Avtor: Nejc Mravlja
18. 9. 2019, 09.43
Podobni pogoji veljajo za sever Škotske, t.i. Highlands. Škotsko višavje z znamenitim najvišjim vrhom Velike Britanije (Ben Nevis s 1343 metri nadmorske višine) »slovi« po vsem naštetem. Od 19. stoletja so ukinitev klanovske delitve, opuščanje tradicionalnega načina življenja, masovne selitve v večja mestna središča (predvsem v času industrijske revolucije) s ključnima političnima prelomnicama, z drugim uporom Jakobitov in nasilnim čiščenjem višavja (ang. Highland clearances), povzročili, da zobu časa z razbrazdanimi rokami in žarečo iskro v očeh dandanes kljubujejo le redki, najbolj vztrajni naseljenci, t.i. Gorjani (ang. Highlanders).
Vse od aprila 2017 do sredine prejšnjega tedna se je ob vznožju Ben Nevisa odvijala osupljiva nogometna zgodba, tako odmevna, da so o njej posneli dokumentarec na slovitem BBC (naslov The Fort, predvajan julija letos). Minulo sredo so igralci škotskega nižjeligaša z imenom Fort William FC prekinili 882 dni trajajoč urok in znova postali trdnjava.
»Zadnjih deset minut je bilo najdaljših v mojem življenju,« je vzneseno razlagal Peter Murphy. S popolnoma očiščeno elegantno obleko in skrbno zavezano kravato je odvrnil pozornost s potnih srag, ki so napolnile njegovo čelo. Predsednik si je ga po dolgem času v miru obrisal. V Fort Williamu se je zdelo, da so prvenstvene zmage izginile na smetišče zgodovine. Od 12. aprila 2017 in demonstracije prevlade nad Strathspeyem (4-1) so Gorjani neuspešno tavali med hribi in jezeri. »Ni čisto tako, vmes smo avgusta lani napredovali v pokalu Severa Škotske,« je besedo predsedniku odvzel Russell MacMorran in dodal, da »ta dva uspeha nista primerljiva s težo prvenstvene zmage.« Navijači oranžno-črnega kluba, ki je polprofesionalno peto škotsko ligo (Highland League) v zadnjih 20 letih kar 14-krat sklenil na dnu lestvice, so na novo zmago čakali kar 75 tekem. Sezono 2018/19 je »najslabša britanska ekipa« sklenila z 32 porazi, dvema remijema in razliko v zadetkih minus 224! Sredin večer pa je ponudil nov razlog za veselje.
Prvi kazalec sprememb je bil nenapovedan močan severni veter, ki je zavel z Ben Nevisa in ohladil že tako ali tako premraženo redko občinstvo. Starodavni reflektorji s prepoznavno rumeno svetlobo so s tresenjem ustvarjali malodane srhljivo vzdušje, v katerem je dobrih petdeset zvestih bolj ali manj improviziranih ultrasov z bobni in glasnim napevom skušalo ustvariti všečno koreografijo, predvsem pa ohrabriti z dvomi prepredene misli v glavah vodilnih mož FWFC. »Prejšnja vodstvena struktura je lani poleti obupala nad klubom, v katerem je ostalo le pet igralcev,« je reporterju lokalnega radia razložil Murphy, nepremičninski agent in nekdanji nogometaš Gorjanov (med leti 1985 in 1999 je zanj odigral preko 400 tekem). Danes petdesetletnik je nekaj mesecev zatem (oktobra) zagrizel v gnilo jabolko in kot novinec v novi vlogi, obdan z redkimi somišljeniki, zaplaval v kalno vodo.
Tajnik je postal trener
Prvi pomemben korak je bila sklenitev sodelovanja z drugoligašem Inverness Caledonian Thistle, od katerega si je Fort William izposodil devet nogometašev. Dotedanji tajnik, Russell MacMorran, je postal novi trener. Murphyeva izbira prilagodljive in vsestranske osebnosti (po izobrazbi policist, v prostem času avtomehanik in mizar) 43-letnika, navdušenca nad trenerskimi metodami Marcela Bielse in Pepa Guardiole, se je izkazala za zadetek v polno. Neprestano prerekanje in besedno tekmovanje z navijači sta ob stalnem vzpodbujanju igralcev postali stalnica tekem. »Fantje se borijo zanj,« je dodal predsednik. Dober primer je bil sredin »sosedski« derbi z osovraženim Clachnacuddinom. Čvrsta shema 1-4-4-2, zapovedan stalen pritisk na tekmeca in hitri prehodi v napad so povsem ohromili nasprotnika, katerega sedež se nahaja slabe tri ure vožnje od Fort Williama … Na razriti in izrazito neravni travni ruši, ki je ob pogledu na številne luknje bolj kot na nogometno igrišče spominjala na zorano njivo, so domači napravili razliko v začetku drugega polčasa. Obrambni vezist Jack Brown, gorjanski Claude Makélélé (Brownov vzornik) in specialist za odvzemanje žog tekmecu, je »Bele lilije« (orig. The Lilywhites, vzdevek gostov) poteptal v 48. minuti z izvrstnim zaključkom protinapada. Požirek piva večini od zbranih 243 gledalcev že dolgo ni tako prijal.
Vsi niso videli zadetka
Ko moštvo tako dolgo čaka na luč na koncu predora, je tako majhna prednost enaka največjim dragocenostim. »Kljub dolgi negotovosti smo ostali mirni,« je po koncu dvoboja navrgel kapetan Robert Nevison. »Fort William je nekaj posebnega, česar vsi ne razumejo. Ne glede na slabe rezultate, nismo povesili glav in se predali malodušju. Preveva nas pokončna drža in svojstven pogled na nogomet.« Slikarji, študenti, proizvodniški delavci, obrtniki (povprečna starost ekipe znaša zgolj slabih 21 let) za nogometno udejstvovanje prejemajo tedenske mezde v višini 20 funtov. Da v Fort Williamu nič ni tako kot drugje, dokazuje tudi podpredsednik in vojaški poročnik (zaposlen v francoski tujski legiji) Colin Wood: »S predsednikom žal nisva videla gola. V tistem trenutku sem ugriznil v sendvič, predsednik je odšel po pivo …«
Murphy ostaja neomajen in optimistično verjame v konec rezultatske abstinence: »Prepričan sem, da bodo sledile nove zmage. V prejšnji sezoni so nam na zahtevnem gostovanju ob našem vodstvu z 1-0 v 41. minuti prekinili tekmo. Dobili smo občutek, da smo prekleti …« Sobotni obisk Buckieja pri »Thistlu« se je končal z visokim porazom z 0-4. Vrnitev znanega vsakdana ali pa so nogometni bogovi vendarle zamenjali stran? Nekaj bo zagotovo obveljalo: Gorjanom nihče ne more odvzeti srčnosti in trdno zasidranega prepričanja, da lahko preobrnejo še tako brezupen položaj.
Foto: Šport TV
Foto: Twitter/Fort William
