»Vse življenje so me zanimali ljudje. Očitno premorem dar za poslušanje in tudi sicer rad prisluhnem zgodbam ljudi.« (Jürgen Klopp v pogovoru za Daily Telegraph, marec 2018)
Manj kot štiri leta. V tem času je Jürgen Klopp ob reki Mersey zlil vse potrebne sestavine v okusno mineštro, specialiteto, po kateri hlepijo mnogi. A začetek ni bil lahek. Prevzel je ekipo, ki je zvesto sledila klubski legendi in jo z izdatno mero potrpežljivosti oblikoval, izpilil in priredil do najvišje stopnje, ko ji v hrbet zavistno gleda vsa konkurenca.
Od oktobra 2015 do letošnjega prvega junijskega večera je trajal neusmiljen boj z domačimi in tujimi tekmeci. Štiriletno iskanje dotika srebrnine se je končalo na najlepši možen način. Sobotna osvojitev Lige prvakov predstavlja sad trdega dela, opravljenega s šopkom premetenih in premišljenih potez, predvsem pa z veliko inteligence. Trenutni Liverpool FC ni bil zgrajen na tlesk prstov. Pogled (ne tako daleč) nazaj nam v spomin prikliče nemalo skrenitev z začrtane poti, voženj v slepo ulico, krutih tavanj v navidez brezizhodnem labirintu, navzven »genialnih« potez in presenetljivih zasukov. Vse za izpolnitev končnega cilja: zavzeti evropski prestol.
Jeseni 2015 je Klopp prevzel po treh sušnih sezonah s krhkostjo prepredeno zasedbo, ki zasičena s praznoverjem pod taktirko Brendana Rodgersa ni uspela napraviti presežka. Dejanski zametek stranpoti sega še nekoliko dlje v preteklost. Od leta 2010 je Steven Gerrard s soigralci zaman čakal veliki preblisk. Z izjemo sezone 2013/14, ki bi klubu z Anfielda skoraj prinesla domačo ligaško krono, a se mu je ta izmuznila med prsti po znamenitem zdrsu karizmatičnega kapetana proti Chelseaju, so Rdeči nespretno krmarili med povprečjem in neuspehi. V redkih sezonah sodelovanja na elitnem evropskem plesišču se jim sploh ni uspelo zavrteti v izločilne boje. Še bolj nazorno je naslednje dejstvo: povprečna uvrstitev šestih premierligaških sezon pred prihodom bodočega 52-letnika iz severnega obrobja Schwarzwalda je … šesto mesto. Slika kluba, ki se intenzivno oddaljuje od lastne bleščeče preteklosti, je bila vse bolj vidna.
Pokop velike četverice in odhod Gerrarda
Znameniti štirje (ob Liverpoolu še Manchester United, Arsenal in Chelsea) so docela zaznamovali prvo desetletje novega milenija na Otoku, a je njihova skupna premoč po letu 2010 precej izgubila veljavo. Iz dveh razlogov. Postopen dvig Manchester Citya in Tottenhama na eni ter sistematično padanje Liverpoola (nato še Manchester Uniteda in Arsenala) na drugi strani. Tri mesece pred Kloppovim nastopom funkcije pri Rdečih je slednje zapustila ikonična figura, dolgoletni kapetan in njihov najboljši izdelek 21. stoletja, Steven Gerrard. Zazevala je velika vrzel, praznino je bilo potrebno zapolniti. Pred klubom se je dvigal zahteven izziv.
A sledil je presenetljiv obrat. Osnovna moč novega Liverpoola ne tiči v brezglavem tekanju za zvezdniki čarovnij z žogo. Uprava tako nikdar ni stremela k iskanju neposredne menjave za Gerrarda. V petih letih je prodala najbolj bleščeče dragulje (ob Gerrardu še Raheema Sterlinga in Philippa Coutinha), odhod slehernega pa je pomenil nov zagon in vplival na rast ekipe. Z Jürgenom Kloppom se je Liverpool izučil bistvene odlike: iz napak potegniti kar največ. Odhoda Fernanda Torresa (januarja 2011) in Luisa Suáreza (poleti 2014) sta utečeno lokomotivo povsem zamajala in jo skoraj vrgla iz tirnic. Odhod Coutinha v Barcelono je uprava vodila bistveno bolj premišljeno in (glede na razplet) gospodarno.
Potrpežljiva in razumna gradnja
Coutinhov prestop je upravi omogočil spremembo smeri. »Scousers« so se pred slovesom od Brazilca ponašali z igrivo zasedbo, ki pa je bila prežeta s pomanjkljivostmi. Bogato odškodnino so vložili v krepitev zadnje vrste in prihod novega obrambnega vodje Virgila van Dijka (v tej sezoni s strani nogometašev izbranega najboljšega igralca Premier League), hitronogega in tehnično zelo spretnega nizkocenovnega bočnega branilca Andrewa Robertsona, vsestranskega in vzdržljivega vezista Nabya Keitaja in naposled vratarja na ravni zgodovinske vrednosti kluba Alissona Beckerja. Zdrsi predhodnika Lorisa Kariusa so ekipo lansko pomlad stale zmage v Ligi prvakov. Nemčev naslednik je v soboto vzdržal vse nalete Tottenhama. Rdeči so se iz napake znova nekaj naučili, a sem se še vrnemo.
»El Niña« Torresa in »El Pistolera« Suáreza sta zamenjala Andy Carroll (ne samo zaradi značilne pričeske si je med navijači prislužil vzdevek »moj mali poni«) in »Super« Mario Balotelli. Kot se je izkazalo pozneje … mačka v žaklju. Klopp je s sodelavci zgradil uspeh s pomočjo pretkanega delovanja na nogometni tržnici. Namesto lova za najdražjimi posamezniki se je klub odločil za izpopolnjevanje bodočih zvezdnikov, semtertja pa pokazal mišice (84 milijonov evrov za van Dijka), a le z namenom celostne odprave manka na določenem položaju v ekipi.
Z vsemi koščki, potrebnimi za sestavo dobitnega mozaika, je Klopp, ki mu je (bila) na prestopni tržnici poverjena bianco menica, stvari počasi in polagoma postavil na pravo mesto in zgradil čvrste temelje za obetavno prihodnost: visok in nenehen pritisk na tekmečevo zasedbo, po golih koprneč in ognjeno-smrtonosen napadalni trio ter hermetična obramba. Nemec se od sobote lahko pohvali z mojstrovino. Slaba štiri leta potem, ko se je lotil izziva, je ta opravljen. Jürgen Klopp je držal obljubo.
Foto: Šport TV