kot 120.000 dolarjev gotovine in dva kosa strelnega orožja.
Odstotki od plač igralcev
Zelo poglobljeno se je problematike »barras bravas« lotila Monica Nizzardo, ki je leta 2005 kot članica upravnega odbora drugoligaša Atlante pričela neusmiljen boj proti povišanemu apetitu navijaških vodij. Kapljo čez rob je pomenilo njihovo razdejanje klubskih prostorov. »V začetku so nas navijači prosili, da jim za gostovanja zagotovimo malico, a so hitro spoznali, da se jih uprava boji. Hoteli so vedno več, šli so celo do te meje, da so zahtevali delež od prodaje igralcev in njihovih plač.« Znano je, da je leta 2007 del odškodnine od prodaje Gonzala Higuaína iz River Plata v madridski Real romal na račun skupine Borrachos del Tablón.
Člani upravnih odborov klubov navijaške vplivneže pogosto koristijo za pridobitev odločilnih glasov na volitvah, da bi utišali opozicijo ali pritisnili na katerega od kljubovalnih nogometašev, ki se ne strinja s ponujenimi pogoji. Nizzardova dodaja, da so »predsedniki ravno tako pogosto kot talci tudi sostorilci.« V izogib neljubim srečanjem se predsednikom »svetuje«, da ohranjajo spokojne odnose z navijači. Podobno velja za igralce. Zelo nazoren primer je fotografija Carlosa Téveza iz marca 2016 med večerjo z vodji la Doce v znani buenosaireški restavraciji. Tudi trenerji se držijo preverjenega recepta: nekaj brezplačnih vstopnic običajno zelo blagodejno vpliva na dobre odnose in bučn(ejš)o podporo s tribun.
Je napočil čas za čistko na tribunah?
Do kam sega moč navijaških šerifov v deželi, kjer je nogomet »raison d’état«? Nizzardova odgovarja, da si je sedanji argentinski predsednik (Mauricio Macri) na oblast izdatno pomagal z delovanjem na čelu Boce (med 1995 in 2008 je bil predsednik kluba). »V času, ko je vodil Boco, se v ničemer ni zoperstavil Di Zeu, še manj mešal v navijaško politiko.« Povezava klubskih veljakov in državne politike v Argentini ni izjema. Mnogi funkcionarji »barre« izrabljajo za številčnejši obisk strankarskih ali protestnih shodov, mnogi zgolj za lepljenje in deljenje letakov, še pogosteje za manjša nečedna opravila. Vzajemno sodelovanje zvišuje vpliv mafije na tribunah. »Prvič, ko je sodnik Mariano Bergés, goreč zagovornik našega boja, dregnil v navijaško politiko, se je zgodil množičen upor pred kongresom, od blizu je lahko videl, da so vsi varnostniki člani Bocine la Doce …«
Danes se v Argentini namesto sanjskega finala govori o sramotnem finalu. Trenutek za čistko na tribunah ob vse bolj razpredeni navijaški prevladi morda še nikdar ni bil pravšnji. »Težava je v tem, da živimo v državi, kjer zaradi nesposobne oblasti gostujoči navijači že leta nimajo vstopa na tekme,« meni Nissardova in dodaja, da »problem izvira globlje od navijaških struktur, te so zgolj zadnji člen mnogo bolj razvejane verige.« Po podatkih dosedanjih raziskav skupine Salvemos al fútbol je navijaško nasilje v Argentini povzročilo 300 smrtnih žrtev, od tega vsaj 100 v zadnjem desetletju. Zato ni skrivnost, da prav vodje navijaških skupin veljajo za glavne krivce novembrskega fiaska v okolici stadiona Monumental. Eden njihovih načinov delovanja je odkrito »kazanje mišic«, povedano drugače, s povračilnimi ukrepi netiti nered in s prestopki povzročati odpovedi tekem.
Neizmerna sramota za argentinski nogomet
Nocojšnji finale bo ostal za vedno zapisan v zgodovino tekmovanja kot prvi, ki bo odigran izven matične celine, čemur sta kluba ostro nasprotovala. River si je želel pridržati pravico do igranja doma, Boca je po neljubih dogodkih zahtevala zmago za zeleno mizo. Obe težnji sta izzveneli v prazno.
