Avtor: Nejc Mravlja
16. 4. 2019, 09.26
Največji nizozemski nogometaš vseh časov pooseblja Ajax. Veter Cruyffove dediščine še dandanes, dobra tri leta po njegovi smrti (marca 2016), neutrudno piha po prestolnici dežele mlinov na veter, tulipanov in okusnih sirov. Najsibo v medijskih objavah, mnenjih strokovne javnosti, strateških premislekih današnje Ajaxove uprave ali v vsakdanjih navijaških premlevanjih … nekdanja štirinajstica ohranja eno središčnih figur. Fascinantna in vsekakor kompleksna osebnost je docela zaznamovala dojemanje nogometa v Amsterdamu, kjer sobivanje spoštovanja in občudovanja legende presega kakršen koli statističen biser, zadetek ali osvojeno lovoriko. Cruyffov miselni vpliv na igro in izgradnjo novega prepoznavnega sloga je iz lokalno uveljavljene nogometne institucije napravil svetovno priznano blagovno znamko. Tudi zato je sredi leta 2010, ko je rdeče-beli klub dosegel dno rezultatske in strateške krize, »De Magere« (sl. suhec) udaril po mizi in s somišljeniki ubral naporno pot, ki je naznanila začetek novega obdobja.
Brez lovorik, niz evropskih ponižanj in vse več porabljenih sredstev
Ob reki Amstel ni prostora za norčevanje iz tradicije. Preverjena shema 1-4-3-3, igra po tleh, ogromno gibanja brez žoge in redno množično vključevanje šopka nadarjenih mladcev iz klubske akademije v člansko moštvo … vse to predstavlja srčiko klubskega delovanja z namenom priti do rezultatov skozi karseda uspešno povezovanje omenjenih spremenljivk. Na prvi pogled se sliši lepo in všečno, a junija 2010 je Ajax sklenil že šesto zaporedno sezono brez velike lovorike, v sezoni 2005/06 je celo ostal brez uvrstitve na zmagovalni oder nizozemskega prvenstva, razmah krize pa dokazal s tremi zgodnjimi evropskimi izpadi proti zagrebškemu Dinamu, praški Slavii in danskemu Københavnu. Vsekakor rezultati, nevredni ugleda kluba.
Toda to še ni vse. Tedanja vodstvena garnitura je globoko pretresla tradicionalno naravnano klubsko politiko vzgajanja mladih nogometašev, ki bodo s članskimi prebliski poskrbeli za boljši jutri. Odločevalci so izbrali drugo pot in pričeli novačiti povečini preplačane okrepitve. Če sta odmevna prišleka Klaas-Jan Huntelaar (9 milijonov evrov) in Luis Suárez (7,5 milijonov evrov) potrdila svoj sloves, je večina ostalih pridobitev zgolj praznila klubsko blagajno. Srb Miralem Sulejmani v petih letih ni uspel upravičiti vloženih 16,5 milijonov. Nakupi napadalcev: Daria Cvitanića (6,5 milijonov), Wesleya Soncka (6 milijonov), Angelosa Charisteasa (5 milijonov) so potrdili kratkovidnost uprave, ki je veze in poznanstva postavila pred zadostno raven obvladovanja žoge za ustrezno zastopanje Ajaxovih barv. O na zakoreninjenih postulatih utemeljeni klubski filozofiji torej ne duha ne sluha …
To komedijo zmešnjav je z razdalje spremljal tudi Cruyff, ki ga je še posebej zbodla v oči nestabilnost na mestu glavnega trenerja prvega moštva. Od odhoda Ronalda Koemana (februarja 2005) do imenovanja Franka de Boerja (decembra 2010) je na vročo Ajaxovo klop sedlo nič manj kot 7 imen, med njimi Danny Blind, Marco van Basten in Martin Jol. Za amsterdamskega princa vsekakor preveč. Zato se je odločil, da iz srca Katalonije, kjer je tedaj prebival, prične z revolucijo, v kateri bo »odpadlo« nekaj glav.
