Ob prelomu leta: Tim Gajser – še vedno mlad, a izkušenejši, zrelejši in boljši

Tim Gajser je bil že pred letošnjo sezono eno najbolj prepoznavnih imen svetovnega motokrosa. Zdaj je znan še bolj. Že drugič je svetovni prvak v elitni konkurenci, skupno tretjič v karieri. Pri 23 letih je dosegel že skorajda vse, kar je mogoče v tem športu doseči.

Vsaj vse, kar je mogoče doseči v tekmovanju, kjer sodeluje zadnja leta. Ni skrivnost, da najboljšega slovenskega motokrosista zelo mikajo izzivi onstran Atlantika.

Letos se je po sezoni spet podal na preizkušnje v superkrosu. Po vrnitvi je namignil, da se bo nekoč res odločil za selitev čez lužo. Ko bo čas za to in ko bo sam pri sebi vedel, da je odločitev prava. A njegovi navijači so lahko mirni. Vsaj še v sezoni 2020 bo ostal na stari sceni in seveda skušal ubraniti letošnji naslov.

Pot do tega je bila dolga in se je pravzaprav začela že pred več kot letom dni. Gajser je imel v karieri veliko težav s poškodbami. Še posebej je po tej plati izstopalo leto 2018, ko ga je huda poškodba čeljusti ustavila že na začetku sezone. Ni se povsem sestavil in čeprav je dosegel veliko dobrih rezultatov, se skupno v seštevku SP ni mogel potegovati za vrh.

Povsem drugačna pa je bila zgodba v letošnjem letu. Po dolgem času je priprave opravil skorajda brez težav, ostal nepoškodovan in izjemno motiviran. Začel je odlično, na prvih treh dirkah je že stal na stopničkah. Zares pa si je oddahnil 7. aprila; zmaga na preizkušnji v Trentinu, ki je ena njegovih najljubših prog, je pomenila dokončno vrnitev. Gajser je spet tu, bi lahko rekli. Od tiste aprilske nedelje je šla potem pot samo še navzgor.

Če je imel v preteklih letih smolo s poškodbami predvsem on, so jo letos skupili njegovi tekmeci. Svetovni prvak iz leta 2018 Jefrrey Herlings je zaradi poškodbe noge izpustil pol sezone, se potem za kratko vrnil, pa se spet poškodoval.

Predčasno pa je odnehal tudi Antonio Cairoli. Izkušeni veteran je sicer začel v vodstvu, bil v prvih mesecih boljši kot Gajser, toda Slovenec ga je začel loviti. Še preden je Italijan zaradi poškodbe rame tudi končal sezono, je bilo jasno, da se je tehtnica že prevesila na stran Gajserja.

Zmage so si začele kar slediti: 19. maj Portugalska, 25. maj Francija, 9. junij Rusija, 16. junij Latvija, 23. junij Nemčija, 7. in 14. julij še dvakrat v Indoneziji. Skupno je v tem času nabral sedem zmag v nizu, šele češki Loket 28. julija, ko je bil drugi, je pomenil konec izjemne serije. Toda takrat je imel slovenski as v skupnem seštevku že 177 točk naskoka in le še vprašanje dni je bilo, kdaj bo tudi praktično potrdil slavje.

Čeprav je bilo že vse poletje jasno, da bo postal prvak, je bil dan D za to 18. avgust. Takrat je že s petim mestom v Imoli nabral zadnje potrebne točke, da mu naslova nihče več ni mogel vzeti. In takrat je motokrosistični svet spet videl na delu slovenske navijače, ki so poskrbeli za pravo gajsermanijo.

Kajti skoraj tako znani kot njihov idol na motorju so njegov navijači. Neverjetno zvesti gredo za njim povsod, tudi na druge celine, na bližnjih evropskih dirkah pa se jih kar tare. Ponekod jim prireditelji namenijo kar celotne sektorje ob progi; prepoznavni in glasni, oblečeni v rdečo in rumeno, s številkami 243 in tudi z motornimi žagami v rokah, pa so postali pravi zaščitni znak SP.

Medtem ko so se uspehi na terenih vrstili, je dozoreval tudi Gajser. Če je pred leti veljalo, da je čudežni najstnik svetovnega motokrosa, je zdaj odrasel. Pri 23 letih je še bolj zrel, pa je že prej deloval veliko resneje, kot bi pripisali fantu njegovih let. Znano je, da se je v letošnji sezoni odločil za rez na relaciji z očetom. Ta je bil v zgodnejših letih njegove kariere osrednja figura in glavni na vseh področjih, zdaj se svetovni prvak zelo dobro znajde tudi brez njegove neposredne pomoči.

Po osvojenem naslovu je imel Gajser še ogromno dela. Njegova sezona se je pravzaprav končala šele decembra, čeprav je bila zadnja dirka za SP sredi septembra. A naslov prvaka potegne za seboj tudi obveznosti. Veliko je medijskih, ki jih mladi slovenski dirkač, zvezdnik tovarniške ekipe Honde, opravlja profesionalno in z nasmeškom.

Rad se odzove tudi na vabila za različne dobrodelne dogodke, seveda pa je kot prvi zvezdnik Honde nenehno razpet med Japonsko, Evropo in ZDA. Konec novembra je dobil novo zasluženo nagrado za najboljšega motošportnika v Sloveniji po izboru krovne zveze AMZS, v začetku decembra na slavnostni prireditvi v Monaku še uradno lovoriko za naslov prvaka 2019. In, kot je dejal v pogovoru po koncu sezone, si je zdaj zares zaslužil tistih 14 dni dopusta …

Prav dolgo brez motorja seveda ne bo zdržal. Vsi, ki ga poznajo, vedo, da je pripravljen tudi skrajšati dopust, da bi le lahko čim prej sedel na novega konjička in se pripravil na novo sezono. Motiva, pravi, mu ne bo zmanjkalo, pa čeprav ima v žepu že dva naslova svetovnega prvaka.

Le nekaj se bo morda spremenilo. Če bo našel dovolj časa še za to obveznost, bo morda opravil tudi izpit kategorije A za vožnjo z motociklom. Tudi to namreč ni več skrivnost: svetovni prvak še nima izpita (ker ga za vožnjo po progah za motokros pač ne potrebuje), je pa njegova želja, da bi se lahko zapeljal tudi z navadnim cestnim motorjem. Čisto tako, za sprostitev pred novimi izzivi na motorju za motokros.

Foto: Sportida.com
VIR: STA