Avtor: Nejc Mravlja
2. 12. 2019, 12.17
Navidez običajen nedeljski večer je več kot 64.200 ljubiteljev in privrženk madridskega Atlética združil v domačem nogometnem svetišču, v školjki najpomembnejše arhitekturne stvaritve soseske Rosas na vzhodu prestolnice. Tekla je 86. minuta dvoboja z Barcelono. Navijači na stadionu Wanda Metropolitano so pričeli verjeti, da ljubljenim »žimničarjem« (orig. Los Colchoneros) lahko uspe zadržati varen remi brez zadetkov, toda potem je udaril on. Že pospešek v začetku prodora je nakazoval, da se bo zgodilo nekaj posebnega. Presežek, ki smo jih zlasti v zadnjem desetletju, kolikor je minilo od njegove osvojitve prve zlate žoge, videli na pretek. Šolska dvojna podaja s stalnim napadalnim partnerjem Luisom Suárezom in strel, s katerim je začaral praviloma trpežno in utrjeno rdeče-belo obrambo na čelu z Janom Oblakom, ki v nasprotju s soigralci ni tiho motril novega prebliska La Pulge, a se mu preprosto ni zmogel dostojno zoperstaviti. Manj kot deset minut zatem je sodnik Mateu Lahoz odpiskal konec. Atlético je znova ostal brez zmage. 0-1. Tri točke potujejo v Katalonijo. Mož odločitve: Lionel Messi s svojim prvim prebliskom na Wandi, tridesetim proti Simeonejevi vrsti (več, 37, jih je doslej namenil le Sevilli). Rekordna šesta zlata žoga je dokončno rezervirana za nosilca razvoja nogometne igre v zadnjem poldrugem desetletju.
Sloviti severnoameriški književnik Wallace Stegner je nekoč dejal, da se talenta in nadarjenosti ne da priučiti, lahko pa se ju prebudi. Besede, ki jih argentinski čarovnik z žogo že vrsto let spretno upodablja. Messijev novi soigralec, ki je bil v nekdanjem klubu vajen početi vse: od soustvarjanja napadov do preprečevanja nasprotnikovih ofenziv, pa v novi sredini ugotavlja, da ob bistveno manjši izrazni moči le stežka izpolnjuje svoje zadolžitve in kljubuje z njimi povezani odgovornosti. Ampak Antoine Griezmann ni edini, ki so ga doletele spremembe. Francozov prejšnji klub Atlético je bil ob odhodu igralca, ki je nosil ogromno breme v Simeonejevi taktični geometriji, prisiljen obrniti list in na novo ovrednotiti vsebinski model. Da je kozarec nalit le do polovice, potrjuje nihajoča forma. S potrpežljivo gradnjo napadov Atleti počasi in polagoma sicer nakazujejo boljše čase, a neučinkovitost pred tekmečevimi vrati vztrajno zavira proces ponovne rasti.
Pomanjkanje raznovrstnosti ob igri z žogo
Še nedavno zasvojeni privrženec toge sheme 1-4-4-2, v kateri večina nogometašev nima prave svobode v igri, Diego Simeone vse bolj zavzeto posega po spremembah. Potem, ko je preizkusil taktiko z razporeditvijo štirih vezistov v karo, kjer je Thomasu Lemarju poveril vlogo ustvarjalca napadov, je uporabil obrambno formacijo treh osrednjih branilcev. Rešitev, ki na papirju »pije vodo« in jo domiselno dopolnjujeta zelo napadalno usmerjena bočna igralca (Renan Lodi na levi in Kevin Trippier na desni strani). »El Cholu« so v članskem moštvu na voljo štirje stalni kandidati za tri »štoperska« mesta (Felipe, José Giménez, Stefan Savić, Mario Hermoso), a prava težava se skriva drugje. 49-letni strateg z evolucijo obrambe še ni razrešil pomanjkanja napadalne raznovrstnosti.