Medijski prelom s težkimi posledicami
»To ni več Ajax.« Besede, s katerimi je pričel redno ponedeljkovo kolumno v uglednem časniku De Telegraaf (20. septembra 2010). Cruyffa sta zmotili zadnji tekmi proti Willem II (zmaga z 2-0 po dveh golih z enajstmetrovk) in evropsko gostovanje v Madridu pri Realu (poraz z 0-2). Če se za hip pomudimo pri slednjem, že ob pogledu na postavo rdeče-belih (napad: Sulejmani – Mounir El Hamdaoui, zvezna vrsta z leve: Urby Emanuelson – Siem de Jong – Eyong Enoh – Demy de Zeeuw, obramba z leve: Vurnon Anita – Andre Ooijer – Toby Alderweireld – Gregory van der Wiel) opazimo, da ekipo sestavlja malo tehnično izrazito nadarjenih nogometašev, a zato toliko več maratoncev in srditih dvobojevalcev. Nekdanja »Nummer 14« je sklenila, da prvič javno pozove k nujnosti korenitih sprememb.
Pogled v preteklost nam pove, da so v prvem mesecu revolucij in odporov možni in (kar je pomembno tudi za pričujočo zgodbo) dovoljeni marsikateri udarci. Na krilih osebnega ugleda in na hitro rastočem valu navijaških negodovanj, predvsem znamenite skupine F-Side, je Cruyff izkoristil sleherno priložnost, da z javno objavljenim mnenjem ali zgolj z opazko zbode tedanjo upravo in strokovno vodstvo kluba. 25. novembra je novo, vsebinsko precej pikro kolumno naslovil: »Poziv vsem igralcem Ajaxa«. Položaj kronista je idealno izkoristil za objavo svojih pogledov in idej. Odkrito je priznal: »Mojega Ajaxa ne prepoznam več.« V devetih odstavkih je nazorno opisal klavrno stanje kluba in pozval nekdanje uspešne igralce, naj prevzamejo odgovornost. Boril se je za njihovo takojšnjo vključitev v ključne organe kluba: upravni odbor, člansko skupščino (orig. Ledenraad) in akademijo. V svojem pamfletu je citiral nekaj uveljavljenih imen, začenši z Marcom Overmarsom, tedaj članom uprave kluba Go Ahead Eagles, kjer je pričel svojo nogometno kariero in se po zaključku športnega udejstvovanja dokazal kot spreten upravitelj zlasti s finančnimi viri.
Cruyff se je marca 2011 v posebnem poročilu lotil katastrofalnega stanja Ajaxove akademije. Vzgajanje mladih upov je bilo po njegovem poverjeno nepravim ljudem, ki naj bi svoja delovna mesta morali prepustiti možem, vrednim zaupanja. Izpostavil je imeni Wima Jonka in Dennisa Bergkampa, nekdanjih reprezentantov, ki izhajata iz Cruyffovega kroga somišljenikov. Očitno je s tem zapisom znal pritisniti na prave tipke. Nekaj dni zatem so pod silnim pritiskom javnosti podali odstopne izjave vsi člani tedanjega upravnega odbora.
Maja istega leta je članska ekipa Ajaxa osvojila prvi ligaški naslov po letu 2004 in Cruyff je bil vključen v na novo oblikovan petčlanski komisarski odbor, ki je temeljito pretresel vse v poročilu izpostavljene reformne ukrepe. V nekaj tednih sta svoji funkciji zapustila predsednik kluba in vodja akademije, a kriza s tem še ni dosegla vrhunca …
Obtožbe, sodni proces, grožnje
Zaključek leta 2011 je minil v frakcijskem boju za imenovanje novega športnega direktorja. 16. novembra so ostali štirje komisarji (brez Cruyffa, ki se je večer prej zaradi družinskih zadev moral vrniti v Katalonijo) družno predlagali Louisa van Gaala. Nizek udarec, sploh, če vemo, da sta van Gaal in Cruyff smrtna sovražnika zaradi številnih osebnih zamer in povsem diametralno nasprotnih pogledov na nogomet. Način imenovanja in končna izbira sta Cruyffa povsem razjarili, zato se je po hitrem postopku vrnil v Amsterdam, da bi dosegel preklic odločitve komisarskega zbora z van Gaalovim nastopom funkcije 1. julija 2012. Na zasedanju, ki se je odvilo 27. novembra 2011, je Cruyff sodeloval z gardo vdanih pribočnikov (Jaap Stam, Bergkamp, Jonk, Overmars idr.). Fotografije zvezdniške zasedbe, ki je nasprotovala dejanju njenega nekdanjega kluba, so hipoma postale najbolj iskano medijsko blago.
