BLOG: Juventus, zakaj ti je (spet) tega treba?

Juventus je na poti, na kateri si je želel biti. Močno vodi v Serie A, dobro mu gre v lovu na Ligo prvakov, daje vtis, da je močnejši kot kadarkoli, vse skupaj pa ima močne finančne posledice v pozitivni smeri. Kljub vsemu pa želijo svojemu trenutno najbolj hvaležnemu, da ne rečem najboljšemu nogometašu, v prihodnje zmanjšati plačo. Da, prav ste prebrali ...

Trenutno stvari stojijo tako: Mario Mandžukić ima veljavno pogodbo z Juventusom do poletja 2020. V zadnjem obdobju igra v življenjski formi, pogled na statistiko nam pove, da je za Staro damo na šestnajstih tekmah dosegel osem zadetkov in tri asistence. Ob tem ne gre zanemariti, da je bil vitalen član Hrvaške ob pohodu na naslov podprvakov na svetovnem prvenstvu v Rusiji, tam je prispeval tri zadetke in podajo.

Bolj pomembno delo Juventusov 32-letnik opravi v luči tistega, kar statistika le redko beleži in ni vidno, če le ošvrknemo rezultate in zadetke. Mandžukić je nogometaš, ki si ga želi vsak trener, po mojem trdnem prepričanju je v tem trenutku najbolj pomemben in najboljši nogometaš Juventusa. Mož, ki gara v obrambi, v 90. minuti tekem sprinta in z drsečimi starti krade žoge tekmecu, opravlja vrsto umazanih poslov, šele kot češnja na vrhu torte pa pridejo odločilni zadetki za črno-bele zmage in točke v vseh tekmovanjih.

Človek bi pomislil, da se takšnemu igralcu obeta izboljšanje pogodbe, vendarle je jasno, da se v modernem svetu z denarjem pač najbolje izkaže zahvala in spoštovanje. No, ne pri Juventusu. Andrea Agnelli in druščina so se odločili, da bodo izkoristili nastali položaj, v katerem se je znašel hrvaški reprezentančni upokojenec. Star je 32 let in Juventus mu ponuja podaljšanje pogodbe za dve ali tri leta. Vse lepo in prav, ampak črno-beli želijo Mandžukiću letno plačo ZNIŽATI s 3,5 milijona evrov na 3 milijone evrov. Del znižanja bi krili z bonusi, a to ne sme biti pomembno… Juventusovo vodstvo se torej zaveda, da je Hrvat v jeseni kariere, da bo stežka kjerkoli drugje igral na tako vrhunski ravni, zato je primoran razmišljati, da sprejme ponujene pogoje.

S poslovnega vidika je poteza sedemkratnega zaporednega italijanskega prvaka povsem razumljiva. A nogomet bi moral biti več kot samo posel. In tega dela v Torinu, vsaj v črno-belem delu, pogosto ne želijo razumeti in delujejo po principu klasične megalomanske in nadvse dobičkonosne korporacije. Tam imajo dolgo zgodovino neprimernega obnašanja do tistih, ki bi si najbolj zaslužili poseben tretma, posebno pozornost. Zadnja primera sta Gianluigi Buffon in Claudio Marchisio, izkoriščanje “starosti” Mandžukića pa zlahka pade v enak predal…