Za Olejem Gunnarjem Solskjærjem je spodoben uvod odmevnega poglavja doslej manj opazne, a relativno uspešne trenerske kariere (4 lovorike z Unitedovo »B« ekipo in 3 s trenutno matičnim klubom iz Moldeja, od koder je do maja posojen v Manchester). Prvi tedni nasledstva Joséja Mourinha so znova potrdili pregovorno krilatico, da trenerska sprememba običajno rodi psihološki šok in z njim povezan dvig rezultatske krivulje, kar pa seveda drži le delno. Umestitev novih idej in postopna vpeljava trajne prenove obsegata bistveno več časa kot traja veselje ob morebitnem uvodnem preblisku in je v veliki meri odvisen od tega, kako hitro igralski kader zapopade miselnost in sprejme filozofijo trenerskega prišleka.
Če hočeš, bom garal tudi ponoči! Zate bom hodil po žerjavici! Utišal jih bom!
November 2017. V trenerski pisarni Sunderlandove »akademije luči« (Academy of Light) so se člani strokovnega štaba Črnih mačk zadovoljno muzali. Da bi klub slavne preteklosti dvignila iz zagonetnega položaja, je uprava poverila zaupanje Chrisu Colemanu, ki je sprejel zahteven izziv. Popotnica je bila skrb vzbujajoča. Ena zmaga po 16 krogih in zacementirano zadnje mesto v Championshipu. Valižan je v zgolj nekaj pogovorih uspel razglašeni ekipi vcepiti optimizem in jo navdihniti z novo energijo, kar so občutili tudi strokovni sodelavci. Eden od njih je v sloviti Netflixovi dokumentarni seriji z naslovom Sunderland ‘Til I Die zadovoljno dodal: »Chrisov prihod nas je preporodil. V sebi smo začutili notranji glas, ki nam je govoril: ”Da! S tabo sem in podpiral te bom!” Na prvi pogled je vse delovalo noro in težko opisljivo, vendar njegov način nagovarjanja je nekaj posebnega.« Drugi sogovornik je polno zaseden s selitvijo in urejanjem pisarne poudaril, da Colemanov prihod pomeni osvežitev in nov začetek za v mnogočem ranjeni klub ne glede na dejstvo, da je Valižanov predhodnik Simon Grayson »vladal« le štiri mesece …
Psihološki odskok, ki ga je ob koncu sezone hitro zasenčil drugi zaporedni sestop v nižjo ligo, je pričakovan učinek spremembe na mestu vodje stroke. Izsiliti reakcijo, motivacijsko zbosti slehernega člana kluba, izbrisati negativno dinamiko in ustvariti novo upanje. Rezultat: kratkotrajnost psihološke prenove, ki ostane zgolj površinska, če ji ni dodana jasno izražena vizija, podkrepljena s hitrim ponotranjenjem s strani igralcev. Naloga dežurnih gasilcev ni zgolj gašenje požara, temveč med nogometaši zasidrati taktične temelje, ki bodo navzlic porušenemu tekmovalnemu ritmu sredi sezone v kali zatrli potencialne nove negativne plamene.
Manchester United: psihološka osvoboditev in strateški prispevek
»Ljudje želijo ustvariti novo miselnost, vendar predpogoj zanjo je redno zmagovanje,« je jeseni 2017 izjavil vodja stroke premierligaša iz Burnleya, Sean Dyche. Vstop Oleja Gunnarja Solskjærja na veliki trenerski oder bi bil težko bolj sijoč (5 zmag na prvih 5 tekmah) in je dokaz uspešne uvodne stilske preobrazbe. Od 22. decembra in debija moža z otroškim obrazom na gostovanju v Cardiffu (5-1) United znova kaže znake vsesplošne dinamičnosti in osvajalskega duha (povprečje dobrih treh golov na tekmo), s katerim so prežeta zlasti pljuča osvobojenih jarma Norvežanovega predhodnika. Kar težko je verjeti, da pod Mourinhom boječ in brezizrazen branilec Victor Lindelöf po novem hrabro in brezkompromisno z žogo prodira na nasprotno polovico. Solskjær je s svojimi idejami (in s pomočjo na papirju manj kakovostnih nasprotnikov: Cardiffa, Huddersfielda, Bournemoutha, Newcastla in Readinga) ekipo vrnil v zmagoviti prosti tek. S povsem obratnimi sredstvi kot denimo Rudi Garcia oktobra 2016, ko se je tri dni po nastopu funkcije v Olympiquu iz Marseilla s povsem obrambno taktiko lotil gostovanja v Parizu in potem, ko njegovo moštvo ni niti enkrat ustrelilo v okvir tekmečevih vrat, izsilil remi (0-0).
Solskjærju so bili trije dnevi doslej maksimalen dovoljen vmesni čas med prvimi petimi izzivi v novi službi. Do danes se je zadovoljil, da ob treningih in skupnih sestankih za zeleno mizo opravi še nekaj petminutnih pogovorov z nosilci igre. V moštvo je uspel vnesti šopek strateških novosti: osrednja branilca sodelujeta pri gradnji napadov, bočna branilca stojita bolj globoko na nasprotni polovici, Paula Pogbaja je približal tekmečevim vratom. Igralci so novosti s pridom sprejeli, mnogi od njih, v prvi vrsti Jesse Lingard in Marcus Rashford, govorijo o uvedbi »pozitivnega nogometa«. S to oznako ciljajo na izdatno posest ob igri po tleh, kratke podaje in redne pomike obrambnih igralcev v napad.