V času pričakovanja končne sodbe so se množili nizki in pritlehni udarci. Obdan z močno podporo javnosti je Cruyffov krog višal pritisk. Trenerji Ajaxovih mlajših kategorij so s številnimi nastopi v medijih nasprotovali van Gaalovemu imenovanju. Dva od štirih »obtoženih« komisarjev sta prejela celo grožnje s smrtjo, nad družino Stevena ten Hava je nekaj časa bdela zasebna varnostna družba. Še več, prav tako član peterice komisarjev, Edgar Davids, je Cruyffa javno obtožil rasizma, a je nekaj dni pozneje poziv umaknil.
Težko pričakovani »Dan D« je nastopil 12. decembra 2011. Sodnik je podprl Cruyffovo stran, enako se je zgodilo po pritožbi nasprotnikov dva meseca kasneje. S tem je bila zatrta še zadnja kal odpora. Odgovorni za imenovanje van Gaala in začasni športni direktor (ki je funkcijo opravljal ob stalnem policijskem spremstvu) so odstopili, kar je amsterdamskemu princu omogočilo odprte roke kadrovske dinamike. Frank de Boer je ostal trener članskega moštva, Bergkamp njegov prvi sodelavec, zadolžen za delo z napadalci, Stam je prevzel branilce, Jonk krmilo klubske akademije, Overmars je postal športni direktor, Edwin van der Sar pa direktor marketinga.
Je napočil konec evolucije?
Cruyff je torej zmagal. Med pozivom nekdanjim asom in uspešno sklenjeno sodno bitko je minilo poldrugo leto. Docela nihajoče intenzivno obdobje, polno napetosti, a po drugi strani čas, v katerem so se vzpostavili temelji za prihodnost. Za današnji evropski blišč nove Ajaxove generacije, v kateri ne manjka nadarjenosti in domišljije, je v mnogočem zaslužna dejavnost Johana Cruyffa. S somišljeniki je na novo definiral športno politiko kluba in delovanje akademije prilagodil svojim idejam. Med leti 2011 in 2014 se je člansko moštvo štirikrat okitilo s prvenstveno krono, posledično se je izboljšalo finančno stanje kluba. Nekaj družinskih prepirov je torej zadostovalo za, vsaj kratkoročno, obetavno prihodnost Ajaxa.
Štirje sklepi
Kot je septembra 2017 v intervjuju za De Telegraaf priznal Ruben Jongkind, desna roka Wima Jonka v na novo utemeljeni akademiji »božjih sinov« (orig. Godenzonen), so se najprej soočili s težavo v načinu igranja. »Moramo prevladovati v vsebini in igrati privlačno! Preden smo prevzeli stvari v naše roke, je bil cilj zgolj zmagati. V mlajših kategorijah to običajno uspeva s čvrstimi branilci in hitrimi igralci v napadu.« Nova stroka je hitro zaznala šibkost igralcev, ki so pogosto šele z 20 ali 21 leti prešli med člane. »V evropskem velikanu to preprosto ni sprejemljivo. Če nogometaš pri 18 letih deluje zrelo, z njegovo vključitvijo med profesionalce ni potrebno čakati.«
Poleg vzgoje in izpopolnjevanja je šepala tudi kadrovska politika. Domači upi, ki so leta čakali na svojo priložnost, so z nazadovoljstvom opazovali prihode izdatno plačanih »okrepitev«. Kot dodaja Jongkind, »… smo za premik na tem področju morali potrkati na vrata najvišje instance. Na srečo smo naleteli na razumevanje Marca Overmarsa. Ne da ne bi hoteli zapravljati denarja, hoteli smo, da ga klub porabi za igralce, ki bi dejansko oplemenitili raven igre.« Vrnitev Daleya Blinda in prihoda Dušana Tadića ter Hakima Ziyecha so potrdili novo smernico, a je tudi Overmarsa premamil čar dragih nakupov. Za Mika van der Hoorna je poleti 2013 Utrechtu odštel 4 milijone evrov. »Nisem mogel verjeti. Potem, ko smo vodstvo rotili, naj se ne spušča v takšne posle, mar bi si privoščili dva do tri nogometaše z evropskim pedigrejem in s tem neposredno nadgradili prvo moštvo.«
V akademiji je bilo potrebno izkoreniniti strah, ki se je naselil med zaposlene. Trenerji mlajših kategorij so želeli obdržati službe, zato se niso kritično izrekali o delu sotrpinov. Ideja prenoviteljev ni šla v smer iskanja sredstev za vsakodnevno izboljšanje položaja, ampak v utrditev občutka varnosti na delovnem mestu. Kot poudarja Jongkind, je bil »s tem napravljen velik korak naprej.«