Recept, da bi si moštvo pridobilo posest in posledično okrepilo napadalno dejavnost, ni posebej zapleten. Z uvrstitvijo tehnično spretnih vezistov, ki so vešči obrambnih nalog in niso zgolj prodirajoče dopolnitve napada, na oba krilna položaja (Lemar, Koke, Saúl Ñiguez) pritegniti nasprotnika v sredino, da bi se na krilih odprlo dovolj praznega prostora, s čimer bi olajšal redno dostavljanje žoge v tekmečev kazenski prostor.
Ideja, ki temelji na brezmejni potrpežljivosti, še posebej, ker je ta tesno povezana z vestnim izogibanjem napakam (te bi pomenile takojšnjo izpostavljenost nasprotnikovim protinapadom), sloni na usmerjanju toka tekme v za Simeonejev Atlético tako značilno aritmijo, s katero rdeče-beli že po tradiciji mojstrsko omrtvičijo potek dogajanja v potekih tekem. Dokaz so pogosto dosojeni prepovedani položaji (prav proti Atletom so jih sodniki to jesen v vseh petih elitnih evropskih ligah dosodili največ). S pojavitvijo Thomasa Parteya v srce zvezne vrste, z vključitvijo bočnih branilcev, sposobnih izvajanja natančnih predložkov in njihovega kakovostnega sprejema s strani Álvara Morate in/ali Diega Coste, imajo »žimničarji« na voljo vse adute za uspešno delovanje. Pod pogojem, da učinkovitost v zaključkih akcij ne izostane.
Atlético je ekipa, ki v tej sezoni med vsemi udeleženkami La Lige največ napadov pripravi po sredini. Cilj je karseda redno zelo visoko na tekmečevi polovici igrišča osvajati žogo (Simeonejevim varovancem to v povprečju uspeva 30 metrov od tekmečeve golove črte), zato so ofenzive bolj kot v številčnost usmerjene v kakovost izvedbe. Z drugimi besedami: kvaliteta pred kvantiteto. Povsem v nasprotju z »belim« mestnim rivalom, katerega igralci na vsak način želijo redno ogrožati spokojnost nasprotnikove obrambe (nogometaši Reala v povprečju na tekmo uperijo kar 17,2 strela), je moštvo Atlética precej bolj varčno (11,6 strelov na tekmo) in to počne zgolj ob postopno in skrbno pripravljenih napadih. Raje kot k desetim polpriložnostim stremijo k dvema do trem izrazitim, k tistim, ki jih je težje zapraviti kot izkoristiti.
Na njihovo smolo v zadnjih tednih celotna napadalna bojna vrsta zavzeto strelja s praznimi naboji. Začenši z Morato, prvim Simeonejevim izborom na »devetki«. Z le dvema zadetkoma po prekinitvah v primerjavi s štirinajstimi v minulem tekmovalnem obdobju so rdeče-beli prisiljeni v iskanje prebliskov skozi igro, čeprav so v preteklosti z enim dovolj dobrim strelom z glavo odločali vsebinsko skromne tekme. Dovolj je pogled na številke: 16 golov po 14 krogih, 19 manj od vodilne Barcelone in 11 manj od na papirju (predvsem v napadu) znatno šibkejšega Villarreala.
Čakajoč na vzpon na strelsko zeleno vejo, kar ob dejstvu, da Moratov izkoristek priložnosti že tretjo sezono zapored pada, še ni nobeno zagotovilo, se ključ sprememb na bolje skriva v predstavah Joãa Félixa. Veliki portugalski up, ki ga je uprava poleti privedla v klub, da bi zapolnil vrzel po slovesu Griezmanna, je edini zmožen združevati ustvarjanje in domišljijo s kakovostno izvedbo, ideje pretvoriti v spretno zaključevanje akcij z vragolijami pred tekmečevimi vrati, kjer je na praviloma zgoščenem prostoru potrebno misliti in delovati hitro.
Pri tem je pogosto osamljen. Soigralci se v tekmečev kazenski prostor podajo vse preveč poredko, le tedaj, ko jih v to obvezuje neugoden izid. Portugalec, ki je blestel v predsezoni, a je po začetku tekmovalnega obdobja zanihal v formi in se nato še poškodoval, lahko z eno samo potezo zmede tekmečevo ravnotežje in v njem zaneti plamen negotovosti. Da ne bi bil/postal odvisen zgolj od novopečenega dvajsetletnika, je Simeone znova definiral Atléticovo vsebino na kolektivni odgovornosti, a pri tem v ozadje potisnil moč in potencial še neizbrušenega diamanta. Drži, v prvenstvu, kjer presežna vrednost posameznika v podobi Lionela Messija omogoča Valverdejevi Barceloni trajno sedenje na prestolu, gledljiva filozofija in usmerjenost v igro sami po sebi še ne prinašata uspeha.