Sprememba paradigme močno spominja na novitete, ki jih od jeseni 2017 v moštvo Leicestra skuša vpeljati Claude Puel. Na svojem debiju proti Evertonu (2-0) je Riyada Mahreza umestil tik za Jamieja Vardya. »Kot prost elektron za Vardyem deluje osvobojen. Lahko uspešno podaja in ima idealno izhodišče za prodore.« Naposled se je izkazalo, da je inovacija kratkega daha. Trajala je le 20 minut. Že na naslednjih tekmah se je Alžirec uspešno vrnil na njemu omiljeno desno krilo, Puel pa še dandanes išče tehnično močno in odzivno oporo Vardyu, Simpsonu in Morganu, nogometašem, ki obvladajo igro prek protinapadov, a ob soočenjih z ekipami iz širšega vrha lestvice ostajajo brez protiorožij. Lisjaki premorejo osmo najvišjo posest lige (49%, pred njimi sta »velika šesterica« in Everton), a v številu protinapadov zaostajajo le za Wolverhamptonom. Beseda tranzicija bistveno bolj odzvanja v Solskjærjevi glavi, prežeti s klubsko tradicijo, ki jo je kot igralec dodobra spoznal pod Sirom Alexom Fergusonom, nenazadnje pa mu jo omogoča tehnično dovršen profil trenutnega igralskega mozaika.
Prav napadalna dejavnost Manchester Uniteda v zadnjih tekmah pa je s tekmečevim vse uspešnejšim prilagajanjem na novo taktično shemo razkrila slabost: pomanjkanje improvizacije. Posameznikova interpretacija osnov igre postane omejena, če se nasprotnik, kot se je pokazalo na tekmi z Newcastlom, zoperstavi z zbrano, disciplinirano in strukturirano držo. Na St James’ Parku so Unitedovi napadalni premiki delovali mučno, prigarano, utrujeno, podobno velja za kombinatoriko, ki je bila vse prej kot tekoča, drzna, nepredvidljiva. Za nameček so Srake odkrile še eno šibkost: ranljivost Rdečih vragov po izgubljeni žogi, kar je posledica ambiciozno visoke postavitve na podlagi posesti in sporadičnega visokega pritiska na nasprotnikovo obrambo.
Končno dočakal teden za trening
300 kilometrov južneje v Southamptonu podobno zgodbo doživlja Ralph Hasenhüttl. Nemec je v primerjavi z Norvežanom slabše pričel novo pustolovščino (trije porazi, remi in zmagi, še posebej odmevna mu je uspela proti v tej sezoni prepričljivemu Arsenalu, 3-2), a ima na voljo bistveno slabši igralski kader. Zato je ubral drugo metodo: da bi njegovi nogometni bojevniki karseda popolno razumeli nove ideje, je ob pogostih individualnih pogovorih v proces priprav na tekme vključil skupinski ogled video posnetkov predstav svojega prejšnjega kluba, RB Leipziga, s katerim je 51-letnik spomladi 2017 osvojil drugo mesto v nemškem prvenstvu. »Ko izgubimo žogo, nam v glavah vrvi le ena misel: pritisk, pritisk, pritisk in še enkrat pritisk. Ko osvojimo žogo, namesto vrnitve v obrambo poskušamo samozavestno ostati na nasprotni polovici in tekmecu dokazati, da nas zanima zgolj napadalen nogomet. Hasenhüttl goji privlačno igro z visokim in nenehnim pritiskom na nasprotnika,« je v nedeljskem intervjuju za sloviti »Mail« izpostavil vratar Alex McCarthy.
Nov manager Southamptona je že pred krstnim nastopom v Cardiffu (0-1) imel na voljo celoten teden za pripravo, ta teden pa bo prvi tovrstni za Solskjærja. Ponuja se mu priložnost, da z moštvom izpili osnovne gradnike svoje trenerske filozofije, uigra moštvo in podrobno izoblikuje mehanizme, ki bi v vsakem trenutku in situaciji na tekmi poživili igro, predvsem pa poenotili miselnost ekipe. »Vsaka izboljšava mora biti plod sinhronega delovanja ekipe, ki mora za konkreten in viden rezultat delovati kot dobro ubran orkester. Le z visoko razvitim čutom za preudarnost lahko trener igralce v pravi meri oboroži s podatki, če jih je preveč, se ti to vrne kot bumerang,« je oktobra 2017 v pogovoru za francoski L’Équipe navrgel Mauricio Pochettino.
Argentinski taktični mag bo po današnjem prvem polfinalu ligaškega pokala (ob 20.55 proti Chelseaju na Šport TV 1) v nedeljo popoldan na klopi Tottenhama predstavljal prvi resen zalogaj za prenovljeni Manchester United. Čez dober mesec bo Solskjærjevo prilagodljivost preizkusil še Thomas Tuchel s PSG. V obeh primerih bodo v ospredju Norvežanove izbire v začetni enajsterici in delovanje v potekih tekem, slednje se je za zdaj izkazalo za njegovo odliko (dokaz sta dva gola in dve asistenci rezervistov). Nekdaj Fergusonova »zlata menjava« nenehno ponavlja, da ostaja osredotočena na igro svojih izbrancev, čeprav bo njegov potencialni uspeh odvisen še od razgibanosti in širine taktičnih načrtov ter pravih odgovorov na izražene adute nasprotnikov. Skupek vsega naštetega bo odločil, ali bo maja deležen podaljšanja sanj, zanje pa tako ali tako velja, kot je nekoč zapisal ameriški poslovnež Robert Toru Kiyosaki, da ljudje, ki sanjajo majhne (sanje), še naprej živijo življenje kot majhni ljudje.
Foto: Šport TV