Primer de Ligt
Matthijs de Ligt je bil nogometno vzgojen kot osrednji branilec. Pri 14 letih se je stroka odločila, da ga premesti v srce zvezne vrste. Po besedah Jongkinda je bil tako suveren v srcu obrambe, da bi obstanek v zadnji liniji omejil njegov napredek. »Želeli smo, da napreduje v odvladovanju žoge, da s podajami ustvarja prostor soigralcem, da pospeši igro in okrepi svoje tehnično znanje. Na novem položaju je zaigral še kot 14-letnik na tekmi ekipe U17. Če bi želeli zgolj zmagovati, bi ga pustili v kategoriji U14 na mestu osrednjega branilca, a to ne bi omogočilo njegovega napredka.« Popoln zasuk za veliko korist, ki jo ima od danes 19-letnika prvo moštvo. Jongkind je s sodelavci enako napravil z Justinom Kluivertom. »Preizkusili smo ga na vseh položajih v napadu, ne zgolj na enem boku/krilu.«
Nova strokovna hierarhija je premogla izdaten odmerek domišljije. Vsaka dva meseca so trenerji mlajših kategorij zamenjali starostno skupino. Med U17 in U19, med U12 in U15. Kot pravi Jongkind, jih »ni zanimala končna uvrstitev na lestvici ali lovorike, v ospredju je ostal posameznikov razvoj.«
V nogometu je dobro znano dejstvo, da so se največji mojstri obrti z žogo povečini naučili na ulici. Dejavnost, ki v zadnjih letih marsikje v razvitem svetu izumira. V Amsterdamu so se domislili vadbo na parkiriščih, da bi mladeničem obogatili paleto tehničnih veščin in jih privadili na odvzemanje žoge stoje, ker na betonu in asfaltu drseči starti niso ravno zaželjeno početje. Strokovno vodstvo je talente preizkušalo na igriščih za futsal (razvoj igre in gibanja na majhnem prostoru) in skvoš (hitre reakcije po odbojih).
S tem je sovpadala težnja, da bi igralci več časa preživeli v prostorih akademije. »Prej so nogometaši prišli le na trening in po koncu odšli domov. Zgradili smo šolo in program obogatili z dodatnimi dejavnostmi. To nam je pripomoglo k osebnemu pristopu, še posebej smo se lahko posvetili atletskemu delu: kako teči, kako se pravilno gibati, vaje za stabilizacijo in hitrost, položaj telesa v najrazličnejših okoliščinah.« Pri tem je Jongkindu izdatno pomagal nekdanji tekač na 800 metrov, evropski prvak iz Göteborga 2006, Bram Som.
Bodoči profesionalci so bili po novem podvrženi strožjemu urniku spanja in režimu prehranjevanja. »Vsi klubi trdijo, da sledijo običajnim in ustaljenim programom, obenem pa se vsi dobro zavedamo, da je tudi na tem področju edini pravilen osebni pristop. Igralci izhajajo iz različnih okolij, zato smo vsakogar obiskali na domu, se pogovorili s starši in spremljali njihovo dnevno rutino. Zanimale so nas najmanjše podrobnosti.«
Kako naprej?
Nova vizija je v ospredje popolnoma postavila posameznikov razvoj. Vendar vse ni posuto z rožicami. Cruyff je preminil marca 2016, že nekaj tednov prej pa so klub zapustili nekateri njegovi somišljeniki, ker uprava ni sledila njihovim idejam in smernicam. Vodilni možje so se vrnili k dragim nakupom in stremeli k znižanju stroškov delovanja akademije (dobrih pol milijona evrov na leto). Nekoč strog zagovornik Cruyffovih pogledov, Marc Overmars, je tako danes deležen kritik nekdanjih sotrpinov. Moč spreminja ljudi. Prenekateri trenerji, ki so bili v klub privedeni, da bi v njem uresničevali Cruyffova priporočila, so se kmalu znašli na izhodnih vratih. Strokovna javnost, ki budno opazuje igro mlajših kategorij, ne molči. Nadaljevalci dediščine nekdanje Ajaxove štirinajstice opozarjajo, da bo prelom, ki je leta 2010 uspel, potrebno ponoviti v naslednjih petih do šestih letih. Se uprava amsterdamskega ponosa že pripravlja na nov revolucionarni val?
Foto: Šport TV
