Slovenska nogometna reprezentanca je sklenila kvalifikacije za nastop na evropskem prvenstvu prihodnje leto. Na lestvici skupine G je po desetih tekmah zasedla četrto mesto, vpisala pa je štiri zmage, dva neodločena izida in štiri poraze ob gol-razliki 16:11.
Po vrnitvi Matjaža Keka na mesto selektorja Slovenije je v deželici na sončni strani Alp zavel svež in predvsem pozitiven veter. Tomaž Kavčič in pred njim Srečko Katanec nista bila nikoli deležna tako močne podpore javnosti, medtem ko je Kek lahko delal v zelo pozitivnem ozračju, kar si je seveda zaslužil s svojimi preteklimi dosežki. Poskrbel je za val optimizma pred kvalifikacijami za evropsko prvenstvo 2020. Kmalu zatem so sledile tudi boljše predstave naše izbrane vrste.
Septembra se je že zdelo, da je nekdanjemu trenerju Rijeke uspel veliki met, lahko bi napisal tudi čudež. Slovenija se je z domačima zmagama proti Poljski (2:0) in Izraelu (3:2) konkretno približala nastopu na Euru prihodnje leto. Igra na omenjenih dveh preizkušnjah na začetku devetega meseca je obetala veliko, oblikovalo se je okostje ekipe, zaznati pa je bilo tudi precejšen napredek reprezentance v psihološkem smislu. Oktobrski tekmi smo zato željno pričakovali.
Pričakovali smo dokončen razcvet naše izbrane vrste, a dočakali smo hladen tuš in soočenje z realnostjo. Severni Makedonci bi se morali po mnenju mnogih premagati kar sami, a se niso. Namesto tega sta bila veteran Goran Pandev in mladi Eljif Elmas dovolj za boleč poraz v Skopju. Nekaj dni kasneje je Avstrija v Stožicah pokazala, da je za razred boljša od Slovenije, čeprav je bilo le 1:0 za goste. Septembrski predstavi naših sta povsem zbledeli in utonili v morju pozabe.
Nižjo raven kakovosti in slabšo dnevno formo je v nogometu mogoče skriti z ustreznim taktičnim načrtom in pregovorno slovensko borbenostjo, ki pa sta oktobra bolj kot ne izostali. V Skopju rezervnega načrta po rezultatskem zaostanku ni bilo na spregled, na tekmi z Avstrijo pa je bila vidna zlasti nemoč. Tudi prave želje ni bilo opaziti, kar kaže na občutno pomanjkanje značaja v trenutnem skupku najboljših slovenskih nogometašev pod vodstvom generala Matjaža Keka.
Novembrski srečanji z Latvijo (1:0) in Poljsko (2:3) sta prinesli polovičen rezultatski uspeh, igra pa vnovič ni navdušila. Realnih možnosti za napredovanje ni bilo, zato je pomanjkanje vsebine to pot morda celo razumljivo. Vseeno bi si želeli videti vsaj obrise za svetlejšo prihodnost. Bržčas se izbrana vrsta za naslednje kvalifikacije ne bo veliko spremenila. Morda bo dodanih nekaj mladih, a v prvi vrsti se bo najverjetneje poskušalo izvleči nekaj več iz obstoječega omejenega kadra.
Po značaju, roko na srce pa tudi po kakovosti, trenutna izbrana vrsta še nima prav veliko skupnega z Zlato generacijo, ki nas je navdušila na začetku novega tisočletja, in Kekovo zasedbo, ki je leta 2010 nastopila na mundialu v Južnoafriški Republiki. Določena kakovost je prisotna, tudi potencial za prihodnost, a na vrhunski dosežek bo potrebno še počakati. Koliko časa bomo čakali na naslednjo uvrstitev na veliko tekmovanje, pa je seveda že drugo zelo zanimivo vprašanje.
Iz ust trenerjev velikokrat slišimo rek “v nogometu nič ne gre čez noč”, h kateremu se je zatekel tudi Matjaž Kek. Mariborčan je v pravkar končanih kvalifikacijah postavil ogrodje reprezentance in sestavil širši seznam kandidatov, na katerem misli graditi v prihodnosti. Če bo uspel sestaviti čvrsto celoto, povezal slovensko javnost in imel ob tem še kanček sreče, bo lažje ponovil uspeh iz leta 2010. Samo v primeru popolnega “klika” vseh vpletenih se Slovenija lahko nadeja uspehov.
Foto: Sportida.com