Riverjev predsednik Rodolfo D’Onofrio je za petkovo izdajo dnevnika El Pais finale označil za »sramoto, ki ji ni para v argentinskem nogometu.« Obe ekipi v sleherni izjavi obžalujeta, da po sijajnem prvem dejanju zaključnega obračuna, 8. novembra sta se kluba na Bomboneri razšla z remijem (2-2), o prestižni lovoriki tokrat odločata v Španiji, v prestolnici dežele zavojevalcev. »Vse skupaj je vredno obžalovanja,« meni Bocin trener Guillermo Barros Schelotto. »S tem trpi argentinska in vsa južnoameriška nogometna krajina. Dandanes bi morali govoriti o tem, da sta River in Boca domači žogobrc ponesla na vrh, tako pa je žal v ospredju nasilje. Izgubili smo vsi.«
Igranje v Španiji za obe zasedbi kulturološko ne predstavlja posebne težave, nenazadnje tu živi močna argentinska skupnost. Naknadno sprejeta selitev odločilne tekme pa ni ponudila rešitve osnovne težave: kako nasilnežem preprečiti vpliv na dogodek? Varnostni organi so se po besedah madridskega prefekta oborožili s spiskom, ki obsega med 200 in 300 pripadnikov obeh ultra navijaških skupin. Tiste najbolj skrajne privržence, ki so se s hujšimi prestopki »dokazali« v preteklosti, so vrnili v Argentino. To je na svoji koži v četrtek na madridskem letališču občutil eden navijaških vodij Bocine la Doce, Maxi Mazzaro, ki bo tekmo primoran spremljati doma.
Grožnje s smrtjo
»Končno so se ukrepi pričeli izvajati,« je z zadovoljstvom dodal Barros Schelotto, ki z Riverjevim predsednikom deli enoten pogled na navijaško problematiko. Argentinske oblasti sta pozvala k strogem izpolnjevanju dogovorov in k izključitvi skrajnežev z nogometnih stadionov. »Za to bo potrebno zagotoviti ustrezno varnost. Če danes javno naznanim, da jih na stadionih ne želim gledati, bodo pričeli groziti s smrtjo meni, ženi, hčerki … celi družini.« D’Onofrio je priznal, da je zadnje pol meseca s strani pristašev Boce prejel nič manj kot 300 groženj s smrtjo.
V pričakovanju zgodovinskega dogodka se zna celo zgoditi, da Santiago Bernabéu (s kapaciteto 81000 mest) nocoj ne bo polno zaseden. Od 10000 vstopnic, ki jih je organizator dal v prodajo v Argentini, jih je pošlo le dobrih 6000. Osnoven razlog so visoki potovalni stroški. Takoj za njimi brez zadržkov lahko uvrstimo s strani izgrednikov izdatno očrnjeno soboto, 24. novembra 2018. Velik madež, ki ga bo težko sprati. Prvotno sila obetaven nogometni praznik, ki bi se mu čudil svet, je spremenil v neizmerno sramoto. Dodaten dokaz razkrajajoče argentinske oblasti in družbe v državi, kjer marsikaj ne deluje, kot bi moralo. Salomonska kupčija vrhušk CONMEBOLA in FIFE je (ob posredovanju UEFE) s selitvijo finala v Madrid vse skupaj dodatno zabelila. Velik zdrs si je pred dnevi privoščil prvi mož krovne svetovne nogometne federacije z izjavo, da je »Madrid vendarle malo južnoameriški.« Razumi, kdor more. Epilog težko pričakovanega finala stoletja in matere vseh tekem bo gostilo središče dežele, ki je (tedaj pod drugim imenom) pred pol tisočletja v času odkritij večidel Južne Amerike pričela prepredati s svojim vplivom. Plamen slednjega očitno še kako tli. Španska prestolnica se karamelnega bonbona (kot je nocojšnji finale slikovito imenoval prodorni argentinski nogometni novinar Federico Yañez), ki bo predvidoma ustvaril vrtoglavih 42 milijonov evrov prihodkov, ni branil in bo vanj hlastno ugriznil. Vendarle vsebuje vsaj malo okusa po Južni Ameriki.
Foto: Šport TV