Nestanoviten pritisk in težave pri branjenju kazenskega prostora
Da bi se izognil pripravi napadov iz zadnje vrste, je Simeone v tej sezoni igralcem zapovedal visok pritisk na tekmečevo obrambo. Na novost v primerjavi z minulimi tekmovalnimi zgodbami se je moštvo hitro prilagodilo. Linije so ostale zgoščene, mehanizmi se v primerjavi s preteklostjo praktično niso spremenili, a se zdaj izvajajo 10-20 metrov bližje tekmečevim vratom. Ta »gegenpressing« (termin Jürgena Kloppa), ki je praviloma rezerviran za dvoboje s kakovostnejšimi nasprotniki in slednje ob dovolj kakovostni izvedbi dokončno zatre, ima ob osvojitvi žoge na tekmečevi polovici igrišča še eno prednost: izogibanje branjenju (pre)blizu lastnim vratom.
V nasprotju s preteklimi sezonami ima generacija Atlética 2019/20 v omenjenem izvajanju obilo preglavic, še več, redno prejema zadetke iz navidez povsem nenevarnih tekmečevih poskusov. Celo Jan Oblak, eden najboljših vratarjev na svetu in nesporni nosilec številnih zaslug za Atléticovo trajno umestitev v domači in mednarodni vrh (delo nog z žogo bomo na tem mestu izpustili), ni več tako prepričljiv. Je za večjo krhkost vzrok poletni odhod generala v obrambi, avtoritativnega »faraona« Diega Godína? Od devetih prejetih prvenstvenih zadetkov so tekmeci štiri dosegli iz prekinitev, še dva sta jim na ta način uspela v Ligi prvakov. Izkupiček, ki se odmika od v zadnjih letih ustaljenih »hišnih navad«, v katerih je zakon trpljenja brez dokončnega zloma zapisan v klubski DNA, a še kako spominja na »remontado« Juventusa v spomladanski dvodejanjki v osmini finala elitnega evropskega klubskega plesa.
Po zmagi na prvi tekmi na prizorišču poznejšega finala z 2-0 so Atleti na povratnem dvoboju prejeli tri gole po nasprotnikovih strelih znotraj kazenskega prostora: prvega po zmedi in gneči ob podaji iz kota, ostala dva po strelih Cristiana Ronalda z glavo iz bližine bele pike, ki označuje enajstmetrovko. Kako torej na novo vzpostaviti čvrstost v obrambnem bloku, ki več ne omogoča trajne zaščite? Brez Griezmanna, ki je še na lanskem mundialu v Rusiji tako zgledno izkoriščal prazen prostor in soigralcem omogočal trajne in relativno enostavne prehode v napad, Atléticu nikakor ne uspeva na novo obuditi prepoznavnih protinapadov. Vsaj za zdaj.
Na tretjini sezone je moštvo Diega Simeoneja prepolno paradoksov. Na prvi pogled mu primanjkuje prepričljivosti, ritem v vsebini je preveč miren in je tesno povezan s (pre)majhnim odmerkom tveganja. Le redki igralci stojijo med žogo in tekmečevim kazenskim prostorom, vsi ostali ostajajo v varnem zavetju kritega območja. In to tisti, ki so zmagovali tekme, predestinirane, da se končajo z 0-0, zdaj ne zmorejo napraviti odločilne poteze. Pri tem jih spremljajo še neznačilne napake v obrambi. Simeone je svoj načrt A postavil pod vprašaj, prevetril shemo, a posamezniki spremembam očitno ne uspejo slediti. V tem kontekstu evolucija modela, ki je prvotno služil za učinek presenečenja na nasprotnika, zakriva bistvo. Postala je le sredstvo za iskanje prave formule.
Foto: Šport TV
